O novi utopiji, novi družbeni pogodbi

Življenjska sila političnega telesa je v suvereni oblasti. Zakonodajna oblast je srce države, izvršna oblast so njeni možgani, ker ukazujejo vsem drugim delom. Možgani lahko ohromijo, človek pa živi naprej. Bebast je, vendar živi; toda v trenutku, ko preneha utripati srce, vsako živo bitje umre (J. J. Rousseau, Družbena pogodba).

Sprava med množico in izbranci

Sedanje vlade in krivične (državne) institucije morajo zdaj »pasti« – zamenjati osnovne mehanizme vladajočih, skorumpiranih elit, stopiti v bran delavcev in nezaposlene mladine; da se pokažejo neizmerno dno-in-brezno ter ničevost sedanjega nevzdržnega in arogantnega in pervertiranega kapitalskega »odnosa« in bistva vladajoče, hlapčevske manjšine, ki vsiljuje svoje ničeve predloge in odločitve (zaenkrat) poslušnim množicam brezposelnih in revnih. »Kmalu, prav kmalu (kot pravi anarhist Emile Henry) bodo spoznali.«

Tajkuni in kapitalski lobiji zdaj morajo (pač) biti kaznovani; da se, na koncu, udejanji »sprava« med množico nedolžnih in vladajočimi izbranci. V politiki, v kulturi; v podjetjih, v gospodarstvu in na domovih delavcev in mladih.

Zdaj moramo »na barikade« vsi, da končno uresničimo stoletno željo in lacanovsko jouissance – užitek, ki je poslušanje: »prislušje« smisla (j,ouïs sens) osnovne (Platonove, Kantove in Heglove, Heideggerjeve in Lacanove) »stvari«, stvari-na-sebi: stvari, ki je bila (že) izgubljena – ki ni bila nikoli izgubljena – in jo zdaj moramo ponovno najti. Das Ding, i popoli perduti; die Liebe, samorožci; razloka, ki ni raz-ločevanje, Razlika in raz-ličnost; /in/ Igra, Logos, Tekst kot tek/t/ in téchne; Užitek, Želja in vzgon-v-rojstvo = prvotna (prvinska, prvobitna) proizvodnja.

Neizprosnost, ki narašča z liberalnimi pogledi, usmiljenje namesto zdravorazum(ar)ske pravičnosti in gosposko, ničevo življenje so nam branili, da bi razkrili vaš obraz: vašo zavest, ki se podreja redu in dobičku … Njihov namen je bil, da ponižajo ponižanega človeka. V tem so uspeli, celo prav brez težav. Če bi vedeli, da bo tako preprosto, bi se manj trudili, z manjšo zagnanostjo … Praznina, ki se je odprla pred meščanstvom, ga je zajela in potegnila vase, v smrtnih krčih. Nastal je drug brezmejen prazen prostor, ki smo ga morali zdaj osvojiti in naseliti. Vrnili so se tudi sindikati, da bi povedli množice brezpravnih delavcev v praznino, ki se je širila pred njimi … V očeh mladine je spet pomlad; kdor zdaj stoji ob strani, bo kriv za novo sužnost in svoboda bo za vedno izgubljena …

Družbena pogodba, ki ne sloni na denarju

V nekem Mestu, v (neki) Državi je vzniknila Rešitev, rešilna bilka za Obnovo in Prenovo za občestvo (kot Gemeinschaft), za državljana (citoyenne) in za zaprečene, »obrezane« Subjekte (sujets barres). Prišla, pojavila se je utopična, prevratna Utopija, utopični »presledek« kot zgodnja sled revolucionarne preobrazbe. Zavladala je misel kot mišljenje – poezija, ki sicer (v državi filozofov) nima mesta … zavladala je čista, »zdravorazumska« Misel namesto govorila (parletre), ki blebeta, ponavlja vedno iste in enake prazne reke in izreke, ničeve formule o slabem, nemogočem in neznosnem stanju v družbi in ekonomiji. Njihov domet je govoričenje-v-prazno in jecljanje o pogubnosti, nemoči in nezmožnosti človeške sreče. In o nemoči in nezmožnosti prav vsake srečne eksistence, nemoči in nemožnosti kraljestva Sreče.

Tu se pojavi družbena pogodba, ki ne sloni na kapitalu in avtoriteti, ampak na amorju, ljubezni v »božjem vrtu«, na prenovljenih, temeljnih odnosih med subjekti, med žensko/moškim in v nas samih. Subjekt se v tej utopični pred-stavi zlevi, obrne proti preddoločenim zakonom in sistemu vladanja povprečnežev in kapitala. Obrne in zleví se sam sub-jectum, tj. subjekt kot pred-ležeči, pod-ložen in pod-loženi individuum, subjekt kot hlapec in pod-ložnik, »zaprečeni subjekt«. Zdaj je subjectum atomaren, je atomos nove družbene pogodbe, se pravi nedeljiva (ne)deljena bistvena oseba, ki nosi vso dejavnost (kot dejanje in dajanje) v »božjem vrtu«, se pravi vso neskončno in neznosno proizvodnjo: političnost, umetniškost in ustvarjalnost – rojevanje in rojstvo, darovanje in izvor(nost) za rodovnost, spol in vrsto in generičnost … in za razmerja in odnose med subjekti v novi družbi.

Subjekt v novi družbi je »neprevarani blodeči« (Lacanovo fonetično prebiranja Imen očeta: boga, vladarja, družbe in denarja, kapitala … les noms du pere kot les non-dupes errent), osvobojen in nezaprečen – minus phi – zdaj »blodi« v iskanju sebe in družbenih vezi, a blodnja (Wahnsinn), blodna pot (kot sent) je zdaj edina pot, edini smisel. Ali po Holderlinu: Wir sind Nicht, was wir suchen, ist Alles. Dogodek v vsakdanjosti subjektov, odnosov med subjekti, dogodki družbene pogodbe, njene političnosti in miselnosti poezije je karseda preprost in enostaven, a temeljen Er-eignis, tj. dogodje, Realno kot nemožno, a mogoče = edino možno bivanje na svetu … kot Lichtung = razsvetlitev in jasnina eksistence, kajti Ereignis/Lichtung je bistveno in v bistvu Svet.

Prvotni vzgib

Subjekt je Demokritov den, atomos, Leibnizova monada: prvotni vzgib in samodejni, samolastni vzrok, ki zdaj, v Utopiji, spet določa družbo: me-den kot praizvorno ničnost in praznino, entropijo zla in zlobe samooklicanih predstavnikov države, navkljub ali predvsem zaradi lažne in izkrivljene demokracije. Den kot subjekt in »stvar na sebi«, vzrok vsega gibanja – sprememb, in praizvorni klon, naklon, clinamen (naklon kot »naklonitev« v krščanstvu – prisila v klečanje in klon, naklon na vzhodu, pri vzhodnjakih: naklon, nagib telesa/glave, ki se v hipu spremeni v duhovno, etično zapoved, v moralični ukaz) …

To stanje eksistence, (pre)bivanja na zemlji, postane v trenutku to, kar Kristeva poimenuje »raznorodna protislovnost«, Emile Henry pa »anarhija«: anarhična preureditev družbenih odnosov. V ospredju je ponovno sam subjekt, njegove Želje in njihova uresničitev, se pravi udejanjanje poietosa in misli in zavesti o drugačni družbeni pogodbi, kjer bo vsak individuum ponovno »svoj« in le »po sebi«: kot samosebni, samolastni »strdek« (po Lacanu v seminarju Še – o Reči/Ding), tj. predstavnik in predstavništvo boga na Zemlji.

Da, svet »svetuje« in »reč«: odnosi med ljudmi – Ljubezen, v preproščini (Einfältigkeit kot enogubnost), ki je v resnici »guba« kot v neskončnosti podaljšano Telo – Imaginarno: Užitek kot bistvo vse Lacanove filozofije, jouissance, ki je fonetično »prislušje smislu« bitja – eksistence in edina možna bit, ki ni samo semblant de l etre – »dozdevek« (čeprav – Lacan: »Mi nismo niti (še) dozdevek«) … da, »reč rečuje« kot privid in iluzija: vloga – (v)igra (kot le en-jeu) v Realnem … simbolno kot označevalna luknja, kot manko in telo … Dogodek je torej svetenje sveta, je povezava biti/bitja z mišljenjem/poezijo, ustvarjalno poezijo, ki sproti menja vse odnose in jih postavlja znova in na novo, se pravi kot mišljenje planetarnega telesa in družbene zavesti. Obrat in preobrat in preobračanje zavednega odnosa do sveta, ki je v temeljih perverzen, sprevrnjen, preobrnjen in ga je treba znova predrugačiti, vzpostaviti v smislu in pomenu smiselne Celote, v kateri je vsak del = subjekt v resnici večji od celote, od sistema, družbe … v kateri individuum zaživi v svoji fragmentarnosti in krotki Individualität, entfremdet, razodtujen, svoboden.

Nič več lažne, krute proizvodnje

Je torej novi človek novega sveta »obrezanec: kastrant«? Nikakor, samo bariere (sujet barre) bodo zdaj padle. Nič več Ojdipa, oslepitve, križanja (pribijanja na križ kot scandalon) in nič več lažne, mučne, krute proizvodnje. Ampak avtentični dogodek samodejnega in samosebnega subjekta, »oblast« osvobojenega subjekta, Lacanov Il y a de l Un, zanikanje praznine in substancionalne luknje lažne in neznosne družbene pogodbe in sistema mučne entropije. Nov človek – nova družba kot skrivnostnost ek-sistence, enigma bivanja in bitja kot »iz-bitja«: ex-esse vsakega posameznika, vsakega človeka v svetlobo dneva, to phos … v beli dan po Sutliću v Praksi dela kot znanstveni zgodovini.

Andrej Medved,

pesnik in publicist

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.