Noben Slomšek ne bo priskočil na pomoč
Ko so se leta 1826 kmetje uprli obveznemu cepljenju, so sledili ustaljeni družbeni praksi.
Odpri galerijo
kokoš. kmetija, Slovenija
»Ljudski odpor do od države zaukazanega cepljenja. Župniki dobijo nalogo, da pridigajo v prid cepljenju. Bizeljski župnik si ne upa za prižnico. V ogenj pošlje svojega kaplana – Antona Martina Slomška.« Tako je pater Branko Cestnik svoje spletne sledilce spomnil na »déjà vu glede obveznega cepljenja« iz leta 1826.
Ena od značilnosti »postmoderne dobe«, v kateri živimo, je, da spori in debate, ki smo jih imeli za presežene, drug za drugim znova vdirajo v središče javne pozornosti. Pojav se lahko kaže kot farsa (obuditev idej o ravni Zemlji), tragedija (katalonsko nacionalno vprašanje), kot zlovešča groteska (rasizem alternativne desnice) ali kot môra (islamski kalifat). Toda nobenega od teh pojavov ni mogoče enostavno odsloviti tako, da zamahnemo z roko, in marsikdaj se izkaže, da so ukrepi, s katerimi smo jih reševali ali krotili v preteklosti, izgubili učinkovitost. Na vsakega od teh fenomenov bi veljalo gledati kot na simptom določene šibkosti v modernih strukturah, ki urejajo naše sobivanje.
Ko so se leta 1826 kmetje uprli obveznemu cepljenju, so sledili ustaljeni družbeni praksi, ki se je skozi stoletja izkazala za uspešno. Konservativni nagon je kmečkemu življu dolgo omogočal, da se je zoperstavil mešetarjem z novotarijami in kapricam oblasti, ki so od znanstvene revolucije dalje lahkoverne ljudi zasipale z vedno novimi čudežnimi rešitvami.
Danes se je enostavno norčevati iz zarukanosti naših prednikov, ki so nasprotovali cepljenju, a če prikličemo v spomin vse zmote moderne znanosti, se njihovo skeptično zadržanje pokaže za precej modro. Še sto let po prvi proticepilski paniki v Avstriji so dunajski zdravniki pacientom na veliko predpisovali kokain, depresijo zdravili z električnimi šoki, evgenika pa je bila priljubljena tema uglajenih debat visokih slojev.
Od prisilne hormonske terapije za homoseksualce, obvezne sterilizacije duševnih bolnikov do znanstvenega rasizma – zgodovina moderne medicine ni le natrpana s stranpotmi, ki so neizogibni stranski proizvod vsake znanosti, temveč je pravi mimohod grozovitosti. Mnoge od njih niso stvar davne preteklosti. Še v petdesetih letih so najstnike prešerno brizgali z DDT, tem čudovitim odrešiteljem pred malarijo in tifusom. O praksah psihiatričnih bolnišnic v istem času pričuje roman Let nad kukavičjim gnezdom – njegova polemična ost je bila še enako aktualna leta 1975, ko ga je pravkar preminuli režiser Miloš Forman priredil za velika platna.
Zmote in manipulacije, ki se na telesih ljudi dogajajo danes, so le za odtenek manj strašljive. Odvisnost od opioidov, ki se je v ZDA razpasla v epidemijo nacionalnih razsežnosti, je neposredna posledica preveč lahkomiselnega predpisovanja zdravil za lajšanje bolečin. Kritika znanosti je postala paradni konj postmodernih teorij, ki so prodrle v izobraženo javnost v 80. letih in so spremljale prehod v novo postideološko dobo globalne povezanosti in razsrediščene izmenjave dobrin in znanj. Ni naključje, da se ena vplivnejših družboslovnih revij na Slovenskem imenuje Časopis za kritiko znanosti. Kritika uveljavljenih znanstvenih diskurzov je bila skupni imenovalec širokega spektra gibanj – od libertarnih, ekoloških in levoliberalnih do katoliških in neokonservativnih – ki so si v času Černobila in preživele togosti »znanstvenega svetovnega nazora« prizadevala za ponovno vključitev etičnih in političnih pomislekov ter individualne izbire v javne politike.
Proticepilsko gibanje je otrok tega pojava. Vanj se stekajo izjemno različne občutljivosti, od najbolj bizarnih teorij zarote (tudi na ponedeljkovem shodu na Trgu republike smo lahko videli transparente z očitnimi antisemitskimi sporočili) do libertarnih, krščanskih in newageevskih subkultur, združenih proti temu, kar dojemajo kot nelegitimno poseganje države v telesno nedotakljivost in avtonomijo starševskega odločanja.
Če smo rekli, da so postmoderni pojavi, ki obujajo na videz preživele polemike, odraz šibkosti sodobnih struktur (v našem primeru izgube absolutne avtoritete znanstvenega diskurza), pa so tudi sami prešibki, da bi jih zmogli uspešno izzvati, kaj šele nadomestiti.
Drugače kot leta 1826 nimamo opraviti z novotarijo nepredvidljivih posledic, temveč z eno najuspešnejših, če ne najuspešnejšo prakso zdravstvene preventive v zgodovini. Ki povrhu vsega deluje le v razmerah, ki terjajo množično, torej obvezno rabo. Da bi lahko govorili o legitimnem trku dveh enakovrednih interesov, bi morali argumenti proti obveznemu cepljenju preseči raven običajnega skepticizma, ki je sestavni del vsake strokovne razprave. A v resnici ga niti ne dosegajo. Doslej so bili vsi argumenti proticepilstva ovrženi.
Vzrok za priljubljenost proticepilskega gibanja se skriva v skepsi, ki jo ljudje čutijo do zavezništva med znanstvenimi diskurzi in institucionalno prisilo. In če je ta skepsa razumljiva, še ne pomeni, da je upravičena. Če hočemo ali ne, je naše politično in družbeno življenje prežeto z znanstveno presojo. Prostor za etične premisleke, politične posege in individualne izbire mora obstajati. Tudi zato, da omejimo zlorabe znanosti. Toda ta prostor lahko obstaja le tam, kjer ni širokega znanstvenega konsenza; nikakor pa ga ne sme pregaziti na škodo življenjskih interesov drugih ljudi.
Toda to ne pomeni, da se lahko proticepilstvu upremo z metodami 19. stoletja, z drakonsko zakonodajo, orožništvom in ideološkim aparatom države. Že zato, ker ljudje ne sledijo več enemu samemu viru avtoritete. Noben kaplan Slomšek ne bo več priskočil na pomoč navezi države in medicine, ki sta izgubili zaupanje med ljudmi. Ustvarjanje in ohranjanje potrebnih konsenzov je naloga politike. Čas je, da se vrne k svojemu poslanstvu in se na nove načine loti reševanja starih problemov.
Ena od značilnosti »postmoderne dobe«, v kateri živimo, je, da spori in debate, ki smo jih imeli za presežene, drug za drugim znova vdirajo v središče javne pozornosti. Pojav se lahko kaže kot farsa (obuditev idej o ravni Zemlji), tragedija (katalonsko nacionalno vprašanje), kot zlovešča groteska (rasizem alternativne desnice) ali kot môra (islamski kalifat). Toda nobenega od teh pojavov ni mogoče enostavno odsloviti tako, da zamahnemo z roko, in marsikdaj se izkaže, da so ukrepi, s katerimi smo jih reševali ali krotili v preteklosti, izgubili učinkovitost. Na vsakega od teh fenomenov bi veljalo gledati kot na simptom določene šibkosti v modernih strukturah, ki urejajo naše sobivanje.
Ko so se leta 1826 kmetje uprli obveznemu cepljenju, so sledili ustaljeni družbeni praksi, ki se je skozi stoletja izkazala za uspešno. Konservativni nagon je kmečkemu življu dolgo omogočal, da se je zoperstavil mešetarjem z novotarijami in kapricam oblasti, ki so od znanstvene revolucije dalje lahkoverne ljudi zasipale z vedno novimi čudežnimi rešitvami.
Danes se je enostavno norčevati iz zarukanosti naših prednikov, ki so nasprotovali cepljenju, a če prikličemo v spomin vse zmote moderne znanosti, se njihovo skeptično zadržanje pokaže za precej modro. Še sto let po prvi proticepilski paniki v Avstriji so dunajski zdravniki pacientom na veliko predpisovali kokain, depresijo zdravili z električnimi šoki, evgenika pa je bila priljubljena tema uglajenih debat visokih slojev.
Od prisilne hormonske terapije za homoseksualce, obvezne sterilizacije duševnih bolnikov do znanstvenega rasizma – zgodovina moderne medicine ni le natrpana s stranpotmi, ki so neizogibni stranski proizvod vsake znanosti, temveč je pravi mimohod grozovitosti. Mnoge od njih niso stvar davne preteklosti. Še v petdesetih letih so najstnike prešerno brizgali z DDT, tem čudovitim odrešiteljem pred malarijo in tifusom. O praksah psihiatričnih bolnišnic v istem času pričuje roman Let nad kukavičjim gnezdom – njegova polemična ost je bila še enako aktualna leta 1975, ko ga je pravkar preminuli režiser Miloš Forman priredil za velika platna.
Zmote in manipulacije, ki se na telesih ljudi dogajajo danes, so le za odtenek manj strašljive. Odvisnost od opioidov, ki se je v ZDA razpasla v epidemijo nacionalnih razsežnosti, je neposredna posledica preveč lahkomiselnega predpisovanja zdravil za lajšanje bolečin. Kritika znanosti je postala paradni konj postmodernih teorij, ki so prodrle v izobraženo javnost v 80. letih in so spremljale prehod v novo postideološko dobo globalne povezanosti in razsrediščene izmenjave dobrin in znanj. Ni naključje, da se ena vplivnejših družboslovnih revij na Slovenskem imenuje Časopis za kritiko znanosti. Kritika uveljavljenih znanstvenih diskurzov je bila skupni imenovalec širokega spektra gibanj – od libertarnih, ekoloških in levoliberalnih do katoliških in neokonservativnih – ki so si v času Černobila in preživele togosti »znanstvenega svetovnega nazora« prizadevala za ponovno vključitev etičnih in političnih pomislekov ter individualne izbire v javne politike.
Proticepilsko gibanje je otrok tega pojava. Vanj se stekajo izjemno različne občutljivosti, od najbolj bizarnih teorij zarote (tudi na ponedeljkovem shodu na Trgu republike smo lahko videli transparente z očitnimi antisemitskimi sporočili) do libertarnih, krščanskih in newageevskih subkultur, združenih proti temu, kar dojemajo kot nelegitimno poseganje države v telesno nedotakljivost in avtonomijo starševskega odločanja.
Če smo rekli, da so postmoderni pojavi, ki obujajo na videz preživele polemike, odraz šibkosti sodobnih struktur (v našem primeru izgube absolutne avtoritete znanstvenega diskurza), pa so tudi sami prešibki, da bi jih zmogli uspešno izzvati, kaj šele nadomestiti.
Drugače kot leta 1826 nimamo opraviti z novotarijo nepredvidljivih posledic, temveč z eno najuspešnejših, če ne najuspešnejšo prakso zdravstvene preventive v zgodovini. Ki povrhu vsega deluje le v razmerah, ki terjajo množično, torej obvezno rabo. Da bi lahko govorili o legitimnem trku dveh enakovrednih interesov, bi morali argumenti proti obveznemu cepljenju preseči raven običajnega skepticizma, ki je sestavni del vsake strokovne razprave. A v resnici ga niti ne dosegajo. Doslej so bili vsi argumenti proticepilstva ovrženi.
Vzrok za priljubljenost proticepilskega gibanja se skriva v skepsi, ki jo ljudje čutijo do zavezništva med znanstvenimi diskurzi in institucionalno prisilo. In če je ta skepsa razumljiva, še ne pomeni, da je upravičena. Če hočemo ali ne, je naše politično in družbeno življenje prežeto z znanstveno presojo. Prostor za etične premisleke, politične posege in individualne izbire mora obstajati. Tudi zato, da omejimo zlorabe znanosti. Toda ta prostor lahko obstaja le tam, kjer ni širokega znanstvenega konsenza; nikakor pa ga ne sme pregaziti na škodo življenjskih interesov drugih ljudi.
Toda to ne pomeni, da se lahko proticepilstvu upremo z metodami 19. stoletja, z drakonsko zakonodajo, orožništvom in ideološkim aparatom države. Že zato, ker ljudje ne sledijo več enemu samemu viru avtoritete. Noben kaplan Slomšek ne bo več priskočil na pomoč navezi države in medicine, ki sta izgubili zaupanje med ljudmi. Ustvarjanje in ohranjanje potrebnih konsenzov je naloga politike. Čas je, da se vrne k svojemu poslanstvu in se na nove načine loti reševanja starih problemov.
