O koristnosti letnih poročil podjetij

Pred kratkim sem pregledoval tipično letno poročilo precej velike slovenske gospodarske družbe. Letna poročila družb morajo vsebovati opis poslovanja družb skupaj z računovodskimi izkazi in nekaterimi drugimi zakonsko določenimi vsebinami glede na velikost družbe. Letno poročilo je po eni strani namenjeno internim uporabnikom za kontinuirano spremljanje rezultatov družbe, predvsem pa različnim zunanjim deležnikom, ki si na podlagi podatkov iz letnega poročila oblikujejo sliko o perspektivah in finančnem položaju družbe.

Zunanji uporabniki so predvsem sedanji in potencialni vlagatelji v družbo, ki potrebujejo podrobnejši vpogled v finančno trdnost družbe in zanesljivost finančnih izkazov, kar mora pri vseh srednjih in velikih družbah potrditi zunanja revizijska družba. Dodatno jih seveda zanima tudi videnje vodstva družbe o prihodnjem razvoju, perspektivah in tveganjih, s katerimi se ukvarjajo. Finančna trdnost je ključni podatek tudi za partnerje družbe, kot so banke, dobavitelji, kupci in drugi, da lažje ocenijo zanesljivost in dolgoročnost poslovanja s to družbo. Potem pa imamo še splošno javnost, tudi različne analitske službe, ki jih zanimajo predvsem podatki, ki to prikazujejo, in vsebinski del poslovanja.

Zaradi pomembnosti letnega poročila so vsebine predpisane z zakoni, standardi in različnimi drugimi predpisi. A uporabniki in tudi pripravljavci poročil ugotavljamo, da so poročila vse obsežnejša, vse daljša po številu strani, vsebujejo vse več in več različnih predpisanih vsebin – po drugi strani pa so vsebinsko vse bolj prazna. Zajemajo na desetine strani obveznih podatkov o družbi, ki jih nihče ne bere in ki skoraj nikogar ne zanimajo. Vsebinskih poročil o položaju družbe na trgu in o njenem premoženju pa je vse manj in še ta se izgubijo ter jih je težko najti v obsežnih pisanjih o nepomembnih podrobnostih. Kot se radi izrazimo, lahko v poročilih beremo podrobnosti o posameznih drevesih, vse manj pa je celovitega opisa gozda. Seveda so formalno vsa pisanja skladna s predpisi.

Za več družbene in okoljske odgovornosti moramo stopiti korak nazaj

Poglejmo konkretno. Letno poročilo vsebuje poslovni del, revidirane ali nerevidirane finančne izkaze (odvisno od velikosti družbe) ter druge predpisane vsebine (sistem upravljanja, usklajenost s pravili ESG, torej okoljskimi in socialnimi vidiki ter predpisanimi vidiki upravljanja in podobno). Značilni trend gre predvsem v smer, da je vsebinskih podatkov o poslovanju družb vse manj, finančni izkazi prikazujejo samo tisto, kar je nujno treba vključiti, ostalega teksta, ki ga praviloma skoraj nihče ne gleda, pa je vsako leto več zaradi novih in novih predpisov na ravni države in EU.

V letnih poročilih družb smo lahko prebrali veliko podatkov o fizičnih kazalnikih obsega in struktur prihodkov ter podrobnejše predstavitve premoženja. Vodstva družb so nekako želela pokazati pomen družbe na trgu, njene konkurenčne prednosti, čeprav so se s tem močno razkrile tudi konkurenci. Sedanja vodstva družb ugotavljajo, da močno razkrivanje vsebinskih podatkov o poslovanju lastne družbe ne prinaša nobenih posebnih koristi za družbo in da na podlagi tega konkurenčne družbe le lažje ocenijo, kje so njihove šibke točke. V poročila zato vnesejo relativno malo pomembnih podatkov in raje navajajo promocijske opise poslovanja, ki naj bi družbo prikazale v dobri luči.

Bine Kordež. FOTO: Uroš Hočevar/Kolektiff

Takšno postopno spreminjanje vsebine poslovnega poročila lahko, na primer, spremljamo pri podjetjih s področja turizma. V njihovih letnih poročilih smo nekoč lahko prebrali natančen seznam vseh hotelskih in drugih turističnih objektov s podrobnim opisom kapacitet in načrtovanih investicij. Sledili so kazalniki o prenočitvah, gostih po posameznih objektih, višini in strukturi teh prihodkov glede na vrsto storitve ter komentarji sprememb. Kakšna družba takšen pristop še vedno nadaljuje, delno zaradi starih vzorcev poročil ter tudi pripravljenosti vodstva, da se v večji meri razkrivajo. Večina večjih družb, posebno če so v tuji lasti, pa se tega z vsakim letom bolj izogibajo. Preberemo lahko samo še skupno število vseh prenočitev v družbi ali pa še tega ne. Poročil o strukturi prenočitev in prihodkov po objektih (hotelih) sploh ni in še manj o vrstah prihodkov po vrsti storitev. Prav tako mogoče navedejo samo število objektov, v katerih omogočajo svoje storitve, in okvirne lokacije, podrobnejšega seznama premoženja po ključnih lokacijah in objektih pa ne boste več našli.

Kot omenjeno, nekatere družbe še vedno nadaljujejo staro prakso večjega obsega razkritja poslovanja, večina družb pa postaja v poslovnem delu vse bolj zaprta. Vsebina letnih poročil je sicer določena z zakonom o gospodarskih družbah ter slovenskimi in mednarodnimi računovodskimi standardi, ki obširno opredeljujejo, kaj vse mora letno poročilo vsebovati. Pri tem se te ostale vsebine z leti samo širijo. A vpogled v konkretna letna poročila gotovo kažejo na vse večjo zadržanost vodstev družb pri razkrivanju vsebinskih podatkov o poslovanju po trendu, kot je omenjen za podjetja s področja turizma.

Naslednji, tudi ključni sklop podatkov v letnem poročilu, so finančni izkazi s pojasnili. Pri njih je dilem in tudi sprememb v načinu prikazovanja manj, ker je vsebina natančneje predpisana. Vseeno pa se spet srečujemo s trendom, da se pri objavi upošteva vse predpise. Tako po eni strani beremo zelo veliko nepomembnih podrobnosti, o strukturah nizkih zneskov, po drugi strani pa so nekatere ključne postavke izkazov, pomembne za realno oceno finančnega položaja družbe, opisane zelo na kratko.

Poznavalci vedo, da so kritične postavke neopredmetena sredstva, časovne razmejitve, drugi prihodki in odhodki, zelo visoke terjatve ali zaloge in podobno. Kadar vodstvo družbe kakšne kočljive postavke ne želi podrobneje pojasniti, raje na dolgo in široko opisuje nepomembne stvari. V poročilu neke pomembne slovenske družbe smo, na primer, lahko prebrali le en stavek o 40 milijonov evrov enkratnih drugih odhodkov, brez pojasnila o ozadju in vsebini teh dodatnih odhodkov, ki so pomembno vplivali na končni rezultat družbe. Hkrati pa je ta družba opisovala nekatere druge stroške v vrednosti po več tisoč evrov. O razlogih in učinkih omenjenega visokega odhodka ni bilo niti besede v predstavitvi poslovanja, ki ga je pripravila uprava družbe ali nadzorni svet, seveda pa zelo veliko promocijskih besed uprave ter naštevanja točk dnevnega reda nadzornega sveta. Struktura finančnih izkazov je seveda predstavljena skladno z zakonodajo in standardi, sicer revizorji poročila ne potrdijo. Vendar pa uporabniki pogosto pogrešajo vsebinske razlage ključnih postavk rezultatov, hkrati pa se izgubljajo v množici nepomembnih podatkov.

Ravno pred dnevi smo lahko brali oceno, kako so dolenjski kolesarji ostali brez ključnih sponzorjev iz gospodarstva. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Potem pa sledi še tretji sklop letnega poročila z opisovanjem točk in področij, ki jih regulatorji zahtevajo vsako leto več – in ki jih praviloma nihče niti ne bere in le redko koga zanimajo, razen v smislu, da »se odkljuka«, da družba izpolnjuje tudi te dodatne regulatorne zadeve. Mislimo predvsem na vse obsežnejše poročanje o nefinančnih vidikih poročila (trajnost, okolje, družbena odgovornost – področja pod angleško kratico ESG), izjave o upravljanju družbe, odgovornost, tveganja, računovodske usmeritve in podobno. Seveda so marsikatere informacije s tega področja tudi pomembne, a vsa ta pisanja zdaj lahko predstavljajo že tudi več kot polovico celotnega letnega poročila in večinoma pomenijo samo formalno izpolnjevanje zahtev brez poudarka na ključnih vsebinah.

Tako se zdaj srečujemo s tem, da vodstva napišejo na desetine strani, kako so podjetja družbeno odgovorna, a v praksi vemo, da so nekoč bistveno bolje skrbela za vključenost v okolje, v katerem delajo, ne da bi takrat o tem veliko pisala. Na široko opisujejo celovit odnos do zaposlenih (socialni vidik), istočasno pa si vodstva skoraj ne upajo med zaposlene. O okoljskih vidikih morajo seveda zbirati množice podatkov, pisati o taksonomiji, ogljičnem odtisu in podobno skladno z zahtevami evropskih predpisov. A če boste vprašali najpogostejše uporabnike teh dokumentov, ki ocenjujejo finančni položaj in finančno trdnost podjetij, vam bodo priznali, da vse te točke preskočijo. Formalno jih pregledajo samo banke in partnerji, ki so zaradi svojih obveznosti dolžni preveriti aktivnosti podjetij na teh področjih in potem tudi ti lahko odkljukajo, da partnerji sledijo obveznostim.

Civilna družba zahteva večjo odgovornost podjetij

Ravno pred dnevi smo lahko brali oceno, kako so dolenjski kolesarji ostali brez ključnih sponzorjev iz gospodarstva. Ob tem pa boste v letnih poročilih tamkajšnjih podjetij brali na desetine strani o njihovi družbeni odgovornost. Tipičen primer birokratizacije delovanja v EU, kjer je pomembna forma, ne vsebina. Torej proces, ki ga vsi kritizirajo in zavračajo, a se ta samo nadaljuje in poglablja. Brali smo o novi predpisih na področju izenačevanja prejemkov žensk in moških, ki bodo spet zahtevali novo točko v letnem poročilu, zbiranje podatkov, navajanje sprejetih ukrepov in podobno. Namen je gotovo dober in seveda si nihče ne bo upal biti proti. A temelji na prepričanju uradnikov, kako bodo to izenačitev plač zagotovili z novimi predpisi, obsežnimi analizami in poročili. In podjetja se bodo trudila pripraviti primerjave in kazalnike, ki bodo dokazovali, da odstopanj med plačami žensk in moških na primerljivih in enako zahtevnih delovnih mestih ni. Spet en tipičen primer razmišljanja, kako bomo z birokratizacijo in novimi zahtevami rešili družbene probleme in odstopanja, hkrati pa ugotavljali vse večjo nekonkurenčnost EU.

Zaradi novih in novih zahtev ter predpisov letna poročila največjih družbe presegajo že tudi 300 strani, a vsebinsko pomembnih za uporabnike je mogoče največ 50 strani, pa še te se izgubijo v množici podatkov, pogosto pa nekatere ključne informacije celo manjkajo. Takšno razmišljanje in ocene vsebine letnih poročil bodo regulatorji seveda ostro zavrnili, ker se jih lahko razume kot marginalizacija njihovega truda in prizadevanj, kako zagotoviti čim celovitejše poročanje gospodarskih družb. Vendar če se boste neformalno pogovarjali s sestavljavci vseh teh poročil, vodstvi družb, uporabniki poročil (cenilci, ocenjevalci) ter tudi revizorji, bodo takšnim ocenam večinoma pritrdili. Le da o tem nihče noče govoriti, ker je to njihovo področje dela in se ne želijo izpostavljati.

Z zadnjimi zakonodajnimi svežnji Evropske unije naj bi četrtino teh birokratskih pravil in obremenitev odpravili (kako to računajo, seveda ni nihče pojasnil – ker tudi ni mogoče), a rezultat bodo samo novi zakoni in predpisi. Uporabniki bodo morali spremljati stare predpise ter potem vse nove popravke in spremembe, kar pomeni ponovno poglabljanje birokracije, čeprav tokrat menda z dobrimi nameni. Na žalost še ni zavedanja, da bomo birokratske postopke lahko zmanjšali samo z odpravo določenih zakonov in predpisov, popravljanje vsekakor ni učinkovit ukrep.

***

Bine Kordež, ekonomist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.