O ljudeh, ki so sanjali in pristali na trdih tleh
Mladinska knjiga ni še ena gospodarska družba, ki jo je treba z znanimi prijemi zdraviti, ampak je temeljni subjekt slovenskega založništva in knjigotrštva.
Odpri galerijo
Kot beremo, je Mladinska knjiga še vedno na DUTB. FOTO: Jože Suhadolnik
Četrtek, 20. junij 2019, dan, preden se je uradno začelo letošnje poletje in je ugasnila pomlad, je zaznamoval zelo bizaren dogodek, neke vrste pogreb. Govorov in cvetja ni bilo, niti godbe na pihala ali pevcev z otožnimi napevi ne. Samo nekaj ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se godi s slovensko knjigo, je zavzdihnilo. Iz sodnega registra je bila izbrisana družba Skupaj za knjigo, upravljanje z naložbami, d. d., ki je bila v register vpisana 12. decembra 2013.
Družba se je rodila v času, ko je postalo jasno, da so lastniki skupino Mladinska knjiga s svojimi potezami spravili na tla in da bo družba na prodaj. Ugibanj, v kakšnem finančnem položaju dejansko je največji slovenski založnik, je bilo veliko. Skupina bank upnic je za prodajo zadolžila Abanko. Kandidati za nakup, ki bi želeli opraviti skrbni pregled in ugotoviti, kakšna je finančna in poslovna resnica, pa bi morali biti delniške družbe in dokazati, da imajo dovolj denarja za kupnino.
Založniški zanesenjak, direktor založbe Sanje Rok Zavrtanik, je zbral skupino ljudi, ki nas je skrbelo, da bo največjo založbo in še posebno njene nepremičnine kupil nekdo, ki ga knjiga ne bo zanimala. Pozabljeno bi bilo nakopičeno založniško, uredniško, avtorsko in knjigotrško delo skozi sedem desetletij, izginila bi edina knjigotrška mreža v Sloveniji, prodajno okno za vse založnike; poslovna stavba na elitni Slovenski cesti in knjigarne po Sloveniji bi najbrž dobile povsem druge poslovne namene.
Ustanovil je torej delniško družbo, kot je bilo zahtevano, in upal, da ji bo dovoljen skrbni pregled. Ko bi videli, za kaj v resnici gre, bi se lotili zbiranja denarja, čeprav z vseslovensko akcijo, saj ljudem najbrž ne bi bilo vseeno, če Mladinska knjiga izgine.
Delniška družba je bila ustanovljena, bankirji – banka prodajalka in banka, največja upnica – pa ji skrbnega pregleda niso dovolili. Skratka, kupec, civilna družba, pač ni mogel izvedeti, kaj kažejo poslovne knjige v Mladinski knjigi. Delniška družba je tudi oblikovala spremenjen poslovni model Mladinske knjige, a to seveda ni imelo nobene teže.
Potem so začela krožiti različna imena in različne zgodbe, kdo vse se zanima za nakup.
Družba Skupaj za knjigo, d. d., vseeno ni povsem obupala. Premišljevala je o strateškem partnerju, ki bi z nakupom Mladinske knjige v Slovenijo prinesel nova znanja, sveži kapital in poslovne povezave.
Kot član mednarodne Motovunske grupe založnikov sem spoznal Piersa Cobba iz Londona, ki se je ukvarjal z nakupi in prodajo založb ter različnimi založniškimi strateškimi povezavami. Posel z Mladinsko knjigo ga je načelno zanimal; za honorar 10.000 evrov bi za nekaj dni priletel v Ljubljano, pregledal papirje in se pogovoril z ustreznimi ljudmi. Ko sem to sporočil Petru Tomšiču, predsedniku uprave Mladinske knjige, mi je povedal, da so mu lastniki izrecno prepovedali, da bi uprava sama iskala kupce.
Kot direktor Javne agencije za knjigo sem pozneje spoznal Genijevo, Jekaterino Jurjevno, direktorico največje knjižnice za tujo literaturo v Moskvi, Rudomino, v katere sestavu deluje tudi založba Centr knigi (založba je potem izdala več slovenskih romanov v ruskem prevodu). Predlagal sem ji, da v Ljubljani ustanovimo založniško skupino ali založniški holding, ki bi povezoval založnike iz slovanskih držav ter tako postal enakovreden igralec z »zahodnimi« založniškimi giganti. Za začetek bi bilo treba kupiti Mladinsko knjigo in si tako ustvariti infrastrukturno osnovo.
Z Genijevo sva o tem potem govorila z ruskim milijarderjem Borisom Mincem, hkrati predsednikom Gajdarjeve fundacije, ki je na ljubljanski ekonomski fakulteti pripravila najprej okroglo mizo o ekonomskih reformah (pri nas in v Rusiji) ter nato financirala slovensko izdajo Gajdarjeve knjige Propad imperija (izšla je pri Didakti v Radovljici). Minc je bil pripravljen investicijsko proučiti to potezo Genijeve. Poklical sem prodajalca (Abanko) in jim predal kontakte Borisa Minca v Moskvi, da bi se o tem lahko strokovno pogovorili. Ko sem čez čas spraševal, kako se zgodba odvija, so mi iz banke sporočili, da stika z Mincem niso mogli vzpostaviti, ker da v ruskem podjetju nihče ne govori angleško. Ker sem nekoč obiskal Minca v njegovi pisarni v Moskvi, se je za računalniki pred njegovo sobo trlo deklet, ki so gladko govorile angleško. Postalo mi je jasno, da ni mišljeno, da bi se kdo mimo bančnikov ukvarjal z Mladinsko knjigo. Genijeva je januarja leta 2015 nenadoma umrla, z njo pa tudi zamisel o slovanskem založniškem holdingu s sedežem v Ljubljani.
Tri leta pozneje sva s takratnim predsednikom Društva slovenskih pisateljev Ivom Svetino obiskala Ministrstvo za finance (Republike Slovenije) ter predstavljala tezo, da bi Mladinska knjiga (ter s tem slovenski jezik in slovenska knjiga sploh) morala biti strateški interes slovenske države in bi iz Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) zato morala biti prenesena na Slovenski državni holding (SDH). Tam naj bi potem skupina strokovnjakov v miru, brez špekulantskih pritiskov, postavila nov založniško-knjigotrški poslovni model v javnem interesu. Ministrica nama je povedala, da Mladinska knjiga ne izpolnjuje zakonskih pogojev za to, da bi bila strateška naložba države. Društvo slovenskih pisateljev pa je pozneje v zvezi s tem prejelo pisno opozorilo oziroma opomin Komisije za preprečevanje korupcije, da je Slavko Pregl nezakonito lobiral na ministrstvu za finance.
Zdaj, kot beremo, je Mladinska knjiga še vedno na DUTB; družba Deloitte je preverjala njeno finančno zdravje in predlagala po njenem mnenju primerne spremembe. Poslovni rezultati niso zadovoljivi (slovensko založništvo se je v desetih letih za polovico zmanjšalo, Mladinska knjiga znotraj tega nazaduje v precej manjših odstotkih) in v novo upravo naj bi prišli finančniki. Recept za spremembo rdečih številk v pozitivne je v slovenskem provizijskem kapitalizmu zelo preprost: odprodaja (dezinvestiranje) nekaj nepremičnin in odslovitev ustreznega števila delavcev. Ampak Mladinska knjiga ni še ena gospodarska družba, ki jo je treba z znanimi prijemi zdraviti, ampak je temeljni subjekt slovenskega založništva in knjigotrštva. Vizijo njenega razvoja oziroma razvoja slovenskega založništva bi moral določiti minister za kulturo oziroma po njegovem nalogu skupina strokovnjakov, ki vedo, kaj je in kaj bo slovenska knjiga v globalnem svetu in seveda na omejenem bralskem jezikovnem področju. To ne more biti le telovadba s številkami, kot jo vidijo mojstri financ.
Z drugimi besedami: družba Skupaj za knjigo, ki so jo ustanovili knjižni zanesenjaki pred šestimi leti, je zdaj uradno izbrisana iz sodnega registra. To se je zgodilo v tišini in mimogrede, čeprav smo sanjači trdo pristali na tleh. Ampak skrb, kaj se bo zgodilo s slovensko knjigo, da ne rečem jezikom, dve leti pred tem, ko bo (leta 2021) Slovenija častna gostja na mednarodnem sejmu knjig za otroke in mladino v Bologni, ter tri leta pred tem, ko bo (leta 2022) osrednja gostja na največji knjižni predstavi na svetu, na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ne prenese več tišine in brezbrižnosti.
***
Slavko Pregl je pisatelj in prvi direktor Javne agencije za knjigo RS.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Družba se je rodila v času, ko je postalo jasno, da so lastniki skupino Mladinska knjiga s svojimi potezami spravili na tla in da bo družba na prodaj. Ugibanj, v kakšnem finančnem položaju dejansko je največji slovenski založnik, je bilo veliko. Skupina bank upnic je za prodajo zadolžila Abanko. Kandidati za nakup, ki bi želeli opraviti skrbni pregled in ugotoviti, kakšna je finančna in poslovna resnica, pa bi morali biti delniške družbe in dokazati, da imajo dovolj denarja za kupnino.
Založniški zanesenjak, direktor založbe Sanje Rok Zavrtanik, je zbral skupino ljudi, ki nas je skrbelo, da bo največjo založbo in še posebno njene nepremičnine kupil nekdo, ki ga knjiga ne bo zanimala. Pozabljeno bi bilo nakopičeno založniško, uredniško, avtorsko in knjigotrško delo skozi sedem desetletij, izginila bi edina knjigotrška mreža v Sloveniji, prodajno okno za vse založnike; poslovna stavba na elitni Slovenski cesti in knjigarne po Sloveniji bi najbrž dobile povsem druge poslovne namene.
Slavko Pregl. FOTO: Uroš Hočevar
Ustanovil je torej delniško družbo, kot je bilo zahtevano, in upal, da ji bo dovoljen skrbni pregled. Ko bi videli, za kaj v resnici gre, bi se lotili zbiranja denarja, čeprav z vseslovensko akcijo, saj ljudem najbrž ne bi bilo vseeno, če Mladinska knjiga izgine.
Delniška družba je bila ustanovljena, bankirji – banka prodajalka in banka, največja upnica – pa ji skrbnega pregleda niso dovolili. Skratka, kupec, civilna družba, pač ni mogel izvedeti, kaj kažejo poslovne knjige v Mladinski knjigi. Delniška družba je tudi oblikovala spremenjen poslovni model Mladinske knjige, a to seveda ni imelo nobene teže.
Potem so začela krožiti različna imena in različne zgodbe, kdo vse se zanima za nakup.
Družba Skupaj za knjigo, d. d., vseeno ni povsem obupala. Premišljevala je o strateškem partnerju, ki bi z nakupom Mladinske knjige v Slovenijo prinesel nova znanja, sveži kapital in poslovne povezave.
Kot član mednarodne Motovunske grupe založnikov sem spoznal Piersa Cobba iz Londona, ki se je ukvarjal z nakupi in prodajo založb ter različnimi založniškimi strateškimi povezavami. Posel z Mladinsko knjigo ga je načelno zanimal; za honorar 10.000 evrov bi za nekaj dni priletel v Ljubljano, pregledal papirje in se pogovoril z ustreznimi ljudmi. Ko sem to sporočil Petru Tomšiču, predsedniku uprave Mladinske knjige, mi je povedal, da so mu lastniki izrecno prepovedali, da bi uprava sama iskala kupce.
Kot direktor Javne agencije za knjigo sem pozneje spoznal Genijevo, Jekaterino Jurjevno, direktorico največje knjižnice za tujo literaturo v Moskvi, Rudomino, v katere sestavu deluje tudi založba Centr knigi (založba je potem izdala več slovenskih romanov v ruskem prevodu). Predlagal sem ji, da v Ljubljani ustanovimo založniško skupino ali založniški holding, ki bi povezoval založnike iz slovanskih držav ter tako postal enakovreden igralec z »zahodnimi« založniškimi giganti. Za začetek bi bilo treba kupiti Mladinsko knjigo in si tako ustvariti infrastrukturno osnovo.
Z Genijevo sva o tem potem govorila z ruskim milijarderjem Borisom Mincem, hkrati predsednikom Gajdarjeve fundacije, ki je na ljubljanski ekonomski fakulteti pripravila najprej okroglo mizo o ekonomskih reformah (pri nas in v Rusiji) ter nato financirala slovensko izdajo Gajdarjeve knjige Propad imperija (izšla je pri Didakti v Radovljici). Minc je bil pripravljen investicijsko proučiti to potezo Genijeve. Poklical sem prodajalca (Abanko) in jim predal kontakte Borisa Minca v Moskvi, da bi se o tem lahko strokovno pogovorili. Ko sem čez čas spraševal, kako se zgodba odvija, so mi iz banke sporočili, da stika z Mincem niso mogli vzpostaviti, ker da v ruskem podjetju nihče ne govori angleško. Ker sem nekoč obiskal Minca v njegovi pisarni v Moskvi, se je za računalniki pred njegovo sobo trlo deklet, ki so gladko govorile angleško. Postalo mi je jasno, da ni mišljeno, da bi se kdo mimo bančnikov ukvarjal z Mladinsko knjigo. Genijeva je januarja leta 2015 nenadoma umrla, z njo pa tudi zamisel o slovanskem založniškem holdingu s sedežem v Ljubljani.
FOTO: Tomi Lombar
Tri leta pozneje sva s takratnim predsednikom Društva slovenskih pisateljev Ivom Svetino obiskala Ministrstvo za finance (Republike Slovenije) ter predstavljala tezo, da bi Mladinska knjiga (ter s tem slovenski jezik in slovenska knjiga sploh) morala biti strateški interes slovenske države in bi iz Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) zato morala biti prenesena na Slovenski državni holding (SDH). Tam naj bi potem skupina strokovnjakov v miru, brez špekulantskih pritiskov, postavila nov založniško-knjigotrški poslovni model v javnem interesu. Ministrica nama je povedala, da Mladinska knjiga ne izpolnjuje zakonskih pogojev za to, da bi bila strateška naložba države. Društvo slovenskih pisateljev pa je pozneje v zvezi s tem prejelo pisno opozorilo oziroma opomin Komisije za preprečevanje korupcije, da je Slavko Pregl nezakonito lobiral na ministrstvu za finance.
Zdaj, kot beremo, je Mladinska knjiga še vedno na DUTB; družba Deloitte je preverjala njeno finančno zdravje in predlagala po njenem mnenju primerne spremembe. Poslovni rezultati niso zadovoljivi (slovensko založništvo se je v desetih letih za polovico zmanjšalo, Mladinska knjiga znotraj tega nazaduje v precej manjših odstotkih) in v novo upravo naj bi prišli finančniki. Recept za spremembo rdečih številk v pozitivne je v slovenskem provizijskem kapitalizmu zelo preprost: odprodaja (dezinvestiranje) nekaj nepremičnin in odslovitev ustreznega števila delavcev. Ampak Mladinska knjiga ni še ena gospodarska družba, ki jo je treba z znanimi prijemi zdraviti, ampak je temeljni subjekt slovenskega založništva in knjigotrštva. Vizijo njenega razvoja oziroma razvoja slovenskega založništva bi moral določiti minister za kulturo oziroma po njegovem nalogu skupina strokovnjakov, ki vedo, kaj je in kaj bo slovenska knjiga v globalnem svetu in seveda na omejenem bralskem jezikovnem področju. To ne more biti le telovadba s številkami, kot jo vidijo mojstri financ.
Z drugimi besedami: družba Skupaj za knjigo, ki so jo ustanovili knjižni zanesenjaki pred šestimi leti, je zdaj uradno izbrisana iz sodnega registra. To se je zgodilo v tišini in mimogrede, čeprav smo sanjači trdo pristali na tleh. Ampak skrb, kaj se bo zgodilo s slovensko knjigo, da ne rečem jezikom, dve leti pred tem, ko bo (leta 2021) Slovenija častna gostja na mednarodnem sejmu knjig za otroke in mladino v Bologni, ter tri leta pred tem, ko bo (leta 2022) osrednja gostja na največji knjižni predstavi na svetu, na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ne prenese več tišine in brezbrižnosti.
***
Slavko Pregl je pisatelj in prvi direktor Javne agencije za knjigo RS.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
