Nežen poskus državnega prevrata
Sporočila predsednice Kolinde Grabar Kitarović premieru Plenkoviću je treba brati kot prošnjo za pomoč na predsedniških volitvah.
Odpri galerijo
FOTO: Cropix
Sporočila predsednice so polna strahu, zato ne morejo biti napisana kot pisma, temveč so vedno zgolj svojevrstne izjave. Prav zato ne bodo ostala tako znana kot sporočila, ki jih je zaradi nenehnega strahu po izgubi ljube osebe Vita West pisala prijateljici Virginiji Woolf. Tudi ne bodo vpisana v politično zgodovino našega časa, kot denimo ljubezensko pismo Britancem, ki ga je pred dvema letoma napisala skupina evropskih uglednežev zaradi strahu pred britanskim izstopom iz Evropske unije.
Naslovnik pisem, pravzaprav javnih sporočil hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović, je hrvaški predsednik vlade, Andrej Plenković.
Prvo sporočilo mu je poslala iz Rima, kjer je konec maja, samo nekaj ur pred slovenskim predsednikom države Borutom Pahorjem, obiskala italijanskega predsednika Sergia Mattarello. Drugo, že precej bolj neposredno, pa v sredo, pred dvema dnevoma iz Bruslja. V prvem predsednica Plenkoviću naroča, naj skliče sejo vlade, na kateri bo pojasnila, kaj vse je narobe v različnih vladnih strategijah, v drugem pa ga opozarja na svoje pristojnosti pri vodenju vlade, ki jih ima kot predsednica.
Kolinda Grabar Kitarović je v sredo začela dvodnevni obisk v evropski prestolnici. Prvi gostitelj je bil predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Povedala mu je, da je Republika Hrvaška pripravljena na evropsko predsedovanje, opozorila ga je na nevarnosti ilegalnih migracij ter opomnila, pravzaprav bolj ponovno spomnila, naj se Evropska unija ne vmešava v spor hrvaške in arbitražnega sodišča zaradi hrvaškega ignoriranja in zavračanja izrečene sodbe o meji s Slovenijo. Nato je sledilo vprašanje, ki ni novo, a se prav z njim vsakič znova začenja predsedničin strah. Vprašali so jo, skoraj neprimerno ali vsaj diplomatsko neprijetno, kakšne bodo njena vloga in njene pristojnosti ob predvidenem hrvaškem predsedovanju. Njen odgovor je bilo novo sporočilo Plenkoviću, nekakšno blago zategovanje svilenega šala okoli njegovega vratu, ko nikoli ne veš, ali gre za poklon, erotični namig ali za kaj veliko bolj usodnega. In odgovor ni bil prav dolg, zato pa toliko bolj neposreden. Rekla je, da po hrvaški ustavi predstavljata Hrvaško v evropskem svetu predsednik države in predsednik vlade. Torej Kolinda Grabar Kitarović in Andrej Plenković. To pomeni, da imata skupna pooblastila glede vseh vprašanj nacionalne varnosti, diplomacije, migracij in zunanje politike. Zato bo, je bilo razumeti predsednico, vsa operativna vprašanja predsedovanja, v smislu tehničnih detajlov in politik, prepustila vladi in njenemu operativnemu aparatu, sama, s svojimi svetovalci, pa bo skrbela za zapletena strateška vprašanja.
Vendar se za vsemi odgovori in obema sporočiloma o politični moči predsednice skrivata bojazen in strah. Predsednica seveda ve, da obstaja eno samo veliko vprašanje, na katerega ima vsaj zdaj odgovor zgolj predsednik vlade, Plenković.
Toda da bi ga razumeli, se bom vrnil v čas po smrti predsednika dr. Franje Tuđmana ter takratne nove vlade prav tako pokojnega dr. Ivice Račana in na novo izbranega predsednika države Stipeta Mesića. Njun dogovor je bil, da bosta pripravila ustavno reformo ter izvedla prehod iz polpredsedniškega v parlamentarni politični sistem. Pa vendar sta bila oba pragmatična. Račan je poskušal svojo politično moč povečati, Mesić pa je čim manj izgubiti. Konec oktobra leta 2000 je prvič nastal prelom med deklarativno opredelitvijo o zmanjšanju pooblastil predsednika države in osebnimi, povsem legitimnimi, političnimi ambicijami. Mesić je sporočal o svojem nezadovoljstvu s predlaganimi spremembami ustave in vlado ter Račana obtožil, da ga želita razdediniti ali mu vsaj odvzeti vse pristojnosti, da ne bo smel kot predsednik države imenovati veleposlanikov ali brez soglasja vlade sklepati meddržavnih sporazumov, ter ob vsem še brisati ustavno določilo, da predsednik države skrbi za spoštovanje ustave.
Račan je zaradi notranjepolitičnih težav sklenil kompromis. V nasprotju z že sprejetimi vladnimi odločitvami je predsednik države ostal vrhovni poveljnik hrvaške vojske ter dobil pravico do soodločanja pri ustvarjanju zunanje politike in delu obveščevalnih služb. Prav tu je izhodišče vseh sporov o pristojnostih in pooblastilih. Tako Ive Sanaderja z Mesićem kot Zorana Milanovića in Tihomirja Oreškovića ter Plenkovića s sedanjo predsednico države.
In zdaj spet k strahu. Kolinda Grabar Kitarović želi mandat ponoviti. Z vsemi pristojnostmi neposredno izvoljene predsednice. Konec oktobra leta 2015 je takratni predsednik vlade, Milanović, aktualiziral staro idejo, da bi, kot v večini evropskih držav, tudi predsednika hrvaške države izvolili v parlamentu in da bi bilo treba spremeniti ustavo že do naslednjih volitev. To je bilo samo nekaj mesecev pred tem, ko predsednica decembra leta 2015 ni želela podeliti mandata za sestavo nove vlade ne prvi ne drugi najmočnejši stranki, saj je zahtevala zadostno število poslanskih podpisov za izvolitev mandatarja. Takrat je sama, tudi kot odgovor Milanoviću, nameravala imenovati prehodno vlado in razpisati nove volitve. Imela je tudi že sestavljen vladni kabinet, ki bi ga vodil Damir Vanđelić, predsednik uprave Croatia osiguranja. A je bil dosežen dogovor in izvoljen Orešković.
Opazovalec bi lahko bil prepričan, da se bodo spori glede pristojnosti umirili. In res bi bilo lahko tako, če se ne bi začel tudi Plenković občasno spogledovati s predlogom o volitvah predsednika države v parlamentu.
Kolinda Grabar Kitarović vsakršno takšno namero razume kot grožnjo, zato je treba vsa njena sporočila predsedniku vlade in vladajoči stranki, ki jih pošilja iz velikih evropskih mest, brati kot prošnje za pomoč na novih predsedniških volitvah.
Naslovnik pisem, pravzaprav javnih sporočil hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović, je hrvaški predsednik vlade, Andrej Plenković.
Prvo sporočilo mu je poslala iz Rima, kjer je konec maja, samo nekaj ur pred slovenskim predsednikom države Borutom Pahorjem, obiskala italijanskega predsednika Sergia Mattarello. Drugo, že precej bolj neposredno, pa v sredo, pred dvema dnevoma iz Bruslja. V prvem predsednica Plenkoviću naroča, naj skliče sejo vlade, na kateri bo pojasnila, kaj vse je narobe v različnih vladnih strategijah, v drugem pa ga opozarja na svoje pristojnosti pri vodenju vlade, ki jih ima kot predsednica.
Kolinda Grabar Kitarović je v sredo začela dvodnevni obisk v evropski prestolnici. Prvi gostitelj je bil predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Povedala mu je, da je Republika Hrvaška pripravljena na evropsko predsedovanje, opozorila ga je na nevarnosti ilegalnih migracij ter opomnila, pravzaprav bolj ponovno spomnila, naj se Evropska unija ne vmešava v spor hrvaške in arbitražnega sodišča zaradi hrvaškega ignoriranja in zavračanja izrečene sodbe o meji s Slovenijo. Nato je sledilo vprašanje, ki ni novo, a se prav z njim vsakič znova začenja predsedničin strah. Vprašali so jo, skoraj neprimerno ali vsaj diplomatsko neprijetno, kakšne bodo njena vloga in njene pristojnosti ob predvidenem hrvaškem predsedovanju. Njen odgovor je bilo novo sporočilo Plenkoviću, nekakšno blago zategovanje svilenega šala okoli njegovega vratu, ko nikoli ne veš, ali gre za poklon, erotični namig ali za kaj veliko bolj usodnega. In odgovor ni bil prav dolg, zato pa toliko bolj neposreden. Rekla je, da po hrvaški ustavi predstavljata Hrvaško v evropskem svetu predsednik države in predsednik vlade. Torej Kolinda Grabar Kitarović in Andrej Plenković. To pomeni, da imata skupna pooblastila glede vseh vprašanj nacionalne varnosti, diplomacije, migracij in zunanje politike. Zato bo, je bilo razumeti predsednico, vsa operativna vprašanja predsedovanja, v smislu tehničnih detajlov in politik, prepustila vladi in njenemu operativnemu aparatu, sama, s svojimi svetovalci, pa bo skrbela za zapletena strateška vprašanja.
Vendar se za vsemi odgovori in obema sporočiloma o politični moči predsednice skrivata bojazen in strah. Predsednica seveda ve, da obstaja eno samo veliko vprašanje, na katerega ima vsaj zdaj odgovor zgolj predsednik vlade, Plenković.
Toda da bi ga razumeli, se bom vrnil v čas po smrti predsednika dr. Franje Tuđmana ter takratne nove vlade prav tako pokojnega dr. Ivice Račana in na novo izbranega predsednika države Stipeta Mesića. Njun dogovor je bil, da bosta pripravila ustavno reformo ter izvedla prehod iz polpredsedniškega v parlamentarni politični sistem. Pa vendar sta bila oba pragmatična. Račan je poskušal svojo politično moč povečati, Mesić pa je čim manj izgubiti. Konec oktobra leta 2000 je prvič nastal prelom med deklarativno opredelitvijo o zmanjšanju pooblastil predsednika države in osebnimi, povsem legitimnimi, političnimi ambicijami. Mesić je sporočal o svojem nezadovoljstvu s predlaganimi spremembami ustave in vlado ter Račana obtožil, da ga želita razdediniti ali mu vsaj odvzeti vse pristojnosti, da ne bo smel kot predsednik države imenovati veleposlanikov ali brez soglasja vlade sklepati meddržavnih sporazumov, ter ob vsem še brisati ustavno določilo, da predsednik države skrbi za spoštovanje ustave.
Račan je zaradi notranjepolitičnih težav sklenil kompromis. V nasprotju z že sprejetimi vladnimi odločitvami je predsednik države ostal vrhovni poveljnik hrvaške vojske ter dobil pravico do soodločanja pri ustvarjanju zunanje politike in delu obveščevalnih služb. Prav tu je izhodišče vseh sporov o pristojnostih in pooblastilih. Tako Ive Sanaderja z Mesićem kot Zorana Milanovića in Tihomirja Oreškovića ter Plenkovića s sedanjo predsednico države.
In zdaj spet k strahu. Kolinda Grabar Kitarović želi mandat ponoviti. Z vsemi pristojnostmi neposredno izvoljene predsednice. Konec oktobra leta 2015 je takratni predsednik vlade, Milanović, aktualiziral staro idejo, da bi, kot v večini evropskih držav, tudi predsednika hrvaške države izvolili v parlamentu in da bi bilo treba spremeniti ustavo že do naslednjih volitev. To je bilo samo nekaj mesecev pred tem, ko predsednica decembra leta 2015 ni želela podeliti mandata za sestavo nove vlade ne prvi ne drugi najmočnejši stranki, saj je zahtevala zadostno število poslanskih podpisov za izvolitev mandatarja. Takrat je sama, tudi kot odgovor Milanoviću, nameravala imenovati prehodno vlado in razpisati nove volitve. Imela je tudi že sestavljen vladni kabinet, ki bi ga vodil Damir Vanđelić, predsednik uprave Croatia osiguranja. A je bil dosežen dogovor in izvoljen Orešković.
Opazovalec bi lahko bil prepričan, da se bodo spori glede pristojnosti umirili. In res bi bilo lahko tako, če se ne bi začel tudi Plenković občasno spogledovati s predlogom o volitvah predsednika države v parlamentu.
Kolinda Grabar Kitarović vsakršno takšno namero razume kot grožnjo, zato je treba vsa njena sporočila predsedniku vlade in vladajoči stranki, ki jih pošilja iz velikih evropskih mest, brati kot prošnje za pomoč na novih predsedniških volitvah.
