Oblast in država

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

Država ni last politične stranke, vlade ali njenega voditelja. Država pripada ljudem. Oblast je dobila mandat, da javne institucije krepi, zagotavlja njihovo neodvisnost in dostopnost ter ustvarja pogoje, v katerih posameznik lahko živi dostojno in svobodno.

Ko politična oblast začne delovati, kot da so javni mediji, šolstvo, zdravstvo, kultura, socialni sistemi in sindikati predvsem ovire na poti do politične moči, se postavi pomembno vprašanje: ali oblast še upravlja državo ali pa si jo postopno podreja?      

Slovenija je v zadnjih mesecih, odkar je na oblasti desna politična opcija, priča vse ostrejšim političnim sporom o prihodnosti javnih institucij. Posebno skrb vzbujajoče je, kadar se poskusi spreminjanja sistema predstavljajo kot nujne reforme, njihova posledica pa je zmanjševanje vloge javnih služb, pritisk na neodvisne medije in slabljenje organizacij, ki oblasti lahko postavljajo neprijetna vprašanja.

Demokracija namreč ni samo možnost, da vsakih nekaj let oddamo svoj glas na volitvah, je tudi obstoj močnih institucij, kritičnih medijev, neodvisnega civilnega prostora in organiziranih zaposlenih, ki oblasti lahko rečejo ne.

Ena najnevarnejših posledic takšne politike je postopno razvrednotenje javnega. Javni mediji naj bi bili prostor, kjer državljani lahko dobijo preverjene informacije tudi takrat, ko te niso prijetne za oblast. Javno šolstvo naj bi zagotavljalo enake možnosti ne glede na socialni položaj družine. Javno zdravstvo naj bi človeku zagotavljalo dostop do zdravstvene oskrbe ne glede na njegovo premoženje.

Toda kadar se javni sistemi nenehno prikazujejo kot neučinkoviti, zastareli in nepotrebni, se ustvarja vtis, da je rešitev njihovo krčenje ali prepuščanje vse večjega dela dejavnosti zasebnemu interesu. Pri tem ne gre za vprašanje, ali je zasebni sektor sam po sebi slab. Ni. Problem nastane, ko postane dobiček pomembnejši od javnega interesa in ko se državljanu začne sporočati, da mora za kakovostno storitev preprosto plačati, če si jo lahko privošči.

Takšna družba je lahko učinkovita za tiste, ki imajo dovolj denarja. Za vse druge pa postaja vse bolj neenaka.

Posebno pomembna je vloga javnih medijev. Oblast, ki težko prenaša kritična mnenja drugih, bo prej ali slej začela iskati načine, kako zmanjševati vpliv tistih, ki jo nadzorujejo. Toda medij, ki kritizira oblast, ni njen sovražnik, ampak njen nadzornik. Novinarjeva naloga ni, da oblasti pomaga ustvarjati lepo podobo o njej. Njegova naloga je preverjati njene odločitve, iskati odgovore, opozarjati na nepravilnosti in dati glas tudi tistim, ki ga sami nimajo.

Vsak poskus političnega podrejanja javnih medijev je zelo nevaren in sedanja politična oblast se tega ne zaveda. Ko postanejo mediji odvisni od politične volje, državljani ne dobivajo več celotne slike družbe, ampak predvsem tisto, ki jo je oblast pripravljena pokazati.

In ko se začnejo napadati mediji zato, ker postavljajo neprijetna vprašanja, se ne napadajo samo novinarji. Napada se pravica javnosti, da ve, kaj je kritično mnenje državljanov. To je v Sloveniji že dolgo znano skozi komercialne (beri: politične) medije, ki kažejo zgolj eno resnico in še tisto izkrivljeno.

Podobno velja za šolstvo in zdravstvo. Obe področji sta pogosto predstavljeni skozi številke: koliko staneta, koliko zaposlenih imata, koliko denarja potrebujeta. Toda za temi podatki so ljudje.

Ukinjanje osemletne osnovne šole in uvajanje novega modela ni zgolj tehnična sprememba šolskega sistema. To je poseg v način, kako so generacije otrok desetletja vstopale v srednješolsko izobraževanje. Ko se o tako pomembnih spremembah odloča brez dovolj širokega strokovnega in javnega soglasja, se upravičeno vprašamo, komu je morebitna reforma namenjena – otrokom, stroki ali političnim interesom?

Šolstvo namreč potrebuje stabilnost in premišljene spremembe, ne nenehnega eksperimentiranja. Pri tem pa morajo biti te spremembe soglasne in skladne z različnimi mnenji slovenske vzgojno-izobraževalne stroke.

Dolgotrajne čakalne vrste, pomanjkanje zdravstvenega kadra in vse večje pritiske na javni sistem spremlja širjenje prostora za zasebne izvajalce. Namesto da bi država javno zdravstvo okrepila, se ustvarja vtis, da je rešitev v njegovem obhodu. Če bo javni sistem vse šibkejši, bo kakovostna in pravočasna zdravstvena obravnava vse bolj odvisna od tega, koliko posameznik lahko plača. To pa ni več vprašanje učinkovitosti, ampak vprašanje socialne pravičnosti.

Pravno gledano država seveda ni zasebna lastnina politične oblasti. Politična oblast pride in odide. Institucije ostajajo. Toda obstaja tudi drugačna vrsta »kraje države« – politična kultura, v kateri oblast postopno začne obravnavati javne institucije kot svoj politični plen, kritiko kot napad nase, neodvisnost kot neposlušnost in javni interes kot oviro. To je trenutek, ko morajo državljani postati pozorni.

Demokracija se praviloma ne poruši čez noč. Pogosteje se krha počasi: z oslabitvijo ene institucije, z zmanjšanjem neodvisnosti druge, z diskreditacijo kritičnih novinarjev, z razvrednotenjem sindikatov, s privatizacijo posameznih javnih storitev in vztrajnim prepričevanjem ljudi, da je vse javno neučinkovito in vse zasebno boljše.

Vsak posamezni korak je mogoče predstaviti kot reformo. Šele ko pogledamo celoto, lahko vidimo smer. Torej obvezno spremljati mnenja strokovnjakov, in to ne zgolj ene politične opcije, temveč vse, ki lahko pripomorejo k blagostanju slovenske družbe. Slovenija ne potrebuje oblasti, ki si želi podrediti državo. Potrebuje oblast, ki razume, da je država njen mandat, ne njena lastnina.

Javni mediji morajo ostati sposobni kritizirati oblast. Javno šolstvo mora ostati dostopno vsem. Zdravstvo mora človeka obravnavati kot človeka, ne kot plačnika. Sindikati morajo imeti možnost zastopati zaposlene brez političnega pritiska. Javne institucije morajo biti dovolj močne, da preživijo vsako vlado.

Demokratična družba potrebuje tudi močne sindikate. Sindikat, ki lahko opozori na slab položaj zaposlenih, ni grožnja demokraciji. Je eden njenih pomembnih korektivov. Če oblast želi, da so zaposleni tiho, da sprejemajo slabše pogoje dela in da se ne organizirajo, potem je problem precej globlji od posameznega delovnega spora. Gre za vprašanje razmerja moči. Delavec, ki je sam, ima praviloma manjšo pogajalsko moč.

Organizirani zaposleni je imajo več. Če dovolimo, da se vse to postopno oslabi, ne izgubljamo samo posameznih institucij. Izgubljamo ravnotežje, na katerem temelji demokratična družba. Zato zdaj ni najpomembnejše vprašanje, ali je neka oblast leva ali desna. Najpomembnejše vprašanje je veliko bolj preprosto: Ali oblast še vedno služi državi – ali pa želi, da država začne služiti njej?

Odgovor na to vprašanje ni samo naloga politikov. Je odgovornost vseh državljanov, zato smo lahko prepričani (kot že mandate desne opcije nazaj), da smo za to državo odgovorni vsi državljani (volivci) in ne politika. Ta naj dela v dobro ljudi in naj ne gleda zgolj predse. Težava je, da se takrat lahko hitro spotakne. In to se jim je v preteklosti že velikokrat zgodilo. Če bodo nadaljevali v tem tempu, sem prepričan, da bo tudi tokrat.

***

Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije. 

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.