Tiskane izdaje
Danes se končuje javna obravnava predloga spremenjenega kazenskega zakonika, ki zadeva tudi gospodarsko kriminaliteto. O tem smo se pogovarjali z državnim sekretarjem pravosodnega ministrstva Darkom Staretom.
Ste na pravosodnem ministrstvu zadovoljni z rezultati pregona gospodarske kriminalitete?
Kratek odgovor je ne. To pa ne pomeni, da na tem področju v zadnjih letih ni bilo napredka. Prizadevanje organov odkrivanja in pregona gospodarskega kriminala se je v zadnjih desetih letih občutno okrepilo, kar ne nazadnje kažejo tudi statistični podatki o številu odkritih in preiskovanih kaznivih dejanj, medtem ko število pravnomočno ali, še ožje, z vidika kazenskega (tožilskega) pregona uspešno končanih postopkov z obsodilnimi sodbami temu trendu ne sledi. Skrb vzbuja tudi podaljševanje časa trajanja policijskih preiskav gospodarskih kaznivih dejanj v predkazenskem postopku. Zato menimo, da bodo predvidene spremembe kazenskega postopka dale policiji in tožilstvu na voljo dodatna sredstva (dokazna vrednost zaslišanj pred policijo, boljša izkoriščenost instrumenta posameznih preiskovalnih dejanj ...), da bodo lahko še bolj učinkoviti, če bodo to hoteli.
Zagotovo hočejo – na kaj merite?
Če rezultate ocenjujemo z vidika uspešnosti državnotožilskega pregona pri gospodarski kriminaliteti in znotraj te, na primer število z obsodilnimi sodbami končanih kazenskih postopkov bančne kriminalitete, razlogov za kakšno posebno zadovoljstvo še ni. Okrepljeno prizadevanje tožilcev na tem področju je sicer očitno, pričakujemo pa še učinkovitejše, hitrejše in uspešnejše tožilske obtožbe, ki bodo rezultirale tudi v pravnomočnih obsodilnih sodbah.
Kje smo torej po 25 letih boja proti gospodarskemu kriminalu?
Čeprav so bili tudi v preteklosti uspehi, ni mogoče ubežati pred dejstvom, da razvoju, sposobnosti organov nadzora, odkrivanja, pregona in sojenja ni uspelo omejiti tveganj, ki jih je prinesla tranzicija. Spremenil se je sistem, toda predstave o tem, kaj je v sistemu zasebne lastnine dovoljeno in kaj ni, so bile v začetku nekoliko popačene in poenostavljene. V glavah posameznikov, ki so prej ščitili predvsem družbeno lastnino, je bilo prepričanje, da je treba posamezne sporne prakse »lastnikov« v sistemu zasebne lastnine bolj tolerirati kot prej, ko smo imeli družbeno lastnino.
Se je v glavah posameznikov to spremenilo?
Korporativno upravljanje po sodobnih pravilih in standardih lastniki oziroma ustanovitelji družb zaupajo kompetentnim posameznikom, ki morajo svojo usposobljenost poleg minulih uspešnih rezultatov dokazovati tudi s pridobivanjem ustreznih licenc. Ti standardi in zahtevane kompetence so pri gospodarskem in finančnem poslovanju neredko zapisane tudi v obliki predpisov, in ne zgolj s splošnimi akti posamezne korporacije. Posamezniki s takšnimi kompetencami seveda vzbujajo zaupanje, da bodo poslovodsko ali nadzorstveno funkcijo opravljali uspešno v korist družbe.
Državni sekretar pravosodnega ministrstva Darko Stare. Foto: Uroš Hočevar
Pa pri nas?
Če posamezniki svoje delo opravljajo v nasprotju s pravili in jih zlorabljajo na način, da jih uporabljajo ali opuščajo njihovo uporabo v škodo družbe, to pomeni njihovo poslovno nezvestobo do lastnikov družbe/podjetja in hkrati nespoštovanje javnega interesa. Poslovna nezvestoba pomeni vse oblike kršitev odgovornih oseb v škodo družbe oziroma v korist drugih oseb in je kot takšna predmet kazenskopravnega varstva sodobnih inkriminacij. Z vidika kazenskopravne oblike krivde storilca zato ni pomemben ali odločilen znak kaznivega dejanja poseben namen storilca v pridobitvi koristi ali povzročitvi škode, ampak je odločilen protipraven način, s katerim deluje v škodo družbe ali na račun družbe omogoča koristi drugim osebam. Zato v predlagani noveli spreminjamo znake kaznivega dejanja, med katerimi ni več posebnega osebnega namena storilca, da sebi ali drugemu pridobi premoženjsko korist oziroma povzroči škodo družbi.
Mislite, da bo šlo zdaj lažje? Tožilci poudarjajo, da se dokazni standardi na sodiščih zvišujejo. S stališča posameznika bi dejali, da je prav tako. Kako pa s stališča države?
Kjer ni tožnika, ni sodnika. In tožnika (ali preiskav) v zadevah gospodarskega kriminala je bilo skoraj dve desetletji manj, kot bi to zahtevala družbena realnost. Zato se šele zadnja leta vzpostavlja sodna praksa in se bo še nekaj časa. Veliko je bilo zamujenega ne glede na to, kdo je bil na oblasti. Dokazni standardi so nedoločni pravni pojmi, ki jih v vsakem konkretnem primeru definirata količina in kakovost zbranih neposrednih in posrednih dokazov. Bolj pošteno je reči, da se dokazni standardi posebno pri pregonu gospodarske kriminalitete oblikujejo skozi nastajajočo sodno prakso. To, da se oblikujejo, pa je dobro tako za posameznika kot tudi za državo. Vsak izgubljeni primer za posameznega tožilca ni nujno izgubljeni primer za sistem, saj se tudi prek takšnih primerov vzpostavlja večja pravna varnost in oblikujejo standardi.
Pri gospodarski kriminaliteti pride največkrat v poštev kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Predlagate spremembe, zakaj?
Ocenili smo, da pri tem kaznivem dejanju obstaja konsenz tako v teoriji kot v praksi, da je potrebna rahla korekcija. Gospodarska dejavnost in poslovanje v Sloveniji potekata skladno z notranjimi in nadnacionalnimi predpisi in standardi korporativnega upravljanja. Pri nas deluje tudi vse več tujih gospodarskih družb oziroma družb, ki so v lastništvu tujcev, domačih in tujih družb, ki jih upravljajo tujci ali domači upravljavci. Pravila ter standardi korporativnega poslovanja in delovanja so precej mednarodno poenoteni, zato tudi menimo, da je ustrezno, da se poenotijo tudi inkriminacije ravnanj pri korporativnem upravljanju. Pri nas zdaj velja, da je posebni osebni namen storilca – govorimo o tako imenovanem obarvanem naklepu – kaznivega dejanja zlorabe položaja odločilen pri dokazovanju krivde. Na ministrstvu menimo, da takšen naklep ne more biti odločilen. Še posebno ne v primerjavi z načinom ravnanja odgovornih oseb, ki pomeni oškodovanje gospodarske družbe oziroma korist drugim osebam v škodo družbe, ki se zgodi zaradi poslovne nezvestobe, ne glede na namen storilca, ki ga vodi v takšno ravnanje.
Poslovna nezvestoba je dovolj, da med znaki kaznivega dejanja tako ni več posebnega osebnega namena storilca, da sebi ali drugemu pridobi premoženjsko korist oziroma povzroči škodo družbi?
Tako je. Poslovna nezvestoba, protipravno ravnanje in povzročena škoda gospodarski družbi oziroma pridobljena protipravna premoženjska korist sebi ali drugemu v škodo družbe so ključni za obstoj predlaganega kaznivega dejanja.
Za pregon bo torej zadoščal že eventualni naklep storilca?
Drži. Za kazenskopravno varstvo javnega interesa, ki ga v primeru tega kaznivega dejanja predstavljajo pošteno in uspešno gospodarsko in poslovno okolje, korporacijski predpisi in standardi ter premoženjski interes posamezne gospodarske družbe, »poseben osebni namen« storilca kot znak kaznivega dejanja ni tako pomemben kot storilčevo zavestno protipravno ravnanje in kršenje pravil v škodo družbe, za katero ve in dopušča, da s takšnim protipravnim ravnanjem nastane oziroma jo povzroči.
Če bi že danes veljala nova ureditev, bi imeli več obsojenih za gospodarsko kriminaliteto?
Oblika naklepa sama po sebi ni v neposredni povezavi s številom obsojenih oseb. Vsekakor pa je z dokaznega vidika pri eventualnem naklepu lažje dokazati obstoj vseh znakov kaznivega dejanja in krivdne odgovornosti storilca, ker tožilcu ni treba iskati in dokazovati dejstev, naveznih okoliščin oziroma indicev, ki dokazujejo obstoj subjektivnega elementa – torej namena storilca, da je zlorabo storil zaradi pridobitve koristi sebi ali drugemu oziroma povzročitve škode družbi.
Komu želite torej z novo ureditvijo najbolj olajšati delo? Tožilcem, sodnikom, odvetnikom?
S predlagano spremembo zagotavljamo mednarodno primerljivejšo inkriminacijo, ki pa bo pri dokazovanju lahko olajšala delo tožilcem in sodiščem, ker med zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja ne bo posebnega osebnega namena storilca. Iskanje in dokazovanje obstoja tega znaka ne bo več potrebno za obstoj tega kaznivega dejanja in krivdno odgovornost storilcev.
