Nihče nima pravice ubogati

So časi profita. Neoliberalizem ga dosega z razkrojem družbe. Na oltarju je trg. Vse je posel. Osamljenost narašča. Tudi politike so se spremenile. Sodobni politik nima stališč, niti ne obstajajo konkurenčna prepričanja. Politiki ne smejo verjeti v nič, sledijo impulzu, stranki, preživetju. So v službi tistih, ki so na vrhu plenjenja.

Sodobnik znotraj družbe je v desetletjih od krvavih svetovnih vojn do danes postopoma utonil v potrošništvu. Zgubil je motiv, voljo in sposobnost za kritično mišljenje. Samo to je po Hannah Arendt orodje za svobodo. Ta ni znotraj posameznika. Svoboda je sposobnost in možnost delovanja v skupnosti. Je imanentno politični pojem.

Nemogoče je imeti željo po svobodi in ne biti politično dejaven. Drsimo v nesvobodo, vse bolj se nam bližajo avtoritarni sistemi. Še več: sami si jih izvolimo. Le v politiki je družbeno učinkovit prostor za razlike in nujna je sposobnost posameznikov za sodelovanje za skupno dobro. Zato je naša dolžnost, da smo politična bitja.

Zrele družbe imajo konstantne usmeritve, ki niso odvisne od dnevne politike. Imajo vizijo in spoštujejo razlike. Od razsvetljenstva naprej so se utrjevale stroke, ki so akumulirale znanje, veščine in reprodukcijo strokovnjakov. Ljudje nismo enako usposobljeni za vse.

Najti svoje, konstruktivno mesto v družbi zahteva dejaven samokritičen pogled nase in realističen, prosocialno usmerjen prispevek. Trop posameznikov v neoliberalni, potrošniški družbi pa vse bolj postaja konglomerat domišljavih in nemislečih, za lastnimi koristmi poganjajočih se brezobzirnežev, ki brezsramno silijo na vsa področja.

Ni več nobenih zadržkov. Laž in samopromocija sta orodje, iznajdljivost pa vrednota. Vsakdan je videti kot vdiranje potrošnikov v novoodprte megatrgovine. Svet je velika štacuna, ki jo je treba čim prej izropati. Množica prostakov, ki si iz rok pulijo »robo«, to je sodobna družba. S Slovenijo na čelu.

Sposobnost, da oblikujemo lastno, kritično misel, in možnost, da jo delimo s svetom, obenem pa prevzamemo odgovornost, kaj bo prinesla skupnosti in drugemu, je podlaga za resnično osebno zrelost in s tem svobodo. Brez mišljenja ni možnosti za avtonomno delovanje. Je zgolj odigravanje egocentričnosti. Ta je zdaj hipertrofirana in čaščena čez vsako mero. Je mati vseh sodobnih problemov.

Breda Jelen Sobočan, dr. med., psihiatrinja, predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije.  FOTO: Voranc Vogel

Egocentrična formacija je nemišljena, nereflektirana in ima nujno posledice za našo socialnost. Ukvarja se zgolj s seboj in lastnim počutjem. Sposobnost biti socialno bitje nastopi šele, ko premagamo prirojeno egocentričnost. Tega kot družba nismo gojili, zato naraščajoč narcisizem dela ljudi osamljene. Egocentrik je v jedru sam, izoliran. Brez iskrenega zrcala, ki ga omogoča misleča socialna mreža, se ne moreš soočiti z lastnim vrojenim notranjim kaosom, ki ga vse življenje poskušamo osmisliti.

Bistvo človeka je ambivalenca. Je normalno stanje duha in je neprijetna. Notranje konflikte, nasprotujoče si vzgibe, misli, občutke težko prenašamo, če nismo zmožni introspekcije. Te ne dosežemo sami. Za zdrav osebni razvoj od rojstva naprej potrebujemo dobre sogovornike.

Osamljen, notranje nediferenciran človek pa nujno išče poti, kako se znebiti lastnih demonov. Najlažje mu je, če jih izpljune navzven. Svet postane zanj preprost. Razcepljen je na črno-belo, na moje in druge. Sebe seveda vidi kot dobrotnika. Ena sama dobrota za vse ljudi pa je možna le ob projekciji lastnih destruktivnih vsebin na druge. Ta navidezna čistost prinaša uteho in vodi v moralistični sadizem, s katerim zdaj pritiska na drugačne. Vse bolj in bolj divja v lastni pravičnosti in upravičuje lastno agresijo.

Zlije se z drugimi, je del celote, del nemislečih, v močnih kolektivnih čustvih utripajočih. Psihološka dinamika zavajanja moralno samooklicanih je v tem »navidezno moralnem«. Razglašajo lastno »nekonfliktnost« (če imaš drugačno mnenje, te skupina itak izloči), pravičništvo in odrešitev. Lažna moralnost zares ne prenaša pravih razlik, zaresnih nestrinjanj in konfliktov, ki so nujni del zorenja družbe.

Fragmentirana družba mora izumiti le še primerne krivce. Nekoga, ki je dovolj slab. Nesprejemljivi del impulzov, vzgibov, želja je zdaj uspešno zunaj. Sami pa se povezujejo v skupino pravičnikov, ki skrito očem zasleduje moč. Tisti, ki je dovolj karizmatičen, bo pritegnil druge nekritične in nemisleče posameznike. In Vodja je rojen.

Tako v konfuzni družbi nastajajo ideološko strnjena »varna zavetja«. Vodila, ki lepijo nemisleče, so različna. Ni treba, da so klasične ideologije nekoč desne politike vezane na vero, raso, spol, na razne -izme, ampak je lahko začetek avtoritarnih ideologij prav hudo etičen … Sledenje in nemišljenje sta problem.

Ko delujemo, ker želimo pripadati, ker sledimo vodji, imamo lasten problem nesvobode. Prepovedano nam je misliti, moramo le ubogati. Ko stranka glasuje kot eno, po nareku, kot nemisleč stroj, pa imamo problem vsi. Še posebej če je to stranka, ki ima izjemno število poslancev v parlamentu. Drsimo v samocenzuro, cenzuro, v razgrajevanje kompleksnih družbenih struktur in pravic. Nič ni samoumevno!

Kako priti do stanovanja, služb, javnih dobrin, kot so že na škrgah delujoče javno šolstvo, zdravstvo, sodstvo, je tudi naš vsakdan.  FOTO: Leon Vidic/Delo

Kaj ovira kritično mišljenje? Nedvomno strah. Strah je vedno slab, a je neizogiben. Kot nemočna živalska vrsta smo imeli sicer velike možgane, a nismo nič vedeli ne o svetu ne o strašljivi naravi, bili smo nenehno v nevarnosti. Medsebojna skrb je bila način preživetja. Strah nas je združeval. Romantični časi socialnosti! Žal pa nam socialnost ni do konca vrojena. Morali bi se je učiti.

Zdaj vemo ogromno o sebi, o možganih, o družbi, o naravnih pojavih, poenostavili smo življenje do razvratne lagodnosti. Nesposobnost posameznika razmišljati o svoji razklani, destruktivno-konstruktivni naravi je tisto, kar lahko imenujemo sodobna neumnost.

Temu nobena izobrazba ni kos. Obenem še neoliberalizem poskrbi, da strah obstaja za slehernika. Najlažje kar s skrbjo za preživetje. Mladi se sprašujejo, ali bodo imeli delo, partnerja, družino.

Ali bo svet zajel kaos, se bo vojna retorika iz besed utelesila in razlila čez vse nas? Pri tem narašča strah. Ljudje pa se nanj ne odzivajo konstruktivno, ampak s polarizacijo. Od politike pričakujejo, da zabriše vse razlike.

Strahopetnost »uravnoteževanj« je naša vsakdanjost. Zaradi nje propada družba. Podira stroke. Podira vrednote. Glorificirajo se hitre in neumne poti iz težav. Delo in znanje nimata nobene cene, ne spoštovanja in ne prihodnosti.

Ponarejanje, tihotapljenje in ustvarjanje Ponzijevih shem so smer razvoja. Nastajajo novi podjetniki, ki so skriti delodajalci politikov. Tak sistem deluje le, če se razgradi stara delujoča, socialno usmerjena praksa. Majhne, vnaprej izgubljene bitke so pot do razgradnje družbe.

Kako priti do stanovanja, služb, javnih dobrin, kot so že na škrgah delujoče javno šolstvo, zdravstvo, sodstvo, je tudi naš vsakdan. Vidimo neoliberalizem, ki neodvisno od politične barve vlade te službe počasi, a zelo premišljeno davi in duši. Stroka ni več stroka, ampak veleblagovnica, iz katere politika jemlje, jo prilagaja trenutni potrebi in prestavlja v kapital.

Zakon za zakonom tem službam para tkivo, jim jemlje veljavo in jih potiska v razgradnjo. In v privatizacijo. V ZDA imajo zasebne zapore, si predstavljate donos? Kdo bo branil stroke? Nihče! Politiki raje vzpostavljajo vzporedne sisteme za pokončanje javnih služb.

Strašenje lastne družbe je vojno dobičkarstvo, še preden neoliberalci zakuhajo novo vojno, ki je pa sama po sebi orgazmična od profitov. Do zdaj so jih kuhali v tretjem svetu, zdaj bojni rogovi trobijo jezik vojne že spet kar doma. Ne vidimo, da se nam praznijo ulice. Jih pač polnimo s turisti.

Mladi nimajo svojih prostorov. Starejši se zapirajo v mnenjske mehurčke. Nasilni moški, ki obljubljajo, da bodo naredili Slovenijo spet čisto, nas v resnici premalo skrbijo. Pri tem mimogrede umre kaka ženska, ki je preveč samosvoja. Nasilje narašča. Zaostrijo avtoritarnost. Vsi ploskamo.

Živimo čas, ko se je politika zlomila. Ni več prostor razlik in svobode premišljanja. Ni več ideje, je samo še preživetveni impulz. Gre za moč. Ne za desne ali leve ideologije, gre za prevlado kot tako. In to je res grozno. Vse se spači, spari, poveže, sodeluje s ciljem, da upleni, kar se da. Politika bestialno razkazuje moč in premoč … Altan reče: Ko enkrat vidiš, slišiš, se ne moreš več delati, da tega ni. In, ljudje, videli smo! In vemo!

Ne vidimo, da se nam praznijo ulice. Jih pač polnimo s turisti. Mladi nimajo svojih prostorov.   FOTO: Leon Vidic/Delo

Biti moralen v sodobnem svetu, ko drvimo vzvratno v čas predmoderne države, zahteva sposobnost, da odkrito nasprotujemo razgradnji skupnega. Kritično mišljenje od nas zahteva stalno pozornost na kompleksnost sveta. Nekoč je človeka strašila narava, zdaj nas straši družba. Celo najplemenitejši cilji v rokah dovolj motenih končajo kot orodje destrukcije. Kot egocentrični peskovnik.

Resnična odgovornost zahteva kritičnost misli. Edino to prepreči slabemu, da se ne sprevrže v destruktivno in ne postane jedro kontrole, kaznovanja in ubogljivosti – banalnosti zla, ki služi zgolj parcialnim interesom. Začetni namen ni bistven, lahko je popolnoma etičen, bistvena sta sprevračanje in uporaba za neustrezne lastne potrebe.

Altan pravi: Misliti s svojo glavo ti nakoplje težave. Tako je pač življenje človeka, družbenega bitja. Izteklo se bo, pa če ga živiš ali ne. Naša dolžnost je torej, da tega, kar vidimo, ne zanikamo. Da stvarem damo prava imena in odpremo konflikte tam, kjer jih politika noče.

Politika je pisala zakon o psihoterapiji. Zdravstvena stroka ni imela pri tem strokovnega glasu. Ne zgolj ortodoksni psihiatri in klinični psihologi, vsi v zdravstvu mu nasprotujemo. Ni vse na prodaj, tovarišija!

***

Breda Jelen Sobočan, dr. med., psihiatrinja, predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.