Na razpotju med Jalto in Helsinki: zakaj Zahod ne sme več braniti gole prevlade

Po mnenju finskega predsednika Alexandra Stubba je svet danes spet na zgodovinskem razpotju, primerljivem z leti 1918, 1945 in 1989 – torej z obdobji po koncu prve svetovne vojne, druge svetovne vojne in hladne vojne. V svoji pred kratkim izdani knjigi Trikotnik moči (The Triangle of Power), s podnaslovom Uravnoteženje novega svetovnega reda, se sprašuje, ali bo mednarodna skupnost krenila po poti nove Jalte ali novih Helsinkov.

Spomnimo: na konferenci v Jalti so si velike sile – zmagovalke druge svetovne vojne – leta 1945 razdelile interesne sfere nad glavami manjših držav. Jalta je tako postala simbol politike sfer vpliva, kompromisov med velikimi silami, omejene suverenosti manjših držav in začetka hladne vojne. Za manjše države, kakršni sta Slovenija in Finska, predstavlja opozorilo, kako hitro lahko mednarodni red, kadar prevlada logika velikih sil, postane nevaren, če države nimajo zavezništev, odpornosti in sposobnosti strateškega prilagajanja.

Če je Jalta simbol delitve Evrope med velike sile, predstavlja helsinška sklepna listina iz leta 1975 poskus vzpostavitve pravil sobivanja, dialoga in postopnega preseganja blokovske delitve v razdeljeni Evropi. Evropo se je poskušalo povezati na podlagi pravil, ki omejujejo arbitrarno moč držav in odpirajo prostor tudi posamezniku. Kadar prevlada politika moči, imajo prednost veliki. Kadar prevlada politika pravil, dobijo prostor tudi manjši. Prav to po mojem mnenju predstavlja eno temeljnih načel sodobne evropske diplomacije.

Po Stubbu omenjeni poti simbolizirata dve različni logiki mednarodnih odnosov: multilateralizem in večpolarnost. Multilateralizem temelji na globalnem sodelovanju, skupnih pravilih in mednarodnih ustanovah, katerih načela veljajo enako za vse države, ne glede na njihovo velikost. Večpolarnost pa po njegovem mnenju predstavlja nekakšen oligopol moči, v katerem velike sile sklepajo dogovore mimo manjših. Multilateralizem vodi k redu, večpolarnost pogosto vodi k rivalstvu, nestabilnosti in konfliktom. Če Jalta simbolizira večpolarni svet, Helsinki predstavljajo multilateralni model. Svet bi se po Stubbu moral odločiti za zadnjega.

Osrednji argument knjige je, da bodo o tem, katera od obeh logik bo prevladala, odločale tri sile, ki oblikujejo nastajajoči svetovni red: globalni Zahod, globalni Vzhod in globalni Jug.

Globalni Zahod je tradicionalni nosilec liberalnega mednarodnega reda, temelječega na pravilih, institucijah in sodelovanju. Večina zahodnih držav si želi ohraniti multilateralni svet, vendar njegova ohranitev zahteva spremembe. Institucije, oblikovane po drugi svetovni vojni, je treba posodobiti in prilagoditi novim razmeram.

Nasprotno pa tako imenovani globalni Vzhod, katerega osrednji akterji so Kitajska, Rusija in Iran, izpodbija sedanji red, njegove vrednote in institucije. Nasprotuje hegemoniji Zahoda, predvsem ZDA, ter daje prednost strogo razumljeni državni suverenosti in avtoritarnim modelom upravljanja. Večina teh držav zagovarja prerazporeditev moči v smeri večpolarnosti in oblikovanje interesnih sfer pod vodstvom velikih sil.

Države globalnega Juga – med njimi Indija, Brazilija, Savdska Arabija in Južna Afrika – imajo drugačen pogled. Njihov skupni imenovalec je občutek, da so v sedanjem mednarodnem sistemu slabo zastopane ter da si zaslužijo več vpliva pri pripravi globalnih pravil. Prizadevajo si za reformo institucij, kot so OZN, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ter za pravičnejšo razporeditev gospodarske in politične moči.

Po Stubbu se pot do stabilnejše prihodnosti začne s sposobnostjo, da svet najprej vidimo takšen, kakršen dejansko je, ne takšnega, kakršnega bi si želeli. Ključno vprašanje za Zahod zato ni več, kako ohraniti prevlado, ampak kako zaščititi liberalne vrednote in hkrati spoštljivo sodelovati s tistimi, ki nimajo enakih vrednot.

Ta pristop Stubb imenuje realizem, ki temelji na vrednotah. Gre za skupek univerzalnih načel – svobode, temeljnih pravic in mednarodnih pravil – ob hkratnem priznavanju globalne raznovrstnosti kultur, zgodovinskih izkušenj in nacionalnih interesov. Zahod bi moral multilateralni sistem preoblikovati tako, da bi deloval za vse, ne le za njegov dosedanji center moči.

Posebno pomembno je pri tem pridobiti zaupanje globalnega Juga, ki lahko postane odločilen dejavnik prihodnjega svetovnega ravnotežja. Namesto prisile bi moral Zahod graditi partnerstva, sklepati bolj enakopravne trgovinske sporazume, deliti tehnološko znanje in omogočiti, da države globalnega Juga ne le sprejemajo pravila, ampak sodelujejo pri njihovem oblikovanju.

V odnosu do globalnega Vzhoda pa mora Zahod priznati razlike v interesih in vrednotah, hkrati pa razumeti, da trajna ločitev sveta ni vzdržna. Ostati mora zvest svojim načelom, a sodelovati tam, kjer je to v obojestranskem interesu.

Stubb opozarja, da smo v prelomnem zgodovinskem trenutku in da z reformo mednarodnega sistema ni več mogoče odlašati. Mir bo mogoče ohraniti le, če nam bo uspelo oblikovati posodobljen globalni red, temelječ na pravilih, učinkovitejši porazdelitvi moči in ravnotežju med Zahodom, Vzhodom in Jugom.

Pri tem posebej poudarja, da liberalne demokracije ne smejo žrtvovati svojih temeljnih vrednot v imenu gole realpolitike. Vrednote so dolgoročno trdnejši temelj mednarodnega uspeha kot zgolj interesi. Cilj mora biti oblikovanje reda, ki spoštuje razlike in državam omogoča, da svoje nacionalne interese umestijo v širši okvir mednarodnega sodelovanja.

Predlaga tudi tri konkretne reformne korake. Prvič, odprte družbe ostajajo temelj nacionalnega uspeha. Drugič, države morajo okrepiti regionalno sodelovanje. Tretjič, nujna je reforma OZN: razširiti je treba varnostni svet s petimi dodatnimi stalnimi člani (eden iz Latinske Amerike, dva iz Afrike in dva iz Azije) ter desetimi nestalnimi. Odpraviti je treba pravico do veta ene same članice in začasno odvzeti glasovalne pravice vsaki članici varnostnega sveta, ki krši ustanovno listino OZN.

Stubbova argumentacija je posebej zanimiva zato, ker potrjuje razmišljanja, ki se v razpravah o prihodnosti mednarodnega reda pojavljajo že dolgo. Tudi sam sem v knjigi Washingtonski zapiski leta 2017 opozoril na nevarnost vračanja v svet interesnih sfer ter na potrebo po prilagajanju – ne razgradnji – mednarodnega reda. Takrat sem zapisal:

»Ne bi smeli dopustiti vrnitve v čas konfliktov prve polovice prejšnjega stoletja. Mednarodni sistem, ki bi temeljil na vplivnih območjih velikih sil, bi bil zelo nestabilen in nevaren. Mednarodne ustanove je treba prilagajati novim razmeram, ne pa jih ukinjati. V prihodnje bodo morale tudi velike sile dopustiti več možnosti drugim akterjem in iskati novo ravnotežje med sodelovanjem, angažiranjem in odvračanjem.«

Zdaj bi k temu dodal, da bi morala Evropska unija prevzeti vodilno vlogo med državami, ki si prizadevajo za prenovo multilateralnega reda. Ker je sama nastala kot zgodovinski odgovor na politiko sile in kot projekt, temelječ na pravu, sodelovanju in kompromisu, ima posebno legitimnost, da globalnemu Jugu ponudi vizijo pravičnejšega mednarodnega sistema.

Treba pa bi bilo dodati še eno opozorilo. Nevarnost vračanja v svet Jalte ne prihaja zgolj iz držav, ki odkrito izpodbijajo mednarodni red. Tudi znotraj samega Zahoda, predvsem v ZDA, postajajo vse glasnejši pogledi, ki mednarodne odnose ponovno razumejo predvsem skozi prizmo moči, interesnih sfer in neposrednih dogovorov med velikimi akterji. To dodatno potrjuje, kako nujno je ohraniti in prenoviti multilateralni sistem, preden logika Helsinkov dokončno prepusti prostor logiki Jalte.

Če ima Stubb pri svoji oceni prav – in številni znaki kažejo, da ima – potem bo prihodnost mednarodnega reda odvisna predvsem od tega, ali nam bo uspelo pravočasno sistem prilagoditi novim razmerjem moči in ga narediti bolj vključujočega, legitimnega ter učinkovitega. Če nam to ne bo uspelo, bo svet postopno zdrsnil v obdobje povečane nestabilnosti, rivalstva in konfliktov, kakršne zgodovina žal predobro pozna.

***

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.