Tiskane izdaje
Predsednik vlade je dejal, da bi morali ukiniti Lahovnikov zakon o omejitvi plač menedžerjem in nadzornim svetom v podjetjih v lastništvu ali solastništvu države, da bodo ti kadri bolj motivirani. Gospod Arhar pa ugotavlja, da tudi državna podjetja poslujejo na trgu, zato ni nobenih razlogov za Lahovnikov zakon.
Obe izjavi izhajata iz ocene, da so obravnavani kadri premalo motivirani in da bi bolje delali, če bi imeli višje plače. Pretekla praksa pa je jasno pokazala, da je resnični problem v tem, da so prav ti kadri v preteklosti »do plafona« zadolžili državo (javni dolg znaša že 80 odstotkov BDP), ustvarili ogromno bančno luknjo, spravili celotno nacionalno ekonomijo v nazadovanje (še vedno nismo na višini BDP izpred leta 2008), in kar je najhuje, Slovenija se vedno bolj pogreza v evropsko periferijo, ker nimamo nikakršne politike, kako zaustaviti vedno več revščine in sesutje srednjega razreda.
Prav ti kadri so v preteklosti tako gospodarili z državno lastnino, da je njen donos le 1 odstotek, namesto da bi bil vsaj 6 odstotkov.
Odgovornost menedžmenta
Zakon o gospodarskih družbah jasno določa odgovornost menedžmenta in članov nadzornih svetov za uspešno poslovanje, vendar vse dosedanje vlade teh zakonskih določil še poskusile niso uveljaviti. To jasno kaže, v čigavem interesu so državo upravljale vse dosedanje vlade vključno s sedanjo. Povišanje plač omenjenim kadrom se utemeljuje tudi z uvedbo t. i. korporativnega upravljanja. S tem namenom se v DUTB in SDH zaposluje samo tisti kader, ki ima desetletje in več prakse v financah in bančništvu.
Za korporativno upravljanje je bistvenega pomena organska organizacija, strateško planiranje in poistovetenje vodilnega menedžmenta z usodo korporacije. Brez vsakršnega dvoma je dejstvo, da so kadri, ki delajo v financah in bančništvu, pravo nasprotje stroke in osebnih karakteristik, ki jih zahteva korporativno upravljanje. Ti ljudje, ki se kadrujejo zdaj na top položaje v DUTB in SDH, so specializirani za finančno in lastninsko prestrukturiranje družb vključno z njihovo prodajo. To pa so praviloma enkratne poslovne aktivnosti, ki se v normalnih razmerah pojavljajo samo sem ter tja, praviloma v krizi.
Dejansko je v ozadju sedanjega kadrovanja v DUTB in SDH izgradnja nove normalnosti kot konstante vse bolj totalnega liberalizma, ki naj bi ga zahtevala t. i. finančna kriza iz leta 2008. V bistvu je tako kadrovanje delovna naloga za nove in stare liberalce, ki so se nagnetli v oblastni prostor.
Minister za finance je vsem tistim, ki smo še vedno nezadovoljni z ekonomsko situacijo pri nas, priporočil kar obisk pri psihoterapevtu. Taka izjava kaže na trdo neoliberalistično politiko. Prav te dni nas IMF ponovno opozarja na čeri, ki ogrožajo dolgoročno proračunsko sanacijo, oziroma na uravnoteženje proračuna. Hkrati sindikat opozarja, da so delavci pri plačah in drugih osebnih prejemkih že dovolj varčevali. Desus se, namesto da bi zahteval le zakonsko usklajevanje pokojnin, norčuje iz upokojencev in terja le 0,4-odstotno povišanje pokojnin, čeprav finančni minister odločno nasprotuje tudi tej miloščini. Vsi vemo, da povprečna pokojnina ne dosega praga revščine in da vsaj 50 odstotkov upokojencev živi pod tem pragom.
Če k temu prištejemo še 120.000 brezposelnih, je pod pragom revščine v Sloveniji že blizu 600.000 državljanov. Ko k temu dodamo še izredno slabe razmere za delo in normalni razvoj celotne mlade generacije, so razmere pri nas res potrebne psihoterapevtske obravnave. Po drugi strani je manjšina prebivalcev, verjetno ne več od 1 odstotka, vedno bolj bogatih, tudi na nelegalen način.
Finančni minister napoveduje, da bodo smele plače v javnem sektorju in vsi socialni izdatki z zdravstvom vred vsaj do leta 2020 rasti po stopnji, ki bo nižja kot rast BDP. Ob vsem tem nam celotna politika in vlada ne ponujata prav nikakršnega dolgoročnega načrta, kako bomo zaobrnili trend vedno globljega zdrsa na evropsko obrobje. K vsemu temu dodajmo še, da je vsaj 50 milijard evrov izginilo iz Slovenije v tujino prek nelegalnih in nelegitimnih poti. To odlivanje nacionalnega bogastva se ni še prav nič zaustavilo. »Lonec« pušča na vseh koncih in krajih. Če vse to upoštevamo, ni nič čudnega, da je naša gospodarska učinkovitost, merjena v odstotkih rasti produktivnosti in BDP, več kot 100 odstotkov nižja kot v Avstriji, s katero smo se že uspešno primerjali ob koncu samoupravnega socializma.
Tega, kako povečati gospodarsko učinkovitost – razen z ukrepi še nadaljnjega znižanja izdatkov za socialne namene –, nisem zasledil še v nobenem vladnem dokumentu. Trdim, da je ekonomsko, družbeno in politično stanje v Sloveniji logična posledica neoliberalne politike, ki so jo vodile vse dosedanje vlade, prav sedanja tako politiko še pospešeno nadaljuje. Lep primer za razumevanje neoliberalne politike je izjava znanega profesorja z EF, da je celotna politika ministrstva za zdravje napačna, ker se preveč kompetenc zdravstvenega sistema združuje pod državno regulativo. Zanj je edina alternativa državno ali tržno, javni sektor zanj ne obstaja.
Odgovornost vlade
Tudi pri koncipiranju organizacijskih shem upravljanja in vodenja DUTB in SDH je prevladala trda neoliberalna ideologija, da je država že à priori nekaj slabega, namesto da bi poiskali take rešitve, ki bodo prave z vidika demokratične države in družbe, ki zahtevajo dosledno politično odgovornost in transparentno poslovanje v DUTB in SDH ter uveljavitev odgovornosti tudi menedžmenta in nadzornih svetov. Trdim, da bi morali politika in država prek vlade prevzeti 100-odstotno odgovornost za imenovanje nadzornih svetov v teh institucijah in prek njih tudi odgovornost za celotno menedžersko strukturo. Jasno je treba uveljaviti odgovornost tudi tedaj, ko se posamezne naloge delegirajo na nižje organizacijske nivoje; v tem primeru se odgovornost ne delegira, temveč podvaja, s tem da je najvišji organizacijski nivo za celotno nalogo še vedno 100-odstotno odgovoren, saj je delegiranje sestavni del celovitega vodenja. Sedanje rešitve pa so točno take, da spet ne bo nihče za nič odgovoren. Prav tako je organizacija upravljanja in vodenja v vseh javnih zavodih popolnoma neučinkovita.
Odgovorna politika bi morala sama prevzeti odgovornost za upravljanje v teh družbah prek nadzornih svetov – in posredno tudi za menedžment. Skratka, nujno je afirmirati odgovorno politiko in državo, namesto da se gremo skrivalnice, ki pa so pravi humus za neoliberalno ideologijo, ki uničuje državo in družbo. Z namenom, da bi se vendarle premaknili iz sedanjih brezupnih razmer za veliko večino državljanov, moramo poskušati odgovoriti, kdo so ideološki nosilci naše neoliberalne politike. Za uvod povejmo, da neoliberalna politika preferira osebno svobodo, tudi na račun države in družbe, kar z vidika organizacijske teorije slabi vse oblike organizacije na vseh družbenih nivojih, od najmanjših delovno-poslovnih timov do nivoja celotne države. Ko poskušamo ugotoviti nosilce neoliberalne ideologije in politike, so to nedvomno na operativni, izvedbeni ravni kadri s področja denarja (finance in banke), na idejni ravni pa so to univerzitetni učitelji s področja prava, ekonomije in uprave.
Prav ti kadri so si s t. i. delom za trg, v funkciji neposredne pomoči operativni praksi, ustvarili možnosti, da sodelujejo pri bogatenju. Na ta način omenjene visoke šole ogrožajo uresničevanje svoje misije, da so odgovorne predvsem ali izključno za visokošolsko izobraževanje in da prispevajo svoj delež k razvoju ekonomske in pravne znanosti. Seveda, če ne bi bilo tako močnih in individualnih materialnih interesov, bi omenjeno sedanjo anomalijo rešili z eno samo potezo, tako da se celotno delo vseh univerzitetnih kadrov organizira v enem kompatibilnem sistemu fakultete. Vsi ti nujno potrebni premiki pa bodo mogoči le, če bomo ustvarili tako politiko, ki bo odgovorna državljanom. Na začetku je nujno dopolniti volilni sistem, ki bo omejil moč političnih strank, dopolniti konstituiranje vlade po švicarskem zgledu in spremeniti upravljanje državnega premoženja po nemškemu vzoru.
Sedanja vlada pod taktirko SMC je brez vsakršnega dvoma neetična, ker vodi izrazito neoliberalno politiko, ki v bistvu politično razlašča veliko večino državljanov.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Mag. Janez Tršan je ekonomist, svetovalec za javni sektor
