O izraelski uzurpaciji antisemitizma

»Če biti antisemit pomeni stati ob strani palestinskemu narodu, sem z veseljem antisemit!«

To dokaj provokativno izjavo je nedavno, na shodu proti genocidu v Gazi, izustil Moni Ovadia, znani italijanski judovski intelektualec bolgarskega rodu, gledališki umetnik, glasbenik, pisatelj in nekdanji umetniški vodja čedadskega Mittelfesta. V zadnjih dveh letih je zaradi Netanjahujevega sistematičnega uničevanja Gaze in njenih prebivalcev, s pretvezo maščevanja in vojne proti Hamasu, veliko naprednih judovskih intelektualcev obsodilo početje Izraela in tako prestopilo, prosto po kriterijih izraelske oblasti, prag antisemitizma.

»Antisemiti« so v očeh izraelskih oblasti postali domala vsi kritiki početja Netanjahujeve vlade: od Antónia Guterresa in Francesce Albanese do izraelskega pisatelja Davida Grossmana in že navedenega Monija Ovadie. Najbrž je v očeh izraelskih oblasti antisemitska tudi slovenska diplomacija.

In kaj zares pomeni antisemitizem? Zgodovinski viri kot prvo omembo antisemitskega odnosa navajajo tako imenovano trulansko sinodo, ki je leta 692 pod Justinijanom potekala v Konstantinoplu (Carigradu), kot pomembno identitetno dejanje krščanske pravoslavne cerkve. Na tej sinodi naj bi prvič kristjanom izrecno prepovedali stike z Judi. Sicer je nezaupanje – pa tudi odkrito sovraštvo do Judov – zaradi niza verskih predsodkov gojila celotna krščanska civilizacija.

Španski katoliški kralji so že leta 1492, takoj po osvojitvi arabske Andaluzije, kjer so Judje mirno sobivali z Arabci in Španci, izdali granadski ukaz, s katerim so, ob izgonu vseh muslimanov, izgnali tudi Jude, ki se niso želeli pokristjaniti. Španske kralje je hkrati posnemala tudi portugalska monarhija. Te Jude Sefarde, ki so v času arabskega Al Andaluza svobodno živeli svojo vero in se ponašali z enim vplivnejših andaluzijskih in judovskih filozofov, Mojzesom Majmonidom, so kot begunce nato sprejeli in zaščitili muslimani v Maroku in drugih obalnih mestih severne Afrike, v Turčiji, otomanski Bosni in Grčiji, v manjši meri tudi v trgovsko pragmatičnih Benetkah in na Nizozemskem.

Smotrič proteste označil za perverzno kampanjo v korist Hamasa

Vendar je izraz antisemitizem bistveno bolj sodoben in izrazito evropski; uporablja se od 19. stoletja, ko je v srednji in vzhodni Evropi, najprej v Nemčiji, postopoma zamenjal izvorni nemški izraz Judenhass, v prevodu sovraštvo do Judov. Vse bolj uveljavljeni neologizem je presegal izključno religiozno averzijo ter v sovražni odnos do judovske skupnosti vključil etnično, rasno in kulturno dimenzijo.

Semiti so neevropska in tudi neindoevropska skupina narodov in plemen, ki jo sestavljajo Judje, Arabci, Aramejci, Amharci, Maltežani pa nekdanji Asirci in Feničani. Skratka, v Judih so videli ne le verski, temveč tudi pravi etnični, kulturni in celo rasni tujek sredi bele krščanske Evrope, in to kljub dejstvu, da so se Judje v tisočletni diaspori po stari celini dodobra pomešali z evropskimi narodi, saj se je judovska pripadnost podedovala le po materini linji.

V mnogih primerih pa je bila pripadnost judovstvu dodeljena tudi verskim prestopnikom. Semitski izvor evropskih Judov je postajal vse bolj razvodenel in se je ohranjal predvsem v njihovi versko-kulturni tradiciji. Tudi jeziki Judov so bili evropski, z izjemo verskih obredov; Judje Aškenazi v srednji in vzhodni Evropi so govorili jidiš, jezik, v katerem se osnova nemških narečij meša s hebrejskimi, slovanskimi in romanskimi besedami. Zahodni Sefardi so govorili ladino, staro španščino.

Judje so bili v številnih državah finančna, intelektualna in kulturna elita, povsem poistovetena z evropskimi nacionalizmi. Italijanski Judje na Tržaškem so bili na primer izraziti podporniki iredentizma. Protijudovstvo se je hitro širilo po Evropi zlasti v gospodarskih krizah, saj so verske in politične oblasti Jude in njihovo znamenito finančno poslovanje prikazale kot glavnega krivca za nastale razmere, kot grešnega kozla za vse družbene stiske.

Sledili so pogromi zlasti v vzhodni Evropi, antisemitizem pa je dosegel vrhunec z nacizmom v Nemčiji in nato tudi s fašizmom v Italiji ter drugih kvizlinških državah; posledično, med drugo svetovno vojno, s holokavstom, sistematičnim genocidom šestih milijonov Judov v nemških koncentracijskih taboriščih.

Sionizem, gibanje, ki je že v 19. stoletju pod vodstvom Teodora Herzla, po zgledu evropskih preporodnih nacionalnih gibanj, razglašalo pravico Judov do samoodločbe in države na ozemlju, ki ga Stara zaveza oziroma Tanah opredeljuje kot Izrael, se je v 20. stoletju krepil zlasti med obema vojnama in takoj po drugi svetovni vojni.

Sionizem je v sebi nosil vse tipične ideološke predpostavke in sestavine evropskih nacionalizmov, in zato je vzvišeno in domala rasistično gledal na »nerazvite« arabske prebivalce Palestine oziroma starega Izraela v takratni britanski koloniji. Med priseljenimi Judi in palestinskimi Arabci se je napetost stopnjevala in se sprevrgla v pravo etnično vojno.

Izraelska država je bila, ob nesojeni palestinski entiteti, ustanovljena 14. maja 1948 z glasovi večine članic ZN, vključno s Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, in vsemogočnim botrstvom zahodnih držav, nekdanjih kolonialnih sil in ZDA, kljub odločnemu nasprotovanju arabskih držav, ki so nastale z dekolonizacijo Bližnjega vzhoda.

Sledili so nakba, nasilni izgon 700.000 Palestincev, intenzivno priseljevanje Judov z vsega sveta, zlasti iz Evrope, in vojaški napad arabskih držav na Izrael, ki se je, zaradi premoči judovske vojske, prelevil v širjenje Izraela na račun Palestincev, Jordanije, Sirije in Egipta ter v začetek sistematičnega izraelskega nespoštovanja resolucij Združenih narodov in osnovnih pravic tam živečih Palestincev. Diskriminacija in nemoč le-teh sta se izrodili tudi v terorizem.

Iz sistematičnega izraelskega poniževanja palestinskih oblasti in podpore prve Netanjahujeve vlade pa je v Gazi slavil Hamas. Novejša zgodovina izraelsko-palestinskega konflikta je sicer jasna; vsi poskusi, da bi vendar našli kompromisno rešitev, z vzajemnim priznanjem in sobivanjem dveh držav, so bili neuspešni. Umor izraelskega premiera Jicaka Rabina, ki si je za kompromis najbolj prizadeval, je bil v tem smislu emblematičen. Ustrelil ga je skrajni sionist.

Benjamin Netanjahu in njegovi krvoločni ministri Rabina ubijajo ponovno, z njim pa tudi na tisoče Palestincev v skrajno umazani vojni, ki se je po 7. oktobru 2023, s tihim soglasjem EU in odločno podporo ZDA ter skrajne desnice vsega sveta, prelevila v pravi genocid. Pa ne le v Gazi. Teror izraelskih kolonov in etnično čiščenje se pospešeno dogajata tudi na Zahodnem bregu.

Izraelska vojska ubila pet novinarjev Al Džazire, med njimi uglednega dopisnika

Izrael, kot ugotavlja italijanski novinar Sigfrido Ranucci, je postal najbolj priljubljen laboratorij svetovne skrajne desnice, tudi tiste neonacistične, ki je doma slovela po izrazitem antisemitizmu. Zdaj je, v imenu islamofobije kot skupnega imenovalca, njen idol Benjamin Netanjahu, v Evropo pa zelo radi vabijo filozofa in ideologa skrajno desnega sionizma Yorama Hazonyja. Izrael v Gazi preizkuša nove in nove smrtonosne tehnologije, lastne in uvožene. Genocid je torej tudi donosen orožarski laboratorij.

Šestdeset tisoč – verjetno pa še mnogo več – ubitih Palestink in Palestincev nas danes sili k resnemu premisleku tudi o pomenu antisemitizma. Kdo je danes pravi antisemit? Ali je ta izraz še utemeljen in legitimen? Ali gre za še eno evrocentrično uzurpacijo in zlorabo pojma, ki je manipulativno namenjen spominu na holokavst, in posledično za sprevrženo legitimacijo »obrambnega« nasilja Izraela?

Palestinci so semiti, so nedvomno bolj semitski od evropskih priseljencev, ki so jim ukradli zemljo in jih zdaj pobijajo in izganjajo iz njihovih domov. Paradoksalno je, da jim novodobni kolonizatorji s koreninami v Rusiji, Ukrajini, na Poljskem, Češkem, v Nemčiji, na Madžarskem danes pripisujejo antisemitizem.

***

Franco Juri, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.