Ne gre za medicinske sestre in paciente, gre za moč in denar
Raziskava je pokazala, da zmanjševanje visokošolsko izobraženih medicinskih sester povečuje negativne izide zdravljenja kirurških in internističnih pacientov.
Odpri galerijo
Kako je mogoče, da slovenska medicina kot znanost popolnoma ignorira raziskave, ki govorijo v prid varnosti pacientov in njihovi povezanosti z ustreznim številom visokošolsko izobraženih medicinskih sester? FOTO: Jure Eržen/delo
Zadnje tedne smo priča vmešavanju zdravniških organizacij v poklicne kompetence v zdravstveni negi. Mediji zelo površno obravnavajo problem, citirajo navedbe zdravnikov in zdravniških organizacij, ki z mednarodnimi smernicami in spoznanji raziskav o pomenu izobrazbe medicinskih sester nimajo popolnoma nič.
Kako je mogoče, da slovenska medicina kot znanost popolnoma ignorira raziskave, ki govorijo v prid varnosti pacientov in njihovi povezanosti z ustreznim številom visokošolsko izobraženih medicinskih sester? Raziskava, izvedena leta 2011 v devetih razvitih evropskih državah, v 300 bolnišnicah, na več kot 400.000 pacientih in 26.500 medicinskih sestrah, je pokazala, da so hospitalizirani kirurški in internistični pacienti imeli značilno več neželenih izidov in zapletov zdravljenja, če je bilo v skupnem številu negovalnega kadra na oddelku manj visokošolsko izobraženih medicinskih sester. Rezultati te raziskave so v večini evropskih držav pripomogli k preoblikovanju triletnih visoko strokovnih študijskih programov v univerzitetne, saj se je pokazala razlika v izidih tudi znotraj ravni visokošolske izobrazbe. Ta pristop sta uporabili tudi Nemčija in Avstrija, državi, po katerih se pogosto zgledujemo, Švica ga je uvedla že leta 2000.
Še več, raziskovan je bil učinek pomanjkanja medicinskih sester v času globalne krize in njihovo nadomeščanje z manj izobraženim negovalnim kadrom, kot predpisuje direktiva 2005/36/ES. Vključenih je bilo 13.077 medicinskih sester, 243 bolnišnic in 18.800 pacientov v šestih razvitih evropskih državah. Raziskava je pokazala, da zmanjševanje visokošolsko izobraženih medicinskih sester povečuje negativne izide zdravljenja kirurških in internističnih pacientov. Rezultati te raziskave so pomembno pripomogli k zvišanju plač, izboljšanju pogojev dela, promociji poklica in aktivnemu privabljanju medicinskih sester v razvite evropske države.
Učinki teh raziskav se kažejo v ravnokar objavljenem prosto dostopnem dokumentu z naslovom Strengthening health systems through nursing: Evidence from 14 European countries (Krepitev zdravstvenih sistemov s pomočjo zdravstvene nege: dokazi iz 14 evropskih držav). Analiza po državah in podatki Eurostata jasno pokažejo, da je izobraževanje medicinskih sester v Evropi na visokošolski ravni in da v timu zdravstvene nege sodelujejo tudi manj izobraženi izvajalci zdravstvene nege, vendar jih ni nikoli več, kot je visokošolsko izobraženih medicinskih sester. Regulacijo usposobljenosti medicinskih sester, zdravnikov, zobozdravnikov, babic in farmacevtov v EU urejata direktivi EU 2005/36/ES in 2013/55/EU. Vsi omenjeni so v Sloveniji na visokošolski ravni izobraževanja, le na področju farmacije in zdravstvene nege smo ohranili dvostopenjsko izobraževanje. Lekarniško zbornico sprašujem, ali farmacevtski tehnik vstopa v kompetence magistra farmacije, tako kot tehnik zdravstvene nege vstopa v kompetence diplomirane medicinske sestre, in ali se ga celo zavestno zaposluje na delovna mesta, na katerih bi morali biti zaposleni magistri farmacije?
Poznate primer vzgojiteljic predšolskih otrok in učiteljic razrednega pouka, ki so zvišanje stopnje izobrazbe doživele pred dvajsetimi leti. Danes imajo vzgojiteljice visoko strokovno in učiteljice magistrsko bolonjsko izobrazbo. Nihče ni pisal o nekakovostnih visokošolskih programih, dragih šolninah, neustreznih programih in neustreznih ukrepih, kot si na primeru medicinskih sester dovolijo pisati zdravniške organizacije. Težko je razumeti, da pri bliskovitem razvoju medicine kritiki dokumenta zagovarjajo znanja, pridobljena z izkušnjami, in se sklicujejo na nekaj »problematičnih intervencij«, saj nekatere nikoli niso bile del izobraževanja na srednješolski ravni, nekatere pa niso več od leta 1981. Osemintrideseti člen novele zakona o zdravstveni dejavnosti omogoča srednjim medicinskim sestram in tehnikom zdravstvene nege, ki več kot 12 let delajo 50-odstotkov delovnega časa, kompetence diplomiranih medicinskih sester, torej, da se jim te priznajo in da se to delovno mesto sistematizira kot delovno mesto z visokošolsko izobrazbo. Mlajše zaposlene bodo morali delodajalci napotiti na šolanje, enako je bilo v primeru vzgojiteljic in učiteljic, ali pa bodo izvajali izključno kompetence tehnikov zdravstvene nege.
Dejstvo je, da ima problem kompetenc zelo dolgo brado in da dokument ni pripravljen prvič, temveč gre za četrto različico (1992, 1998, 2008, 2017), ki bo končno pripomogla k ureditvi razmer. Ne smemo pozabiti, da je drugo in četrto različico potrdil tudi zdravstveni svet. Dokument je pripravljen skladno z izobraževalnimi vsebinami srednješolskih in visokošolskih programov zdravstvene nege, usklajen s kompetencami v direktivi, razvojem zdravstvene nege in evropsko napredno prakso. Dokument upošteva mednarodne smernice ravni kompetenc evropskih in svetovnih združenj, ki jih podpira Svetovna zdravstvena organizacija. Torej nič novega in drugačnega, rešuje se le zanemarjeno stanje. Zato bi morale zdravniške organizacije kot zagovornice srednjih medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege jasno povedati, da podpirajo prerazporeditve, in zahtevati, da se čim več srednjih medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege prerazporedi na kompetence diplomiranih medicinskih sester. Ta zahteva ni bila zapisana, nasprotno, zdravniške organizacije medicinskim sestram ne priznavajo strokovne avtonomije, kritizirajo z direktivo usklajene študijske programe, nasprotujejo razmerju 80 : 20, ki ga uresničuje ves razviti svet v korist visokošolske izobrazbe, povečevanje števila diplomiranih medicinskih sester pa opredelijo kot njihovo vrivanje v zdravniške time.
V medijih se namiguje, da so v ozadju dokumenta zdravstvene fakultete, visoke šolnine in bogati zaslužkih fakultet. Pred kratkim dani intervju dr. Breclja je dober primer neupravičene kritike. Resnica je, da imamo v Sloveniji osem študijskih programov zdravstvene nege, da je na leto na voljo 450 mest za redni študij in da vse fakultete razpišejo tudi izredni študij za šolanje tistih tehnikov zdravstvene nege, ki posegajo v kompetence diplomiranih medicinskih sester. Pet od teh fakultet financira država in vse so ob akreditaciji morale prikazati strukturo cene rednega in izrednega študija zdravstvene nege. Dejstvo je, da je tretjina cene namenjena kliničnim okoljem, saj zdravstveni zavodi zaračunajo mentorstvo študentov na klinični praksi, čeprav imajo status učne baze. Na večkratne pozive dekanov, naj se temu odpovedo, ker bi le to imelo učinek na višino šolnine za izredni študij, ni bilo nobenega odziva. Še več, združenje zdravstvenih zavodov je brez dialoga določilo ceno klinične prakse. Smo edina država v Evropi, kjer fakultete zdravstvenim zavodom plačujejo mentorstvo študentov zdravstvene nege. Nepreverjeno govoriti o »poslu« zdravstvenih fakultet je zato zelo neodgovorno.
Govorice, da je visokošolski študij slabe kakovost in da diplomirane medicinske sestre ne delajo s pacienti, so neutemeljene, so sprenevedanje in so krivične do diplomiranih medicinskih sester, saj delajo neposredno s pacienti in so odgovorne za proces zdravstvene nege, ki vključuje tudi predpisani diagnostično-terapevtski program. Diplomanti so usposobljeni skladno z evropsko direktivo za splošno zdravstveno nego. Ob začetku dela potrebujejo usposabljanje za delo v specifičnem kliničnem okolju, tako kot vsak na novo zaposleni. Zakaj se od diplomanta zdravstvene nege splošne smeri pričakuje takojšnje samostojno delo, tega pa se ne pričakuje od diplomanta medicine? Tako kot zdravnik potrebuje usposabljanje po diplomi in specialistični izpit, je že zdavnaj uvedena evropska praksa za medicinske sestre, da potrebujejo usposabljanje na delovnem mestu, ki ga zasedejo in za večino delovišč tudi specializacijo. Ne smemo pozabiti, da so čez meje Slovenije naši diplomanti odlično zaposljivi, niso na listi držav, »da nič ne znajo«, zato je kritiziranje visokošolskega študija neutemeljeno in ima namen izenačiti peto in sedmo raven izobraževanja po slovenskem ogrodju kvalifikacij, kar je nesprejemljivo.
Poklicne kompetence bi morale biti v praksi že zdavnaj uvedene, saj so od leta 2008 del kolektivne pogodbe za zdravstveno nego, vendar se direktorji tega niso lotili. Današnji organizacijski problemi kažejo, da so posledica dolgoletnega zavestnega neustreznega kadrovanja in ne implementiranega dokumenta iz leta 2008. Stanje je tudi rezultat opuščanja podpore pri šolanju iz dela za vse tiste srednje medicinske sestre in tehnike zdravstvene nege, ki so izvajali kompetence diplomirane medicinske sestre in bi jih delodajalci morali napotiti na študij. Gre za neupoštevanje zakonodaje o delovnih področjih in pristojnostih zdravstvenih delavcev, kar je neodgovorno. Pove, da so se dosedanji ministri za zdravje ukvarjali zgolj z eno poklicno skupino, pozabili pa so, da zdravstvene storitve izvajajo vse zdravstvene stroke ter da je pritisk zahtevnosti pacientov in povečanje obsega storitev odvisen od izvajalcev, ne samo od zdravnikov.
Zato rešitev gotovo ni odprava dokumenta, ampak načrt aktivnosti za odpravo preseganja kompetenc srednjih medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege, ki ga morajo pripraviti direktorji zdravstvenih zavodov. Ministrstvo za zdravje naj delodajalce napoti na obvezno šolanje tehnikov zdravstvene nege, ki imajo manj kot 12 let delovnih izkušenj in delajo v kompetencah diplomirane medicinske sestre. Tako kot je zapisala dr. Lucija Čok v Pismih bralcev dne 14. 9. 2019, je pristojno ministrstvo financiralo izobraževanje vzgojiteljic in učiteljev, verjetno tudi policistov – zakaj ne financira šolanja tehnikov zdravstvene nege?
Kaj je v ozadju? Ohraniti poceni in poslušno delovno sili v zdravstveni negi, da ostane več denarja za privilegirane poklicne skupine? Ves razviti svet v kadrovski strukturi povečuje delež diplomiranih medicinskih sester na 80 odstotkov, predlogi zdravniških organizacij pa so prav nasprotni. Slovenski raziskovalci zdravstvene nege zelo sledijo spoznanjem reprezentativnih raziskav in so vanje tudi vključeni, zato menimo, da bi morebitna mednarodna javna predstavitev zahtev zdravniških organizacij močno okrnila ugled Slovenije, saj zdravniške organizacije brez izvedenih raziskav trdijo, da se z diplomiranimi medicinskimi sestrami zdravstvena nega slabša, spoznanja raziskav pa dokazujejo ravno nasprotno. Zato jih pozivam, da svoje zahteve potrdijo z reprezentativnimi raziskavami ali pa se seznanijo z raziskavami, ki podpirajo prizadevanja za kakovostno in varno zdravstveno obravnavo.
***
Red. prof. dr. Brigita Skela Savič, znanstvena svetnica članica UO Mednarodnega sveta medicinskih sester
Kako je mogoče, da slovenska medicina kot znanost popolnoma ignorira raziskave, ki govorijo v prid varnosti pacientov in njihovi povezanosti z ustreznim številom visokošolsko izobraženih medicinskih sester? Raziskava, izvedena leta 2011 v devetih razvitih evropskih državah, v 300 bolnišnicah, na več kot 400.000 pacientih in 26.500 medicinskih sestrah, je pokazala, da so hospitalizirani kirurški in internistični pacienti imeli značilno več neželenih izidov in zapletov zdravljenja, če je bilo v skupnem številu negovalnega kadra na oddelku manj visokošolsko izobraženih medicinskih sester. Rezultati te raziskave so v večini evropskih držav pripomogli k preoblikovanju triletnih visoko strokovnih študijskih programov v univerzitetne, saj se je pokazala razlika v izidih tudi znotraj ravni visokošolske izobrazbe. Ta pristop sta uporabili tudi Nemčija in Avstrija, državi, po katerih se pogosto zgledujemo, Švica ga je uvedla že leta 2000.
Še več, raziskovan je bil učinek pomanjkanja medicinskih sester v času globalne krize in njihovo nadomeščanje z manj izobraženim negovalnim kadrom, kot predpisuje direktiva 2005/36/ES. Vključenih je bilo 13.077 medicinskih sester, 243 bolnišnic in 18.800 pacientov v šestih razvitih evropskih državah. Raziskava je pokazala, da zmanjševanje visokošolsko izobraženih medicinskih sester povečuje negativne izide zdravljenja kirurških in internističnih pacientov. Rezultati te raziskave so pomembno pripomogli k zvišanju plač, izboljšanju pogojev dela, promociji poklica in aktivnemu privabljanju medicinskih sester v razvite evropske države.
Učinki teh raziskav se kažejo v ravnokar objavljenem prosto dostopnem dokumentu z naslovom Strengthening health systems through nursing: Evidence from 14 European countries (Krepitev zdravstvenih sistemov s pomočjo zdravstvene nege: dokazi iz 14 evropskih držav). Analiza po državah in podatki Eurostata jasno pokažejo, da je izobraževanje medicinskih sester v Evropi na visokošolski ravni in da v timu zdravstvene nege sodelujejo tudi manj izobraženi izvajalci zdravstvene nege, vendar jih ni nikoli več, kot je visokošolsko izobraženih medicinskih sester. Regulacijo usposobljenosti medicinskih sester, zdravnikov, zobozdravnikov, babic in farmacevtov v EU urejata direktivi EU 2005/36/ES in 2013/55/EU. Vsi omenjeni so v Sloveniji na visokošolski ravni izobraževanja, le na področju farmacije in zdravstvene nege smo ohranili dvostopenjsko izobraževanje. Lekarniško zbornico sprašujem, ali farmacevtski tehnik vstopa v kompetence magistra farmacije, tako kot tehnik zdravstvene nege vstopa v kompetence diplomirane medicinske sestre, in ali se ga celo zavestno zaposluje na delovna mesta, na katerih bi morali biti zaposleni magistri farmacije?
Poznate primer vzgojiteljic predšolskih otrok in učiteljic razrednega pouka, ki so zvišanje stopnje izobrazbe doživele pred dvajsetimi leti. Danes imajo vzgojiteljice visoko strokovno in učiteljice magistrsko bolonjsko izobrazbo. Nihče ni pisal o nekakovostnih visokošolskih programih, dragih šolninah, neustreznih programih in neustreznih ukrepih, kot si na primeru medicinskih sester dovolijo pisati zdravniške organizacije. Težko je razumeti, da pri bliskovitem razvoju medicine kritiki dokumenta zagovarjajo znanja, pridobljena z izkušnjami, in se sklicujejo na nekaj »problematičnih intervencij«, saj nekatere nikoli niso bile del izobraževanja na srednješolski ravni, nekatere pa niso več od leta 1981. Osemintrideseti člen novele zakona o zdravstveni dejavnosti omogoča srednjim medicinskim sestram in tehnikom zdravstvene nege, ki več kot 12 let delajo 50-odstotkov delovnega časa, kompetence diplomiranih medicinskih sester, torej, da se jim te priznajo in da se to delovno mesto sistematizira kot delovno mesto z visokošolsko izobrazbo. Mlajše zaposlene bodo morali delodajalci napotiti na šolanje, enako je bilo v primeru vzgojiteljic in učiteljic, ali pa bodo izvajali izključno kompetence tehnikov zdravstvene nege.
Poklicne kompetence bi morale biti v praksi že zdavnaj uvedene, saj so od leta 2008 del kolektivne pogodbe za zdravstveno nego, vendar se direktorji tega niso lotili. FOTO: Leon Vidic/delo
Dejstvo je, da ima problem kompetenc zelo dolgo brado in da dokument ni pripravljen prvič, temveč gre za četrto različico (1992, 1998, 2008, 2017), ki bo končno pripomogla k ureditvi razmer. Ne smemo pozabiti, da je drugo in četrto različico potrdil tudi zdravstveni svet. Dokument je pripravljen skladno z izobraževalnimi vsebinami srednješolskih in visokošolskih programov zdravstvene nege, usklajen s kompetencami v direktivi, razvojem zdravstvene nege in evropsko napredno prakso. Dokument upošteva mednarodne smernice ravni kompetenc evropskih in svetovnih združenj, ki jih podpira Svetovna zdravstvena organizacija. Torej nič novega in drugačnega, rešuje se le zanemarjeno stanje. Zato bi morale zdravniške organizacije kot zagovornice srednjih medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege jasno povedati, da podpirajo prerazporeditve, in zahtevati, da se čim več srednjih medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege prerazporedi na kompetence diplomiranih medicinskih sester. Ta zahteva ni bila zapisana, nasprotno, zdravniške organizacije medicinskim sestram ne priznavajo strokovne avtonomije, kritizirajo z direktivo usklajene študijske programe, nasprotujejo razmerju 80 : 20, ki ga uresničuje ves razviti svet v korist visokošolske izobrazbe, povečevanje števila diplomiranih medicinskih sester pa opredelijo kot njihovo vrivanje v zdravniške time.
V medijih se namiguje, da so v ozadju dokumenta zdravstvene fakultete, visoke šolnine in bogati zaslužkih fakultet. Pred kratkim dani intervju dr. Breclja je dober primer neupravičene kritike. Resnica je, da imamo v Sloveniji osem študijskih programov zdravstvene nege, da je na leto na voljo 450 mest za redni študij in da vse fakultete razpišejo tudi izredni študij za šolanje tistih tehnikov zdravstvene nege, ki posegajo v kompetence diplomiranih medicinskih sester. Pet od teh fakultet financira država in vse so ob akreditaciji morale prikazati strukturo cene rednega in izrednega študija zdravstvene nege. Dejstvo je, da je tretjina cene namenjena kliničnim okoljem, saj zdravstveni zavodi zaračunajo mentorstvo študentov na klinični praksi, čeprav imajo status učne baze. Na večkratne pozive dekanov, naj se temu odpovedo, ker bi le to imelo učinek na višino šolnine za izredni študij, ni bilo nobenega odziva. Še več, združenje zdravstvenih zavodov je brez dialoga določilo ceno klinične prakse. Smo edina država v Evropi, kjer fakultete zdravstvenim zavodom plačujejo mentorstvo študentov zdravstvene nege. Nepreverjeno govoriti o »poslu« zdravstvenih fakultet je zato zelo neodgovorno.
Govorice, da je visokošolski študij slabe kakovost in da diplomirane medicinske sestre ne delajo s pacienti, so neutemeljene, so sprenevedanje in so krivične do diplomiranih medicinskih sester, saj delajo neposredno s pacienti in so odgovorne za proces zdravstvene nege, ki vključuje tudi predpisani diagnostično-terapevtski program. Diplomanti so usposobljeni skladno z evropsko direktivo za splošno zdravstveno nego. Ob začetku dela potrebujejo usposabljanje za delo v specifičnem kliničnem okolju, tako kot vsak na novo zaposleni. Zakaj se od diplomanta zdravstvene nege splošne smeri pričakuje takojšnje samostojno delo, tega pa se ne pričakuje od diplomanta medicine? Tako kot zdravnik potrebuje usposabljanje po diplomi in specialistični izpit, je že zdavnaj uvedena evropska praksa za medicinske sestre, da potrebujejo usposabljanje na delovnem mestu, ki ga zasedejo in za večino delovišč tudi specializacijo. Ne smemo pozabiti, da so čez meje Slovenije naši diplomanti odlično zaposljivi, niso na listi držav, »da nič ne znajo«, zato je kritiziranje visokošolskega študija neutemeljeno in ima namen izenačiti peto in sedmo raven izobraževanja po slovenskem ogrodju kvalifikacij, kar je nesprejemljivo.
Poklicne kompetence bi morale biti v praksi že zdavnaj uvedene, saj so od leta 2008 del kolektivne pogodbe za zdravstveno nego, vendar se direktorji tega niso lotili. Današnji organizacijski problemi kažejo, da so posledica dolgoletnega zavestnega neustreznega kadrovanja in ne implementiranega dokumenta iz leta 2008. Stanje je tudi rezultat opuščanja podpore pri šolanju iz dela za vse tiste srednje medicinske sestre in tehnike zdravstvene nege, ki so izvajali kompetence diplomirane medicinske sestre in bi jih delodajalci morali napotiti na študij. Gre za neupoštevanje zakonodaje o delovnih področjih in pristojnostih zdravstvenih delavcev, kar je neodgovorno. Pove, da so se dosedanji ministri za zdravje ukvarjali zgolj z eno poklicno skupino, pozabili pa so, da zdravstvene storitve izvajajo vse zdravstvene stroke ter da je pritisk zahtevnosti pacientov in povečanje obsega storitev odvisen od izvajalcev, ne samo od zdravnikov.
Zato rešitev gotovo ni odprava dokumenta, ampak načrt aktivnosti za odpravo preseganja kompetenc srednjih medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege, ki ga morajo pripraviti direktorji zdravstvenih zavodov. Ministrstvo za zdravje naj delodajalce napoti na obvezno šolanje tehnikov zdravstvene nege, ki imajo manj kot 12 let delovnih izkušenj in delajo v kompetencah diplomirane medicinske sestre. Tako kot je zapisala dr. Lucija Čok v Pismih bralcev dne 14. 9. 2019, je pristojno ministrstvo financiralo izobraževanje vzgojiteljic in učiteljev, verjetno tudi policistov – zakaj ne financira šolanja tehnikov zdravstvene nege?
Kaj je v ozadju? Ohraniti poceni in poslušno delovno sili v zdravstveni negi, da ostane več denarja za privilegirane poklicne skupine? Ves razviti svet v kadrovski strukturi povečuje delež diplomiranih medicinskih sester na 80 odstotkov, predlogi zdravniških organizacij pa so prav nasprotni. Slovenski raziskovalci zdravstvene nege zelo sledijo spoznanjem reprezentativnih raziskav in so vanje tudi vključeni, zato menimo, da bi morebitna mednarodna javna predstavitev zahtev zdravniških organizacij močno okrnila ugled Slovenije, saj zdravniške organizacije brez izvedenih raziskav trdijo, da se z diplomiranimi medicinskimi sestrami zdravstvena nega slabša, spoznanja raziskav pa dokazujejo ravno nasprotno. Zato jih pozivam, da svoje zahteve potrdijo z reprezentativnimi raziskavami ali pa se seznanijo z raziskavami, ki podpirajo prizadevanja za kakovostno in varno zdravstveno obravnavo.
***
Red. prof. dr. Brigita Skela Savič, znanstvena svetnica članica UO Mednarodnega sveta medicinskih sester
