O nespodobnosti in široko zaprtih očeh

V slovenskem kapitalizmu smo vzpostavili dva svetova: v enem živijo ljudje, ki si za plačilo svojega dela lahko vzamejo, kolikor se jim zdi, v drugem ljudje, tudi pisatelji, ki za delo niso (spodobno) plačani.

Objavljeno
21. januar 2020 06.00
Posodobljeno
21. januar 2020 06.00
FOTO: Voranc Vogel
Slavko Pregl
Slavko Pregl
Nedavno smo v pisateljski druščini razpravljali o literarnih honorarjih, ki so štirikrat nižji kot pred štiridesetimi leti, kako naše univerze zavračajo celo pogovor o tem, da bi plačevale nadomestilo za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del, o pomanjkanju denarja za nakupe knjig za šolske knjižnice in še nekaterih drugih žalostnih dejstvih v zvezi s knjigo pri nas. In seveda, da ne moremo do nobenih kreditov … Ta pogovor je tekel na dan, ko smo izvedeli, da se je Nova Ljubljanska banka odločila odstopiti od tožb, s katerimi naj bi od bivših vodilnih bančnikov terjala več milijonov odškodnine za to, ker naj bi banki povzročili več deset milijonov škode. Rečeno je bilo, da naj bi banko stalo preveč, če bi tvegala in svojo zgodbo pred sodišči peljala do (negotovega) konca, zato je misel na tožbo po sklepu svojega nadzornega odbora opustila.

Začeli smo se spraševati: v kakšni družbi živimo oziroma kje so meje nespodobnosti, ki se nam odvija pred široko odprtimi (zaprtimi?) očmi?

Pred časom je predsednik uprave NLB, banke, ki je delno tudi v državni lasti, predlagal, da bi njegova letna plača znašala milijon evrov. Ne bom spominjal, da gre za banko, ki je kredite izbrancem dodeljevala tudi tako, da niso bili nikoli vrnjeni in smo jih (z dokapitalizacijo) plačali (nedolžni) državljani te države. Pozneje so mu plačo menda določili malo niže. To me ta hip niti ne zanima. Zanima pa me, od kod nekomu pogum, da zahteva zase dvakrat toliko, kolikor v neposredno nadomestilo za to, ker se njihova dela brezplačno izposojajo v splošnih knjižnicah po državi, dobi približno 700 ustvarjalcev knjižničnih gradiv.

image
Slavko Pregl. FOTO: Uroš Hočevar


In seveda, od kod državljanom te države osupljiva hladnokrvnost, da (otopelo?) molčimo. Nadzorniki, ki bodo nadzirali tako neverjetno visoko plačano upravo, bodo za sejnine prejemali po 60.000 evrov na leto. Če še ta znesek prevedemo v jezik literature, bodo prejeli toliko, kot bi uveljavljeni avtor prejel v primeru, če bi v enem letu napisal (in prodal) 165 avtorskih pol besedila oziroma šest solidno debelih romanov (oziroma napisal osem tipkanih strani besedila na dan, vključno z nedeljami in prazniki).
Po drugi strani in v resnici imamo številne avtorice in avtorje, ki so napisali nekaj deset knjig, prejemali nagrade in ustvarili izjemen ustvarjalni opus, njihove knjige se v javnih knjižnicah izposojajo brezplačno. A o povprečni slovenski plači ali spodobni pokojnini lahko le sanjajo.

Z drugimi besedami: v slovenskem kapitalizmu smo vzpostavili dva svetova. V enem živijo ljudje, ki si za plačilo svojega dela lahko hladnokrvno vzamejo, kolikor se jim zdi, v drugem ljudje, tudi pisatelji, ki za delo niso (spodobno) plačani. Še ena razlika je. Bančniki so ustvarili (ustvarjajo) izgubo, ki postaja javni dolg; pisatelji ustvarjajo duhovno bogastvo, ki 70 let po njihovi smrti postane (brezplačno) javno dobro.

Javno dobro?

Pred sedmimi leti sem naredil okvirni izračun o znesku avtorskih pravic za avtorje, ki so bili mrtvi več kot 70 let (Prešerna, Cankarja, Levstika, Jurčiča in Tavčarja), in so njihove knjige izšle do leta 2013. Od teh knjig so knjigotržci (takrat sem računal »samo« 30-odstotni rabat) prejeli nekaj več kot pet milijonov evrov, tiskarji 3,4 milijona evrov, država je pobrala 1,6 milijona evrov davka, založbam je ostalo 5,3 milijona evrov, neizplačani honorarji (saj je šlo za javno dobro!) bi znašali 1,5 milijona evrov. (Mimogrede, struktura cene pokaže, da vsak evro, vložen v avtorske pravice, generira od deset do petnajst evrov tržne vrednosti.) Skratka, ob obilnem zaslužku vseh sodelujočih so avtorji (samo pet!) sedemdeset in več let po smrti iz naslova »javnega dobrega« v neizplačano zakladnico prispevali milijon in pol. In nenehno se jih spoštljivo spominjamo, pogosto tudi v patetičnih govorih ljudi, ki za slovenski jezik in knjigo danes storijo bore malo.

Kako so (bili) za svoje delo torej plačani bankirji in kako avtorji? Razlika je zelo očitna. Vrhunsko plačani bankirji so v zakladnico javnega dolga prispevali več milijard izgub, mizerno plačani avtorji ustvarjajo zakladnico (brezplačnega) javnega dobrega.

Slovensko založništvo je gospodarska panoga, ki je v zadnjih desetih letih padla na polovico. Ob tem podatku nista dvignila obrvi ne gospodarski ne finančni minister. Če bi se dogovorila, da na leto iz svojih sredstev izdvojita malo več, kot znaša letna plača našega glavnega bankirja, bi 50 vrhunskih literarnih ustvarjalcev lahko dobivalo rento 2000 evrov na mesec. To bi bilo poleg drugega tudi simbolično plačilo za milijone brezplačnih knjižnih izposoj iz javnih knjižnic, skratka, plačilo za delo, ki ga priznava več kot pol milijona državljanov Slovenije, ki so člani teh knjižnic. Taka investicija bi bila tudi simbolna gesta v državi, ki se bo leta 2021 v Bologni in leta 2022 v Frankfurtu ponašala in razglašala svetu, da je utemeljena na (svojem) jeziku in knjigi. Tudi intelektualno delo mora biti v državi, ki želi dvigniti nivo blagostanja svojih ljudi, spodobno plačano.

Prav bi bilo, da pisateljice in pisatelji z množico izdanih knjig, nagradami in ogromnim številom bralcev, od svojega dela solidno živijo danes, njihovo delo, ki 70 let po njihovi smrti postane javno dobro, pa naj brezplačno uživajo naslednje generacije.

***

Slavko Pregl je pisatelj in prvi direktor Javne agencije za knjigo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.