Tiskane izdaje
Trenutno izraelsko vladno koalicijo zastopa 67 poslancev 120-članskega kneseta. Vsak od njih hoče biti znova izvoljen (in nato spet in spet). Da pa bi bil znova izvoljen, mora pritegniti pozornost javnosti. Kako? Najbolj preprost način je predlaganje novega zakona. Zakonski predlog mora biti tako nezaslišan, da ga mediji ne morejo spregledati. Takšno ravnanje ustvarja tekmovalnost. Da bi pritegnil pozornost, mora biti vsak nov zakonski predlog malo bolj nezaslišan od prejšnjega. Nebo je meja. Morda.
Zadnji zakonski predlog si je izmislil nekdanji vodja tajne službe, imenuje pa se »Izrael − nacionalna država judovskega ljudstva«. V splošnem žargonu sestavljajo judovsko ljudstvo vsi Judje po svetu. Polovica jih živi zunaj Izraela in so državljani drugih držav. Nihče jih ne vpraša, ali si želijo, da jih predstavlja država Izrael, ker je to samoumevno. Izraelske veleposlanike po svetu imajo mnogi za gospodarje lokalnih judovskih skupnosti.
Kaj pa arabski državljani Izraela, ki tvorijo malo več kot petino prebivalstva? Torej, še vedno so državljani, a država jim ne pripada.
Kaj torej piše v zakonskem predlogu? Najprej odpravi status arabščine kot »uradnega jezika«, ki ga je sicer imela vse od ustanovitve Izraela. Hebrejščina bo tako samotno prevladala.
Izrael nima spisane ustave. Vrhovno sodišče je ustvarilo nekakšno navidezno ustavo, ki temelji na nekaj »temeljnih zakonih«. Večina v knesetu lahko kadar koli odpravi katerega koli od teh zakonov. Temeljna zakonodajna predpostavka doslej je bila, da je Izrael »judovska in demokratična država«. Oboje ima enak status.
Novi zakon pa bo to spremenil. Oboje bo sicer nedotaknjeno, a pridevnik »judovska« bo postal pomembnejši kot pridevnik »demokratična«. Ta teden je Benjamin Netanjahu naznanil, da sprejema zakonski predlog in da ga bo v dveh mesecih pripeljal skozi proceduro v knesetu. Ni problema.
Zakaj ni problema? Ker ideološko pravzaprav ni opozicije. Seveda je v knesetu arabska skupina poslancev (razdeljena na tri podskupine: nacionalisti, verniki in komunisti). Toda večina članov judovske opozicije ima raje, da jih v kavarni kneseta vidijo v družbi fanatičnih in fašističnih judovskih poslancev kakor pa v družbi arabskih poslancev. Če si torej Netanjahu želi pririniti zakonski predlog skozi kneset, bo ta tudi v resnici postal državni zakon.
Kaj pomeni »judovski«? Gre za nacionalno ali versko oznako? Povprečni Izraelec bi odgovoril, da gre seveda za oboje. Po potrebi lahko pomeni eno ali drugo. Sionizem je bil v temelju poskus pretvorbe starodavne etno-religiozne skupnosti v sodobno nacijo. V zakonskem predlogu je zapisano, da je Izrael »nacionalna država judovskega ljudstva«, in to pomeni vseh Judov po svetu. »Nacijo« in »ljudstvo« (ter religijo) obravnava kot sinonime. Vsi smo Judje, mar ne?
Kaj pa Jud v ZDA, ki čuti pripadnost ameriški naciji? Kaj pa kanadski Jud, ki je popoln ateist in gleda na svoje judovstvo kot na arhaičen spomin na stare starše? Ali pa, hipotetično, temnopolti Južnoafričan, katerega starše je v judovstvo spreobrnil njihov beli judovski gospodar? Ali pa ruski Jud, katerega starši so prevzeli pravoslavno vero?
Vsi so Judje. Judovska verska zakonodaja pravi, da je »Jud, čeprav greši, še vedno Jud«. Prevzeti krščansko (ali katero koli drugo) vero je prav gotovo greh, toda spreobrnjenec je še vedno Jud, pa naj sam to hoče ali ne. Vsem Judom torej pripada nacionalna država judovskega ljudstva. Oziroma, bolje rečeno, oni vsi pripadajo nacionalni državi judovskega ljudstva.
Vse to ima kaj malo skupnega z izvirno sionistično ideologijo. Theodor Herzl, ki je bil popolnoma naiven, je bil prepričan, da bodo vsi Judje sveta prišli v judovsko državo. Tisti, ki tega ne bi storili, ne bi bili več Judje. Celo za Davida Ben-Guriona, enega prvih sionistov, je bila ogabna ideja, da bi ameriški sionistični vodja še naprej živel v ZDA. Njegovi sodelavci so ga s težavo prepričali, da je reči kaj takega ameriškim Judom, katerih denar potrebuje, slaba politika. Ben-Gurion se prav gotovo ne bi strinjal z definicijo, ki bi Izrael − njegov Izrael! − spremenila v državo tovrstnih Judov in jih naredila za kvazi-državljane judovske nacionalne države. Bog (v katerega ni verjel) ne daj!
Kaj pa sekularni Judje v Izraelu? No ja, prvo vprašanje bi moralo biti, ali v Izraelu res obstajajo »sekularni« Judje. Vsi Judje, ki so odrasli v Izraelu, so produkt judovskega izobraževalnega sistema, ki temelji na Bibliji. V njihovih mislih se tako vzpostavijo določene ideološke gotovosti, ki se jih ne da izkoreniniti.
Izraelsko ljudstvo je bilo rojeno v pogovoru med Bogom in Abrahamom v kraju, ki leži v današnjem Iraku. Gre seveda za legendo. Te so tudi v večjem delu Biblije, vključno z očaki, odhodom iz Egipta ter kraljestvom Davida in Salomona. (Njun obstoj med drugim ovrže tudi odsotnost njunih imen iz ogromne korespondence med egiptovskimi vladarji in vohuni v kanaanski deželi.) Toda zgodovinski dokazi so tu nepomembni. Dejstvo je, da nosi v Izraelu vsak judovski otrok globoko v svoji zavesti Biblijo. Kar pomeni, da so Judje posebni in enkratni. Gre za »nas« in »njih«, ves svet je proti nam.
Moj prijatelj Reuven Wimmer mi je poslal seznam osnovnih prepričanj povprečnega »sekularnega« Izraelca. Takole se glasi:
Ne spoštuje sabata. Na sveti dan vozi avtomobil, gre po nakupih in na morsko obalo.
Vendar pa verjame v boga.
Ne je košer hrane, a ima rad košer restavracije.
Vsaj enkrat na leto − na praznik Jom Kipur − gre v sinagogo.
Poroči in loči se na rabinatu.
Arabcev nima preveč rad.
Noče, da bi ga imeli za levičarja, a ne voli desničarjev.
Ne podpira ločitve države in religije.
Služil je vojaški rok, rad ima vojsko in je ponosen na državo.
Podpira načelo dveh držav za dve ljudstvi, a pod pogojem, da to ne prizadene naselbin.
Ne udeležuje se protestov ali kakršnih koli drugih političnih aktivnosti.
Glede na vse to ni pričakovati kakšnih resnih protestov proti zakonskemu predlogu. Preimenovali se bomo v nacionalno državo judovskega ljudstva. Aleluja. (Za tiste, ki ne vedo: aleluja pomeni v hebrejščini »slavimo boga«).
Kaj pa skoraj dva milijona Arabcev, ki so državljani nacionalne države judovskega ljudstva? Do zdaj si ni še noben pozornosti željan član kneseta izmislil zakonskega osnutka, ki bi jim odvzel državljanstvo. Tako bodo še naprej državljani v državi, ki pripada drugemu ljudstvu. Za zdaj. Imeli bomo nacionalno državo judovskega ljudstva, pri čemer večina Judov po svetu ni njenih državljanov, ima pa za državljane dva milijona tam živečih ne-Judovskih Arabcev.
V »večnem glavnem mestu« Jeruzalemu živi nekaj sto tisoč arabskih prebivalcev, ki niso državljani. Ta država je tudi vojaško okupirala Zahodni breg, kjer živi 2,5 milijona Arabcev, ter posredno nadzoruje življenja še dveh milijonov Arabcev na območju Gaze.
V celoti živi na zgodovinskem ozemlju Palestine okoli sedem milijonov Judov in okoli sedem milijonov Arabcev.
Nenavadna nacionalna domovina.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
