Ob kulturnem prazniku: varuhi naše biti

Prepričan sem, da človek pesniško prebiva na tem svetu. Pritrjujem torej Martinu Heideggerju in verjamem, da to ni romantična iluzija, ampak naša temeljna ontološka resnica. Zavedam se, da brez pesniškega v sebi človek v resnici ne prebiva, ampak zgolj obstaja. Pesništvo zato nikakor ni le okras ali zgolj lepa umetnost, temveč temeljni način, kako človek stoji v odprtem prostoru biti, kako sprejema skrivnost sveta in ji dopušča obstajati, ne da bi jo takoj spremenil v informacijo, surovino ali dobiček.

Pravljično spleten pesniški jezik

Dokler namreč človek samo izračunava, manipulira, gospodari in vlada, ne prebiva v polnem pomenu besede. Šele ko sprejema, imenuje, hvali, ljubi, žaluje in molči ob skrivnosti, res lahko po človeško prebiva na tem svetu. Pesništvo nam torej ne sporoča le tega, naj kdaj vendarle opazimo lepoto nenavadnega dneva, se ustavimo pred nečim, kar nas presega, ali recimo ljubimo brez računa, temveč nam kaže in nas opominja, da smo v resnici varuhi naše biti.

Zato verjamem tudi v pesniško resnico o tem svetu. Menim, da je pomembnejša od vseh drugih zveličavnih resnic, ki nam jih dnevno prodajajo in vsiljujejo na najrazličnejše načine. V času razgradnje temeljnih civilizacijskih vrednot in družbenih razmerij, v trenutkih algoritemske ekonomije pozornosti in kvantificiranju umetne inteligence, je zaupanje v človeškost v resnici edini realen izhod iz globoke metafizične krize moderne dobe. Brez tega zaupanja namreč ne bomo več bivali v našem resničnem svetu, temveč le v njegovi tehnični in politični simulaciji.

Vlado Žabot: Brez literature bi bila usoda človeštva kaj klavrna

Zaupanje v pesniško resnico zato nikakor ni beg v fantazijo, ampak je pravzaprav najvišja oblika budnosti. Biti varuh biti pomeni vztrajati pri bistvenem vprašanju v tam čudnem času, ko se številna vprašanja okoli nas banalizirajo in ihtavo zahtevajo takojšnje odgovore. Pomeni si upati biti in ostati neponovljiv v svetu, ki nas želi preštevati in nadzirati. Če bomo dopustili, da v nas odmre pesnik, bomo morda res učinkovitejši, a hkrati bomo postali tujci v lastnem bivanju. Pesniška resnica nas uči, da svet ni problem, ki ga je treba rešiti, temveč čudež, ki mu je treba prisostvovati. In prav v tej krhki prisotnosti se skriva naša edina prava moč.

Uporabimo jo in se zoperstavimo.

Seveda ne z orožjem in tudi ne s politično patetiko. Saj naš upor se ne začenja z zunanjim prevratom, ampak z notranjo nepokorščino. Začenja se z odprtostjo uma in srca, z zvestobo samemu sebi in s sočutjem do drugega. Z možnostjo, da v nas preživi pesnik. Tisti pesnik, ki ga ni mogoče programirati, kupiti ali izbrisati. Pesnik, ki morda ne piše verzov, se pa zaveda čudežnosti tega sveta in verjame, da ga je vredno opevati. Zanj pesništvo potem tudi ni več nikakršen luksuz in posest izbrancev, temveč naša skupna možnost za resnično in človeka dostojno bivanje.

Tina Vrbnjak: Gledališče ostaja prostor, ki lahko vodi k spremembam

Naš France Prešeren je v resda drugih in iz drugačnih razlogov neprijaznih časih v taki pesniški drži neomajno vztrajal in bistveno pripomogel k oblikovanju naroda. Slovenci smo se navsezadnje ravno na podlagi pesniške dediščine sploh lahko osamosvojili, zato bi bilo hudo nespametno in pravzaprav klavrno, če bi se zdaj bali svobode, ki nam jo ravno pesništvo prinaša.

***

Feri Lainšček, pisatelj.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.