Ni velikih razlik, a preboj v skupino A ni vprašljiv

Uvodni tekmi naše reprezentance sta razkrili, da ni bilo dovolj sproščenosti. Očitno je bilo, da je breme favorita pustilo posledice, kar pa je razumljivo. Slovenija je izpadla iz skupine A in njen cilj je vrnitev med najboljše. Zato je psihološki pritisk opravil svoje in nekateri posamezniki niso igrali na običajni ravni. Slovenija bo stopnjevala formo, kar je logično, saj ni imela resnejših pripravljalnih tekem.

Velikega kakovostnega prepada med moštvi ni, toda nobeno ni boljše od našega. Na koncu bodo štele le zmage. Kljub vsemu bo Slovenija zdržala, morda lahko izgubi eno tekmo, toda o porazu sploh ne bi smeli razmišljati. Te besede enostavno ne sme biti v besednjaku.

Že pred SP je bilo veliko govora o ustreznosti ledene površine. Moje mnenje o tem je, da je led za vse enak. Najboljši nikoli ne iščejo razlogov za slabše predstave v ledu, motivacijo iščejo drugje. Iz lastnih izkušenj vem, kdo tarna nad postranskimi zadevami. Igral sem s zvezdniki NHL in oni o ledu nikoli niso govorili. So pa tisti, ki niti približno niso bili tako dobri.

Učinek je v ospredje potisnil najizkušenejši drugi napad. Po mojem je le izkoristil priložnost. Toda prepričan sem, da je prva violina še vedno prvi napad. Res je, da Rok Tičar še ni ujel ritma, ampak slej ko prej ga bo. Vedeti je treba, da so Tičar, Žiga Jeglič in Robert Sabolič po nekaj letih prvič niso igrali v istem klubu in potrebujejo nekaj časa, da se spet uskladijo in uigrajo. Tudi sami se spravljajo v zadrego, saj želijo plošček zapeljati v vrata, namesto, da bi streljali. Povrhu jih tekmeci poznajo, vedo, kako jih ustaviti, še posebej v »slotu«, prostoru okoli osem metrov od vrat. Izpostavil bi oba vratarja ter branilca Mitja Robarja in Aleša Kranjca. Odlikuje ju sposobnost organizacije igre, sta hitra, zato lahko ustvarjata in sta lahko pogumnejša v napadalnih akcijah, kljub temu pa uspešno opravita obrambne naloge.

O taktičnih potezah strokovnega štaba ne bi želel razpravljati. Če bom imel kaj povedati, bom to povedal selektorju v pogovoru na štiri oči. Samo on ve, kakšne naloge je zaupal igralcem in kako so jih izpolnili. Prav tako on odloča o tem, koliko minut bo namenil peterkam, pri čemer je v končnici tudi pri najmočnejših moštvih jasno, da imajo prednost najboljše peterke.