Ni lahko stopiti z oblasti

Ne vem, zakaj me vedno znova šokira, ko odkrijem, da se za samozvanimi političnimi levičarji po pravilu skrivajo avtentični kulturni konservativci.

Objavljeno
02. november 2018 08.00
Posodobljeno
02. november 2018 08.00
FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Gregor Tomc
Gregor Tomc
Ko smo pred desetimi leti v gradbenem odboru Kina Šiška pisali statut zavoda, smo se zavedali, da gre – vsaj v slovenskih razmerah – za nekaj novega. Ne smemo delovati kot Cankarjev dom, kjer na oder postavijo Iliado in mislijo, da počnejo nekaj zelo aktualnega. Mi moramo biti v sozvočju z glasbenimi trendi na trgu danes, ne v mikenski Grčiji. Zato si ne moremo privoščiti vodstva, ki bi v zavodu vegetiralo do upokojitve. Ekipe z direktorjem na čelu se morajo menjati, ker le to zagotavlja vedno nove poglede in pristope. Zato smo v osnutek statuta zapisali člen, da lahko direktor z ekipo kandidira le za dva mandata (kar še vedno znaša dolgih deset let). Vendar nas je pravna služba Mestne občine Ljubljana ustavila: v Sloveniji imajo posamezniki zagotovljeno pravico do neomejenega kandidiranja na vodstvene položaje. Zato smo se morali zadovoljiti z nenapisanim pravilom: direktor se moralno zavezuje, da bo po dveh mandatih z ekipo »sestopil z oblasti«. To je dobro vedel in se takrat s tem tudi strinjal sedanji direktor Kina Šiška Simon Kardum, saj je bil v gradbenem odboru vršilec dolžnosti direktorja.

Nihče ne more zase z gotovostjo reči, kako bi se odzval, če bi bil danes v Kardumovi koži: bi res prenehal opravljati delo, ki ga veseli, ker mu to narekuje vest? Ali bi prelomil dano obljubo in deloval nelegitimno, ker mu to narekuje korist? Prav zaradi tega, ker smo ljudje šibki in radi dajemo prednost osebnemu interesu pred javnim, obstajajo pravila, ki nas silijo k primernemu ravnanju. V danem primeru sicer samo moralna zaveza, a vendar. Moj glavni vzrok, da sem ostal na Listi Zorana Jankovića in vztrajal kot predsednik sveta zavoda Center urbane kulture Kino Šiška, je bil prav v tem, da sem slutil, da se bodo po drugem mandatu začela načelna stališča ekipe krhati. In v resnici je na začetku tega leta direktor Kina Šiška javno namignil, da razmišlja o tem, da bi kandidiral še tretjič (novega direktorja se bo izbiralo po mestnih volitvah). Kasneje je svojo kandidaturo tudi javno oznanil.

Z županom Zoranom Jankovićem sva se dobila maja. Razložil sem mu legitimna pričakovanja pobudnikov Kina Šiška, ki jih kot predsednik sveta zavoda predstavljam. Župan me je poslušal in dejal, da tega ni vedel. Po kratkem premisleku pa mi je povedal, da on podpira svoje ljudi in da je Simon Kardum njegov človek. Priznam, da sem v prvem trenutku začutil olajšanje.

Hvala bogu, da župan ni rekel, da sem njegov človek jaz. Sem raje sam svoj. V naslednjem trenutku pa sem spoznal, da mi župan ni povedal le, da name ne računa, ampak tudi to, da mu je za legitimnost delovanja Kina Šiška vseeno. Po njegovem razumevanju politike se svet očitno deli na ljudi, s katerimi je vzpostavil simbiotičen odnos, in na tujce, ki jih odganja čim dlje od korita. Dejal sem mu, da njegova naloga kot župana verjetno ni, da ščiti svoje ljudi, ampak da deluje v korist zavoda.

S tem se je debata iz legitimnosti, ki ga očitno ni zanimala, preusmerila k vprašanju strokovnosti. Župan je govoril o tem, kako dober direktor je Simon Kardum, in navedel kot primer dobre prakse DobroVago (ki, mimogrede, ni povezana z osnovno dejavnostjo Kina Šiška, torej z glasbo). Nato pa me je vprašal, ali imam sam sploh kakšen alternativni predlog. Bil bi slab predsednik nadzornega sveta, če me to ne bi zanimalo. Odgovoril sem mu, da se mi zdi kompetentna ekipa ljudi okoli Andreja Sevška. Nekaj časa je razmišljal, potem pa odvrnil, da Sevška ne pozna. Župan se je odločil za ekipo Simona Karduma, ne da bi sploh razmišljal o alternativnih kandidatih, ko pa sem mu eno alternativo navedel, je ni poznal. Kdo bo morda rekel, da ni župan tisti, ki izbira direktorja. Neposredno ga seveda res ne, a v politiki, ki deli ljudi na naše in tuje, ga bodo izbirali prav njegovi ljudje. Kriterij bo najprej in predvsem lojalnost njemu.

Ker ekipe ni poznal, sem mu začel naštevati reference kandidata za direktorja. Vprašal me je, kako vem, da nova ekipa ne bo slabša od sedanje. Mogoče zaradi referenc, ki sem jih pravkar naštel, sem si mislil. Nehote je s to izjavo razkril svoj pogled na kulturo v mestu. Če je le mogoče, naj vse ostane tako, kot je. Spomnil sem se, kako sem v prvem mandatu predlagal, da bi postal Festival Ljubljana, ki ga izdatno financira prav Mestna občina Ljubljana, glasbeno pluralen, da na njem ne bi nastopali le elitisti, ampak tudi predstavniki drugih žanrov (elektronika, rock, metal, pop, rap ali jazz, na primer). Najbolj samoumeven, demokratičen predlog je povzročil splošno zgražanje. Ne vem, zakaj me vedno znova šokira, ko odkrijem, da se za samozvanimi političnimi levičarji po pravilu skrivajo avtentični kulturni konservativci.

Na Listi Zorana Jankovića ne manjka nostalgije po »dobrih starih časih« socializma. Ta nostalgija se odraža tudi v popolni politizaciji odločanja o strokovnih zadevah, kakršna je izbira direktorja javnega zavoda Kino Šiška. Mesto imenuje štiri od sedmih članov sveta zavoda, župan pa mnenje predsednika sveta ignorira. Direktorja imenuje mestni svet, v katerem ima županova lista – za zdaj – večino. V takšnih okoliščinah je imperativno, da v komisiji, ki izbira direktorja, odločajo izključno od mesta neodvisni poznavalci popularne glasbe. To mora postati zahteva Ljubljančanov, ki jim za Kino Šiška ni vseeno. V nasprotnem primeru bomo v prihajajočem letu izgubili Kino Šiška in dobili Kino Zoran.

***

Dr. Gregor Tomc je sociolog, predsednik sveta zavoda Center urbane kulture Kino Šiška

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.