Obramba, kdo bo tebe ljubil?

Tri desetletja smo živeli v prepričanju, da je vojna nekaj, kar se dogaja drugim. Nekje daleč. V zgodovinskih učbenikih, na Balkanu, na Bližnjem vzhodu. Danes pa vojna ponovno določa evropsko prihodnost, in Slovenija se bo morala prej ali slej vprašati, ali je nanjo pripravljena. Ne politično. Ne deklarativno. Temveč dejansko.

Evropa in z njo Slovenija je skoraj tri desetletja živela v prepričanju, da so klasične vojaške grožnje stvar preteklosti. Slovenski obrambni sistem se je temu prilagodil: Slovenska vojska je postala poklicna, rezervna sestava se je bistveno zmanjšala, obrambni proračuni pa so postali predvsem predmet političnih kompromisov. Slovenski vojski se je redno jemalo, saj smo živeli v prepričanju, da so vojne stvar preteklosti, in globoko v sebi smo bili očitno tudi prepričani, da vojske sploh ne potrebujemo, zakaj bi potemtakem vlagali vanjo.

Danes pa se na evropski celini dogajajo nepredstavljive stvari, celo grožnje z uporabo jedrskega orožja so postale stalnica. Vojna v Ukrajini ni spremenila le evropske varnostne arhitekture, temveč je razkrila tudi številne iluzije, na katerih so temeljili evropski obrambni modeli po koncu hladne vojne. Ena od teh iluzij je bila, da majhne države ne potrebujejo resne obrambne globine, ker bodo v primeru krize zaščitene z zavezništvi.

Toda sodobne vojne kažejo, da je prvo vprašanje vsake države predvsem, ali je sposobna zdržati prvi udar. Baltiške države, ki imajo sicer izredno slabo zgodovinsko izkušnjo z Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo, se tega zelo dobro zavedajo. Pri njih je vprašanje zadrževanja nasprotnika ključno vprašanje preživetja države, ker se zavedajo, da se bodo v primeru ruskega napada prvih nekaj dni morale zanesti zlasti nase in šele potem bo »prišel Nato«. In če teh prvih nekaj dni ne preživijo, tudi Nato ne bo pomagal.

Ravno na tej točki resne obrambne globine se začnejo ključne težave slovenskega obrambnega sistema, ki jih je mogoče strniti v nekaj točk in na katere je treba opozoriti ob menjavi vlade. Ne glede na to, da je bil v času mandata vlade Roberta Goloba narejen velik napredek na področju investicij v obrambni sistem, pa nas mednarodne varnostne razmere in krhanje transatlantskih odnosov opozarjajo, da to ne bo dovolj.

Slovenija, logistični koridor Evrope

Slovenija sama sebe pogosto dojema kot državo na evropskem obrobju, v resnici pa ima v sodobnem varnostnem prostoru precej pomembnejšo vlogo. Njena geografska lega jo postavlja na stičišče srednje Evrope, Balkana in Jadrana. Čez slovensko ozemlje potekajo ključni prometni in logistični koridorji, ki bi v primeru širše evropske krize postali strateškega pomena za Nato in Evropsko unijo.

Luka Koper, železniške povezave proti srednji Evropi, Madžarski ter cestni koridorji niso več samo gospodarska infrastruktura. Postajajo del evropske vojaške mobilnosti. Prav zato Slovenija ni nujno zanimiva kot klasičen vojaški cilj, temveč kot prostor, čez katerega bi potekali premiki sil, opreme in logistike proti srednji, vzhodni ali jugovzhodni Evropi.

To pa odpira precej neprijetno vprašanje: ali je slovenska država sploh sposobna zaščititi infrastrukturo, ki bi v kriznih razmerah postala ključna za delovanje zavezništva? Kritična infrastruktura, komunikacijska omrežja, energetika in logistični sistemi so danes bistveni del obrambnega prostora. Sodobna vojna se ne začne več nujno s tanki, ampak s kibernetskimi napadi, motnjami komunikacij, sabotažami in destabilizacijo delovanja države.

Vojska brez ljudi

Največja slabost Slovenske vojske ni pomanjkanje strategij ali resolucij, ampak pomanjkanje ljudi. Slovenska vojska se že leta sooča s kadrovsko podhranjenostjo, težavami pri zaposlovanju in odlivom usposobljenega kadra. Poklic vojaka postaja za mlade vse manj privlačen.

Razlogov je več. Plače in status vojaškega poklica ne sledijo zahtevnosti dela. Plače pripadnikov na začetni stopnji so neprivlačne in niso konkurenčne na trgu delovne sile, kar je eden od razlogov, da se mladi ne odločajo za vojaški poklic. Pripadniki Slovenske vojske so še vedno del splošnega sistema javnih uslužbencev, čeprav vojaška služba vključuje posebne obremenitve, omejitve in tveganja.

Prav to je ena najbolj podcenjenih težav slovenskega obrambnega sistema. Vojaška služba ni običajen javni poklic. Vojak nima pravice do stavke, njegova razpoložljivost ni omejena na delovni čas, delo vključuje tveganje za življenje, dolgotrajne odsotnosti, psihološke obremenitve in pripravljenost za delovanje v kriznih ali bojnih razmerah. Kljub temu država vojaškega poklica sistemsko še vedno ne obravnava kot posebne kategorije. Ne samo to, država je celo v preteklih letih dopuščala številne tožbe lastnih pripadnikov za izplačilo dodatkov, do katerih so upravičeni.

Ravno umeščenost v sistem javnih uslužbencev je eden od ključnih dolgoročnih problemov obrambnega sistema, ki so se je zavedali vsi dosedanji ministri in ministrice za obrambo, pa nihče ni imel dovolj političnega poguma, da se loti reševanja tega. Narava vojaške službe bistveno odstopa od običajnih javnoupravnih poklicev, na kar strokovna in vojaška javnost opozarja že vrsto let, vendar sistemske rešitve še vedno niso bile ustrezno izvedene.

Vojaška služba temelji na posebnih obremenitvah in omejitvah: pripravljenost za delovanje v kriznih in bojnih razmerah, omejevanje nekaterih pravic, stalna razpoložljivost, fizične in psihološke obremenitve, pogoste odsotnosti, tveganje za življenje in zdravje. Plačni in kadrovski sistem javnega sektorja teh posebnosti ne more prepoznati v zadostni meri. Posledice so dolgoročno slaba konkurenčnost vojaškega poklica na trgu dela, težave pri pridobivanju in zadrževanju kadra ter padec motivacije. Obrambni sistem zato izgublja predvsem mlajši in najbolj perspektiven kader.

Brez reforme statusa vojaškega poklica, ločenega in bolj fleksibilnega kadrovskega sistema ter ustreznejšega vrednotenja vojaške službe ne bo mogoče dolgoročno zagotoviti zadostne kadrovske popolnjenosti, kakovostne rezerve in širše obrambne odpornosti države. Kadrovsko vprašanje je danes verjetno celo večji problem obrambnega sistema kot sama tehnološka opremljenost.

Posledice takšne ureditve so dolgoročne. Slovenska vojska težko konkurira civilnemu trgu dela, posebej pri tehničnem in specialističnem kadru. Mlajši pripadniki pogosto odhajajo po nekaj letih službe, saj v civilnem sektorju dobijo boljše plače, večjo stabilnost in manj omejitev. Sistem tako izgublja prav kader, v katerega je največ vlagal.

Zato kadrovska kriza ni zgolj vprašanje številk, ampak vprašanje odnosa države do lastnega obrambnega sistema. Država, ki deklarativno poudarja pomen nacionalne varnosti, hkrati pa vojaškega poklica ne umešča med strateško pomembne poklice, ustvarja nevaren razkorak med pričakovanji in realnostjo.

Mit o 40.000 pripadnikih

V zadnjem letu se pogosto omenja možnost povečanja obrambnih sil do 40.000 pripadnikov, kar naj bi po nekaterih ocenah zadostovalo za obrambo slovenskega nacionalnega ozemlja v primeru neposredne vojaške ogroženosti. Toda bistveno vprašanje ni, ali je številka teoretično dovolj velika, ampak ali je sploh izvedljiva.

Tu postane problem precej bolj konkreten. Slovenija nima razvitega sistema, ki bi omogočal hitro mobilizacijo tolikšnega števila ljudi. Rezervna sestava je prostovoljna oziroma pogodbena in posledično majhna, sistem naraščanja sil pa temelji bolj na formalnih predpostavkah kot na realni operativni zmogljivosti. Pogodbena rezerva, ki šteje približno 1400 pripadnikov, težko predstavlja resno mobilizacijsko globino države.

Ključna težava ni zgolj v številu ljudi, ampak v času. Sodobni konflikti se razvijajo hitro. Država, ki potrebuje več tednov ali mesecev za organizacijo osnovnih obrambnih struktur, lahko izgubi strateško pobudo že v začetni fazi krize.

Prav zato se vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali je slovenski model poklicne vojske brez širše aktivne rezerve dolgoročno sploh vzdržen. Po ukinitvi naborništva Slovenija ni razvila učinkovitega nadomestnega modela. Profesionalna vojska ni bila dopolnjena z dovolj močno rezervno strukturo ali sodobnim konceptom teritorialne odpornosti.

Obramba ni stvar vojske, ampak celotne države

Ena ključnih ugotovitev sodobnih konfliktov je, da obramba ni več samo vprašanje vojske. Gre za vprašanje delovanja celotne države pod pritiskom.

Slovenija ima pri tem precejšnje težave. Civilna obramba, krizno upravljanje, zaščita kritične infrastrukture, logistične zaloge in sistem nacionalne odpornosti ostajajo relativno nerazviti. Država še vedno preveč izhaja iz predpostavke, da je neposredna vojaška grožnja malo verjetna, zato številni podsistemi niso prilagojeni scenarijem resnejše varnostne krize.

Posebej problematična je interoperabilnost med vojaškim in civilnim delom sistema. Na deklarativni ravni sodelovanje obstaja, bistveno manj jasno pa je, kako učinkovito bi delovali mehanizmi odločanja, koordinacije in izvajanja nalog v razmerah hitre eskalacije.

Prav tu se pokaže širši problem slovenske strateške kulture. Obramba je bila dolgo časa obravnavana kot sekundarno področje javnih politik. Investicije so se odlagale, modernizacija zamujala, politični konsenz pa je pogosto razpadel že pri osnovnih vprašanjih razvoja vojske. Podatek, da se o srednji bataljonski skupini in oklepnikih 8 x 8 govori že več kot deset let, je verjetno dovolj nazoren.

Med iluzijo kolektivne varnosti in realnostjo sveta

Članstvo v zvezi Nato Sloveniji nedvomno zagotavlja pomembno stopnjo varnosti. Toda kolektivna obramba ni nadomestek za minimalno nacionalno odpornost.

Ena največjih nevarnosti za majhne države je prav pretirano zanašanje na zavezništvo. Nobena država si ne more privoščiti popolne odvisnosti od zunanje pomoči, posebej v prvih fazah krize. Tudi zavezništva potrebujejo čas, da odreagirajo.

Slovenija zato ne potrebuje iluzije velike konvencionalne armade. Potrebuje pa bistveno bolj odporen sistem: bolje pripravljeno rezervo, učinkovitejšo zaščito kritične infrastrukture, sodobne brezpilotne, protioklepne in protizračne zmogljivosti, kibernetsko odpornost, logistično vzdržljivost in sposobnost hitrega prilagajanja.

Vprašanje ni, ali lahko Slovenija sama premaga bistveno močnejšega nasprotnika. Realno tega ne more. Lahko pa razvije sistem, ki bi morebitno agresijo otežil, upočasnil, podražil in državi omogočil dovolj časa za učinkovito pomoč zavezništva. Toda za to bi bilo treba najprej opustiti temeljno iluzijo zadnjih desetletij: da je obramba predvsem politična tema. V resnici je obramba predvsem vprašanje sposobnosti države, da v kriznem trenutku sploh ostane funkcionalna.

Morda pa je največja iluzija slovenskega obrambnega sistema bolj kot to, da smo tako majhni in nepomembni, da nas nihče ne bo napadel, prav prepričanje, da bo v trenutku resne krize vedno nekdo prišel pravočasno. Lahko pa, da tega, na katerega se tako zelo zanašamo več kot 20 let in se nanj »šlepamo«, sploh ne bo več, da bi prišel.

Toda tudi Nato ne more braniti države, ki je sama izgubila voljo do resnega razmisleka o lastni obrambi. Če država trideset let sistematično podcenjuje vojsko, zanemarja rezervo, odlaga modernizacijo in vojake obravnava kot administrativni problem javnega sektorja, potem vprašanje ni več, ali je naš obrambni sistem pripravljen na vse izzive prihodnost. Vprašanje je, ali država sploh še razume, kaj je njena temeljna naloga: zagotavljanje varnosti za vse svoje prebivalce.

***

Dr. Jelena Juvan, predstojnica Katedre za obramboslovje na FDV. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.