Pri strateških odločitvah vse večjo vlogo igrajo algoritmi in interesi kapitala

Naj začnem s primerjavo. Lahko si predstavljamo nakup rabljenega avtomobila. Avtomobil je precej star, redno vožen in redno vzdrževan. Vozila ga je oseba srednjih let in z njim naredila 15.000 kilometrov na leto. Ker je njegova cena nizka, je dostopen mlademu vozniku začetniku. Navade novega lastnika so precej drugačne, kot so bile navade prejšnjega. Vozi agresivno in ne skrbi za redno vzdrževanje. Zanimivo je, da tak avtomobil tako uporabo kar dolgo prenaša brez opaznih posledic.

Pride pa trenutek, ko se pokvari. Takrat se kvari ena stvar za drugo, zato se popravila ne izplačajo več. Tak avtomobil je le še za na odpad.

Če pogledamo, kako se svetovna ekonomija odziva na pestro geopolitično dogajanje, ki ga poganja ameriška administracija, se lahko vprašamo, zakaj se finančni trgi niso odzvali podobno. Napad na Iran in blokada Hormuške ožine, ki se je zgodila zaradi tega, ni majhna stvar. Cena nafte je zrasla, a ne bistveno, cene delnic pa niso padle. Nastala so nihanja, a se je trg pobral na prejšnjo raven. V zadnjem času so cene delnic zrasle še višje kot pred začetkom spopadov.

Ekonomski analitiki to neodzivnost na svetovno politično dogajanje pripisujejo vzponu industrije umetne inteligence. V to panogo priteka velikanska količina denarja. Vzpenja se zaradi velikih pričakovanj in inercije. Lastniki podjetij veliko obljubljajo. Gradijo podatkovne centre, energetsko infrastrukturo ter nove tovarne zmogljivih procesorjev in spominskih vezij. Globalni finančni trgi se na možnost energetskega šoka niso odzvali. Predvidevajo, da je možnost zaslužka drugje, kratkoročno, bolj verjetna.

Nihče ne more zanesljivo predvideti, kako se bodo trgi odzvali. Zgodovina pozna veliko primerov velike rasti vrednosti delnic tik pred zlomom. Gledano nazaj jih je mogoče preprosto pojasniti, vnaprej pa jih ne moremo napovedati. O tej tematiki zna veliko povedati Nassim Taleb, ki je fenomen poimenoval črni labod (ang. the black swan).

Posledice prve in še bolj druge svetovne vojne smo v Evropi čutili desetletja. Po tem je nastopilo obdobje, ko se je končala hladna vojna in ki ga je Francis Fukuyama opisal kot obdobje, ko se zgodovina konča. Ne v smislu konca dogodkov, ampak kot konec ideološke evolucije človeštva. To je trajalo približno trideset let. Svet se je gospodarsko povezal, trgovina je cvetela, gospodarstvo je raslo. Pojavile so se nove tehnologije, ki so svet še bolj povezale.

(GOSTUJOČE PERO) Pot v totalitarizem

V tem času se je delež sredstev, ki so jih gospodarstva namenjala za vojaške namene, upadal. S presežnim denarjem so lahko financirali hitrejši razvoj novih tehnologij. Tehnološki napredek v pridelavi hrane je močno zmanjšal problem lakote. Tam, kjer so ljudje še lačni, to večinoma ni posledica pomanjkanja, ampak posledica lokalne politične volje.

Trgi se na namige odzivajo skoraj hipno. Ena objava ameriškega predsednika na družbenih omrežjih lahko cene delnic dvigne ali spusti tudi za več kot deset odstotkov.

Realna ekonomija ima fizikalne omejitve. Pšenico moramo posejati, če hočemo iz moke speči kruh, ni dovolj, da z njo le trgujemo na borzi. Blokada Hormuške ožine je ustavila možnost transporta znatnega dela svetovne porabe nafte in njenih derivatov. Nafta ni le pogonsko gorivo, je tudi osnovna surovina za izdelavo plastike in umetnih gnojil. Ob črpanju nafte iz vrelcev prihajajo majhne količine žlahtnega plina neona, ki je nujen v proizvodnji procesorjev.

Posledic blokade še ne čutimo močno, ker smo našli alternativne vire in poti. Cena nafte se je zaradi tega zvišala, a podražitve so za bogate ekonomije bolj sitnost. Države, ki so pred blokado že bile na robu preživetja, bodo veliko bolj prizadete. Tudi, če se ta trenutek ustavijo vse sovražnosti in odprejo poti, bo za vzpostavitev prejšnjega stanja potrebnih več let. Za manj razvite to v prihodnosti pomeni zanesljivo poslabšanje gospodarskega stanja.

Videti je, kot da pri ključnih strateških odločitvah vse večjo vlogo igrajo tako algoritmi kot interesi kapitala.

Ker imamo »star avtomobil in objestnega voznika«, se nam ne obeta nič dobrega.

***

Robert Možina, računalniški strokovnjak.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva