Nujno, ma non troppo*

Bolje sto neutemeljenih napotitev k specialistu kot ena neutemeljena nenapotitev!
Objavljeno
27. februar 2018 15.28
jsu-Pediatrična klinika
Marko Pokorn
Marko Pokorn

Z velikim zanimanjem spremljam polemiko v medijih glede kaznovanja zdravnikov, ki bodo po nepotrebnem pod »nujno« napotovali bolnike predvsem k revmatologom. Ti so jih namreč namesto nujnih 35 na leto primorani pod »nujno« pregledati kar 2500.

Na infekcijski kliniki v Ljubljani v urgentni ambulanti pregledamo več kot 6000 otrok na leto in v večini primerov gre za vročinska stanja oziroma sum na okužbo. Večina napotitev na našo kliniko pod »nujno« je utemeljena in včasih moramo celo spremeniti stopnjo nujnosti, ko pride otrok z visoko vročino in sumom na hudo bakterijsko okužbo z napotnico pod »redno« (kar po zakonodaji pomeni, da bi ga lahko pregledali šele čez nekaj mesecev – seveda ga pregledamo takoj, saj je okužba lahko smrtno nevarna, in v takem primeru se požvižgamo na predpise). Moramo pa za tako spremembo nujnosti izpolniti poseben formular (na birokracijo se pač ne smemo požvižgati).

Obravnavo otrok s sumom na okužbo sem pred leti filozofsko poskušal pojasniti s pomočjo dveh načel: prvo načelo je »saj ni nič«, in v resnici je v veliki večini primerov povišana telesna temperatura le odraz nenevarne virusne okužbe, ki brez posledic in vzročnega zdravljenja mine v nekaj dneh. Drugo načelo, ki prvemu nenehno spodkopava verodostojnost, pa je »za vsak primer«. Najhuje je, ko se obe pojavita v istem stavku, in to se praviloma zgodi v petek ob sedmih zvečer, ko osebni zdravnik reče staršem: »Vaš otrok ima najbrž virozo [saj ni nič], ampak se vseeno pojdite pokazat še na infekcijsko, ker izvidi niso čisto v redu [za vsak primer], tam se na takele stvari res spoznajo.«

Ne nazadnje je petek zvečer in ob sedmih se ambulanta v zdravstvenem domu zapre (laboratorij že pol ure prej, ker morajo do sedmih očistiti aparature), otroku se do takrat ni uspelo polulati, da bi mu pregledali še urin, in človek veliko laže spi, če nekdo drug (se pravi mi, ki delamo na infekcijski kliniki tudi ponoči v petek in svetek) presodi, ali z omenjenim otrokom res ni nič narobe, oziroma pospravi vsako od zgoraj navedenih načel v svoj stavek (in potem mi na infekcijski prevzamemo odgovornost in zato slabše spimo). Še posebej se mi je tole s kompetentnostjo infekcijske klinike zdelo hecno na začetku moje poklicne poti, ko so mi izkušene kolegice tik pred upokojitvijo iz zdravstvenih domov pošiljale (za vsak primer) otroke v presojo in so me starši (golobradega, deset kilogramov lažjega kot danes in brez ene sive dlake) sumničavo premerjali, češ, a ti, fantič, naj bi se spoznal na take reči? Saj bi bila lahko naša izkušena zdravnica, ki nas je poslala k tebi, tvoja mama?! Zato sem si, da bi si zvečal verodostojnost, že zelo zgodaj začel puščati brado, na očala pa sem moral čakati skoraj do abrahama. Spal sem pa tako takrat kot danes slabo ali sploh nič.

Dandanes živimo v dobi zdravja in panacej, s pomočjo radia in televizije se vsako jutro razstrupljamo, čistimo jetra in krepimo imunski sistem z raznimi prehranskimi dodatki, skrbne matere navsezgodaj škropijo boleča žrela zakoncev in potomcev ter jih pošiljajo bolne v službe in šole, da širijo okužbe med sodelavci in vrstniki. Bolezen je nesprejemljiva. Tako kot je vsako stvar treba takoj popraviti, je tudi otrok z vročino potreben takojšnjega popravila. Če potomec dobi vročino, so starši čez dve uri že pri zdravniku. In uro pozneje že na kliniki, s kompletnimi krvnimi (seveda normalnimi) izvidi. In potem se gledamo, češ, kaj pa zdaj? Dajte ga no pozdravit, saj se na to spoznate. Oprostite, ampak jaz sem le zdravnik in ne zdravilec. Vaš otrok se bo pozdravil sam (»saj ni nič«), a ne čez noč. Približno tri dni boste imeli doma izredne razmere, otrok bo imel vročino, jokal bo in slabo spal, vi boste slabo spali, še posebej če boste oboleli tudi vi. Če bo po treh dneh vročina še vztrajala, se pa ponovno vidimo (»za vsak primer«). Tako pač je: življenje ob vrtčevskem dveletniku je res ena sama solzna dolina, starši so več na bolniški kot v službi, potem pa se stvari uredijo in postanejo znosne.

Vrnimo se h kaznim: ne vem, kdo bo presojal, ali je bila napotitev k specialistu utemeljena ali ne. Za nazaj so stvari vedno jasnejše, še posebej če je vse lepo napisano in se bere ob desetih dopoldne. Bodo to presojali birokrati z zavoda za zdravstveno zavarovanje ali z ministrstva, se pravi zdravniki, ki so se odrekli delu z bolniki in se posvetili delu s predpisi? Zdravniki, ki jim ni bilo treba ob dveh zjutraj nikoli sprejeti kakršnekoli strokovne odločitve? Ki jim ni treba sredi noči miriti zaskrbljenih staršev, ko reševalna ekipa na kliniko pripelje otroka v dihalni stiski ali po epileptičnem napadu?

Popolnoma razumem revolt družinskih zdravnikov. Delajo na prvih bojnih črtah in skrbijo za starajoče se prebivalstvo, ki ima vedno več zdravstvenih težav in s tem potreb po zdravstvenih storitvah. Medtem ko se zdi, da je vsak smrti iztrgan bolnik v javnosti sprejet kot zdravnikova delovna obveznost, se za vsak sum strokovne napake kot zadnji kriminalec z imenom in priimkom znajdeš v medijih. Zdaj se bodo tej gonji pridružili še na ministrstvu za zdravje s kaznovanjem zaradi izdajanja nepotrebnih napotnic. Kar spomnite se nesrečnika, ki ga je infarkt, ko je pešačil po napotnico. Bolje sto neutemeljenih napotitev kot ena neutemeljena nenapotitev! Za umiritev žogice predlagam, da za en dan zamenjamo vlogi in naredimo zdravstveni »team building« pod pokroviteljstvom ministrstva za zdravje: družinski zdravniki naj zasedejo pisarne na Štefanovi in Miklošičevi, birokrati z ministrstva in zavoda za zdravstveno zavarovanje pa ambulante družinskih zdravnikov, kje se bodo lahko soočili s preštevilnimi bolniki in (ne)delovanjem e-zdravstvenega sistema. Čisto tako, zavoljo boljšega občutka. Da bodo potem z večjo kompetenco presojali, ali je bila napotitev ustrezna ali ne.

* pa ne preveč

***

Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, 
scenarist in dramatik