»Objektivnost« merjenja in hlapljivost maturitetnega znanja

Predmetni strokovnjaki v spregi s strokovnjaki za merjenje se vse bolj zapirajo v nezavzetno trdnjavo vsak svoje stroke in svojih pogledov.

Objavljeno
13. avgust 2019 06.00
Posodobljeno
13. avgust 2019 06.00
Predmetni strokovnjaki v spregi s strokovnjaki za merjenje se vse bolj zapirajo v nezavzetno trdnjavo vsak svoje stroke in svojih pogledov. FOTO: Matej Družnik/Delo
Barica Marentič Požarnik
Barica Marentič Požarnik
Prispevek gimnazijskega maturanta Leonarda Štoke Sedmaka Kar se Janezek nauči, to Janez zna o (stran)poteh današnje mature, ki je bil 30. julija objavljen v Delovi rubriki Gostujoče pero, imam za najbolj zrelo in tehtno kritično analizo naše mature, kar jih je bilo napisanih v zadnjih letih. Upam lahko le, da bo potrkala na vest tistih, ki vztrajajo pri sedanji zamisli in izpeljavi mature, in da se bodo zgodile nujno potrebne spremembe; da bodo ideje avtorja dobile težo in vpliv, podobno, kot ga je glas mlade Grete Thunberg na področju zavzemanja za drugačno okoljsko politiko.

Ali je tako upanje upravičeno? Matura je zdaj tako rekoč v celoti v rokah komisij, sestavljenih iz predmetnih strokovnjakov in strokovnjakov za (psiho)merjenje. Na začetku so bile razprave o maturi bolj odprte, na prvih strokovnih srečanjih smo dobili besedo predstavniki različnih strok, sporočali smo si rezultate opravljenih raziskav. Opozarjali smo, da nas mora pri pomembnih preizkusih skrbeti predvsem veljavnost – tako vsebinska (ali smo z vprašanji res ustrezno zajeli cilje, ki so za nas pomembni, kot so kritično in ustvarjalno mišljenje, zmožnost reševanja problemov …) kot tudi napovedna (ali lahko na podlagi rezultatov napovemo dosežke v nadaljnjem študiju) in končno posledična (kako preizkusi vzvratno vplivajo na samo učenje in pouk, kakšne so dolgoročne in kratkoročne, nameravane in nenameravane, dobre in slabe posledice).

Na te probleme sem že pred dvajsetimi leti opozarjala v več člankih z metaforičnimi naslovi (Kaj storiti, ko začne rep mahati s psom; Kam matura vodi šolsko ladjo; Kakšen je rok trajanja maturitetnih znanj in kaj ima lahko pri tem matura), pri čemer sem se oprla tudi na rezultate raziskave o trajnosti maturitetnega znanja.

image
Barica Marentič Požarnik je zasl. prof. Univerze v Ljubljani. FOTO: Tomi Lombar/Delo


Zanimalo me je, koliko znanja ostane mladim dobro leto po maturi. Izkazalo se je, da je maturitetno znanje izredno »hlapljivo«, pomanjkljiva pa je bila tudi splošna razgledanost nekdanjih maturantov. Moralo bi nas resno zaskrbeti, da so v odgovorih zamenjevali reformacijo in razsvetljenstvo, nacionalizacijo in nacionalizem, da so pri vprašanju, kaj nujno potrebujejo rastline za življenje, redno pozabljali na CO2, da premnogi niso znali razlikovati med kemijskimi in fizikalnimi procesi ali zadovoljivo opredeliti pojmov, kot so totalitarizem, evolucija ali ozonska luknja.

Vzroke za to lahko iščemo v preveč površinskem in reproduktivnem učenju, v pouku, ki mu ob (pre)obsežnih katalogih znanja ne uspe razvijati zmožnosti raziskovanja, razmišljanja in inovativnosti, pri čemer matura »siromaši in ovira nadaljnji intelektualni razvoj dijaka v široko razgledanega izobraženca«, kot ugotavlja tudi Leonard Štoka Sedmak.

Pravega odmeva na to raziskavo ni bilo, in kolikor mi je znano, se nihče odtlej ni lotil česa podobnega. V maturo vpleteno množico strokovnjakov, kot se zdi, veliko bolj zanimata gola objektivnost preizkusov in postavljanje meje med pozitivno in negativno oceno kot pa »minorna« vprašanja kakovosti in trajnosti, kaj šele uporabnosti tako natančno izmerjenega znanja.
Številke so postale neke vrste božanstvo, kot je to izrazil znani pisec Yuval Noah Harari v delu Homo Deus. V Shakespearovem času univerzitetni diplomant ni dobil niti ene številčne ocene, zdaj pa so številke dobile vlogo, kot jo je nekoč imelo Sveto pismo – postale so utelešenje resnice, o kateri ni mogoče dvomiti.

image
Izkazalo se je, da je maturitetno znanje izredno »hlapljivo«, pomanjkljiva pa je bila tudi splošna razgledanost nekdanjih maturantov. FOTO: Leon Vidic/Delo


Predmetni strokovnjaki v spregi s strokovnjaki za merjenje se vse bolj zapirajo v nezavzetno trdnjavo vsak svoje stroke in svojih pogledov. Nimajo posluha za sodobne tokove v znanostih o učenju, pouku in ocenjevanju, ne upoštevajo pa niti dobrih nasvetov iz lastnih vrst, kot jih je na primer oblikoval slovenist dr. Igor Saksida v lanskem poročilu o splošni maturi na podlagi izkušenj z mnogo zrelejšo mednarodno maturo iz materinščine, ki se ne zadovolji s tem, da dijaki ponavljajo prežvečene misli iz vnaprej znanih besedil. Utemeljeno spodbuja k vključevanju odprtih problemskih, ne le rutinskih nalog, »onkraj preprostih receptur« in dokazuje, da je to izvedljivo.

Za prihodnost imamo dva scenarija: da se bo le izoblikovala »kritična masa« strokovnjakov, ki se bodo otresli strahu pred nujno potrebnimi spremembami, ki bodo oblikovali pozitivno vizijo in jo tudi uveljavili – ali pa bo ostalo vse po starem in bo sistem samozadostno nadaljeval svoje delo pod zastavo objektivnega merjenja česar koli že. V tem primeru želim mladim, ki se bodo morali znajti v kompleksnem svetu prihodnosti, da jih maturitetne izkušnje pri tem ne bodo pretirano ovirale. Tako nekako, kot je to izrazil pisatelj Mark Twain: »Nikoli nisem dopustil, da bi me šolanje oviralo pri mojem izobraževanju ...«
---
Ddr. Barica Marentič Požarnik je zasl. prof. Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.