Ni vse zlato, kar se (s podpisi) sveti

Državni zbor (DZ) na današnji redni seji obravnava novelo zakona o volitvah v DZ, ki ga je 28. 3. 2014 v zakonodajni postopek vložila Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) s podporo več kot 5000 volivk in volivcev. Gre za tako imenovano ustavno kategorijo ljudske iniciative kot načinom neposredne demokracije, po kateri 5000 volivcev lahko predlaga sprejetje zakona. O spremembi volilnega sistema je bilo prejšnji mandat veliko govora, saj sta spremembe volilnega sistema predlagali tudi Pozitivna Slovenije in Slovenska demokratska stranka. Ta je spet predlagala spremembo ustave, s katero bi uvedli dvokrožni večinski volilni sistem. Posvet o spremembah volilnega sistema je sklical predsednik države, o njem so razpravljali predsedniki parlamentarnih strank, DZ je organiziral javno predstavitev mnenj na to temo … Kljub vsem aktivnostim pa parlamentarnim strankam v prejšnjem mandatu ni uspelo skleniti skupnega dogovora, ki bi bil sprejemljiv za vse. Ne glede na to je Zdus vztrajal v upanju, da bo nova sestava DZ njihov predlog podprla. A se je izkazalo, da dela račun brez krčmarja. Matično delovno telo DZ, ki je opravilo drugo obravnavo, je predlog zakona zavrnilo oziroma označilo za neprimernega za nadaljnjo obravnavo. To kaže, da se bo zakonodajna pot tega predloga danes končala. Zdus in avtorji zakona so omenjene odločitve poslancev označili za strankokracijo, strah političnih strank pred izgubo monopola, slabitvijo moči vodstva strank, ogroženostjo poslancev s kandidaturo neodvisnih kandidatov, sklicevali so se na voljo volivcev, ki da zavračajo politične stranke ipd.

Kopija ni izvirnik, višji stroški volitev in močeradenje

Namesto da bi se Zdus in avtorji spopadli s pomanjkljivostmi in slabostmi svojega predloga zakona, so se zatekli v moraliziranje, kritizerstvo in spodbujanje averzije do političnih strank ter idealiziranje (predmodernih) predstav o učinkih, ki naj bi jih imel njihov volilni sistem. Ni mogoče zanikati dejstva, da je v primeru, ko hočemo doseči sorazmerno predstavništvo in ko hočemo, da na volitvah nastopajo tudi kandidati posamezniki, to mogoče storiti tudi s kombiniranjem proporcionalnega in večinskega volilnega sistema. In da se zadnjemu približuje kombinirani volilni sistem, ki ga predlaga Zdus (pripravljen na podlagi nemškega volilnega sistema). Pri tem so pozabili omeniti, da njihov predlog ne pomeni popolne preslikave nemškega modela. Zadnji je doživel že več modifikacij, poleg tega je nemško ustavno sodišče tako leta 2008 kot tudi nazadnje leta 2012 razsodilo, da so nekateri elementi volilnega sistema v nasprotju z ustavo. Odgovorov na omenjena opozorila Zdus ni bil zmožen podati. Niti tega ni priznal, da čeprav se tudi v ZR Nemčiji polovica članov bundestaga voli po večinskem sistemu, ta ni privedel do tega, da bi bili izvoljeni tako imenovani neodvisni kandidati, kar naj bi ta sistem omogočal. Predlog Zdusa uvaja možnost volitev v dveh krogih. Predvidena možnost drugega kroga pa prinaša dodatne finančne posledice za državni proračun. Zdus jih je ocenil na zgolj 2,5 milijona evrov, vendar so potencialne finančne posledice precej višje. Stroški volitev leta 2011 so znašali 4,27 milijona evrov, stroški kombiniranega volilnega sistema za dva kroga volitev (če bi bil potreben v vseh 44 volilnih okrajih), bi znašali malo manj kot osem milijonov evrov, saj so stroški drugega kroga le nekoliko nižji od prvega. K temu je treba prišteti še dražje volilne kampanje in povračilo teh iz državnega proračuna. Edini prihranek, ki bi ga zagotovil kombinirani sistem, bi bili nižji stroški delovanja volilnih organov v okrajih; število bi se za polovico zmanjšalo. Predlog zakona, ki ga je prejšnji mandat pripravila PS, v tem pa Zaab, pa stroške volitev znižuje za najmanj 750.000 evrov, ne da bi bilo okrnjeno izvajanje volilne pravice. Zdus je pri pripravi svojega predloga zakona prezrl tudi kar dve odločbi ustavnega sodišča oziroma protiustavnosti, ki jih je to ugotovilo, in sicer odpravo pravne praznine glasovanja po pošti ter nediskriminatorno obravnavo invalidov. Poleg tega v njihovem volilnem sistemu kar mrgoli morebitnih novih protiustavnih rešitev. Na primer lista kandidatov bi se lahko uvrstila v DZ tudi brez doseganja štiriodstotnega volilnega praga, ki ga določa ustava. Nesorazmerno se omejuje pasivna volilna pravica pri kandidiranju v volilnih okrajih in enotah, uvaja se prepoved neodvisnih kandidatur bivšim članom političnih strank, favorizira uvrstitev neodvisnih kandidatov v drugi krog volitev ne glede na volilni rezultat … Opozoriti je treba, da ustava dopušča omejitve splošne volilne pravice le zaradi varstva pravic drugih oziroma javne koristi ter zapoveduje enakost pred zakonom. Iz razprave o predlogu zakona je bilo mogoče zaznati, da se Zdus ne zaveda, da bi uvedba njihovega volilnega sistema zahtevala tudi spremembe načina financiranja političnih strank, volilne kampanje in priprave volilnih imenikov. Zdus je spregledal tudi pomembnost določitve novih volilnih enot in volilnih okrajev. To ne pomeni zgolj tehničnega opravila, ampak gre za prvovrstno politično vprašanje. Še posebno je pomembno za večinski del volitev, saj meje lahko vplivajo tudi na izid volitev. V teoriji na to opozarja pojav tako imenovanega močeradenja oziroma manipulacij z določanjem meja. Zadnje je zelo razširjen pojav, na primer v ZDA po vsakih volitvah, ko stran, ki zmaga, spreminja meje, da bi si izboljšala možnosti za zmago na naslednjih volitvah.

Skomine po predmoderni

Nasploh pa predstave Zdusa o učinkih predlaganega volilnega sistema in njihovo favoriziranje tako imenovanih neodvisnih kandidatov, vezanost kandidatov na zgolj volilni okraj in podobno pomenijo predmoderno pojmovanje predstavniške demokracije. V predstavniški demokraciji z reprezentativnim parlamentom in vlado politične stranke v interakciji z volivci in interesnimi skupinami izražajo in uresničujejo njihovo politično voljo in jo kot oblast vzpostavljajo z institutom volitev. Za člane parlamenta pa je uveden tako imenovani reprezentativni mandat. Ker so poslanci predstavniki vsega ljudstva, naj bi tudi ravnali v dobro celotnega ljudstva, in ne zgolj določene skupine volivcev, ki so jih izvolili v volilnem okraju, kot meni Zdus. Poslanec naj ne bi sledil posameznim interesom, kajti s tem bi se izničil pomen splošnega predstavništva oziroma 82. člena ustave. Zaradi tega se je DZ leta 2011 odločil, da župani ne sodijo vanj, saj so dolžni zastopati interese svojih občin, kar pa je v nasprotju s poslanskim mandatom. Predlog Zdusa tri leta po uvedbi nezdružljivosti za župane v DZ spet vnaša partikularnost interesov. To spominja na dobro znani delegatski sistem in glede na to, da državni svet predstavlja socialne, gospodarske, poklicne in lokalne interese oziroma posebne interese, bi bilo smiselno, da bi se Zdus osredotočil na njegovo sestavo, vlogo in način izvolitve.

Proporcionalni volilni sistem

Za sprejetje zakona, ki ureja volilni sistem, je potrebna dvetretjinska večina glasov vseh poslancev, pred tem pa je treba doseči široko družbeno in politično soglasje ter dodobra proučiti učinke in posledice predlaganih sprememb ter nanje pripraviti ustrezne odgovore. Zgolj poudarjanje, da gre za ljudsko iniciativo, in ponavljanje parol o tem, da volivci menda zavračajo strankarski sistem, ne odpravlja pomanjkljivosti in slabosti predlaganega volilnega sistema. In za konec. Predlog Zdusa sicer sledi ciljem, s katerimi bi se v skladu z 80. členom Ustave RS zagotovil odločilen vpliv volivcev na izvolitev poslancev, vendar na nepravi način. Ta cilj se lahko doseže tudi z že modificiranim, zdaj uveljavljenim in z ustavo skladnim proporcionalnim sistemom s preferenčnim glasovanjem, predvsem pa s še enkrat manjšimi finančnimi posledicami. Poleg tega je sedanji sistem že dodobra uveljavljen med volivci, predlagane modifikacije pa so bile večkrat preizkušene že na lokalnih volitvah in volitvah poslancev v evropski parlament. Takšen predlog na primer ponuja Zaab. Ta znotraj sprememb volilne zakonodaje predlaga ukinitev volilnih okrajev ter uvedbo absolutnega preferenčnega glasu, ki pomeni neposreden vpliv na izvolitev, saj bi bil izvoljen tisti poslanec v volilni enoti, ki bi dosegel največ preferenčnih glasov znotraj liste.

–––––– 
Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

 

Marjan Jarkovič, politolog, nekdanji član Državne volilne komisije, sodelavec strokovne skupine za pripravo novele Zakona o volitvah 
v Državni zbor RS