Obramba, varnost, odpornost … in branje

V času, ko na veliko tečejo razprave o porabi denarja za obrambo in njegovi dvojni rabi, bi rad opozoril na zneske, ki so bili v uradne dokumente zapisani že davno, a se ne uresničujejo. To se mi zdi zelo narobe, saj bi ta denar bistveno posegel na področje obstoja in varnosti države, ki »temelji na knjigi in slovenskem jeziku«.

Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe (iz leta 2003) v svojem 18. členu pravi, da v osnovni, srednji, višji strokovni in glasbeni šoli /.../ knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učenca /…/ letno.

Nevladna organizacija, sicer uvrščena v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije – Bralna značka – to uradno zavezo države spremlja že vrsto let. V anketah, ki zajamejo 200 šol (skratka zelo reprezentativen vzorec), spremlja nakupe knjig po obsegu in vsebini.

Podatki, ki do danes niso vznemirili nobene uradno pristojne institucije, pravijo, da so šole v šolskem letu 2013/2014 nabavile 0,49 knjige na učenca, dve leti pozneje 0,47, pa nato v letih 2020/2021 0,36 in tako naprej do leta 2023/2024, ko so šole kupile 0,37 knjige na učenca.

Povprečje za vsa ta leta tako izkazuje nakup 0,39 knjige na šolarko/-ja in 154,29 kupljene knjige za šolske knjižnice letno. Predpisani standard tako ni bil dosežen nikoli.

V več kot 20 letih od sprejetega pravilnika v nasprotju z njim ni bilo kupljenih približno tri milijone knjig sodobne mladinske literature, kar je osupljiva količina, nevarno blizu letni prodaji knjig na Slovenskem. Študije o nizki bralni kulturi šolarjev, pa konference, simpoziji, okrogle mize in analize na to temo zvenijo cinično,
saj zaskrbljeno govorimo o
(ne)branju šolark in šolarjev ter pri tem hladnokrvno zanemarjamo dejstvo, da jim v šolske knjižnice ne damo knjig. Če ta podatek prevedemo še v poslovni jezik založništva ob povprečni ceni 20 evrov za knjigo, so založniki v tem času izgubili 60 milijonov prometa; pri minimalnem odstotku za avtorske pravice avtorji niso prejeli vsaj treh milijonov evrov honorarjev.

Ob zneskih, ki naj bi jih v prihodnje na pritisk najuspešnejšega trgovskega potnika ameriške orožarske industrije tudi Slovenija trošila za »topove«, so te številke smešne in zanemarjanje uradnega pravilnika s strani institucij, ki so ga oblikovale in sprejele, osupljivo nerazumljivo.

Denar za knjige, namenjene mladim, bi nedvomno pomenil najmanj dvojno rabo: zagotavljal bi obrambo slovenskega jezika, torej osnovne narodove substance in substance države, obenem pa, ko bi mladi bralke in bralci zrasli, odpornost proti vsakršnim neumnostim, hujskanju in lažem, kar odrasli v daleč prevelikem obsegu dovoljujemo in izvajamo.

Ko bi uredili ta dolg, bi se lahko lotili še enega.

Društvo slovenskih pisateljev si ob podpori Javne agencije za knjigo že vrsto let prizadeva, da bi se knjižnično nadomestilo avtorjem – nadomestilo avtorjem za brezplačno izposojo njihovih knjig v splošnih knjižnicah – izplačevalo tudi za izposojo v šolskih knjižnicah. Država tu daje bralcem intelektualno lastnino ustvarjalcev brezplačno v uporabo. Da bi ta sicer nedvoumna ustavna pravica avtorjev dodatno imela še zakonsko podlago, bi bilo treba v 36. členu zakona o avtorski in sorodnih pravicah črtati besedo »šolskih« ter v 56. člen zakona o knjižničarstvu dodati besedo »šolskih«.

Prvi zakon je v pristojnosti ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, drugi v pristojnosti ministrstva za kulturo. Obe ministrstvi se s tema minimalnima spremembama strinjata, terjata pa, da se s tem strinja tudi ministrstvo za šolstvo, v katerega pristojnosti so šolske knjižnice. Realno govorimo o znesku v približni višini polovice letne plače direktorja NLB, ki bi si ga na leto razdelilo približno 700 slovenskih avtoric in avtorjev. Brez dvoma je med deli teh ustvarjalcev precej inovacij, ki bi sodile v parolo o dvojni rabi obrambnega denarja med mladimi bralkami in bralci.

Ministrstvo za šolstvo je predstavnikoma avtorjev, ki sta se na omenjenih ministrstvih ukvarjala s pojasnjevanjem o nujnosti ureditve tega vprašanja, v elektronskem odgovoru sporočilo:

»… odgovarjamo, da gre za perečo problematiko, pa vendar predlogu Društva slovenskih pisateljev ne moremo ugoditi …«

Z drugimi besedami, ministrstvo je ureditev očitnega kršenja ustavnih pravic imetnikov intelektualne lastnine spremenilo v »predlog«, ki se mu »ne more ugoditi«.

Pri premišljevanju o tem, kako porabiti denar za obrambo, varnost in odpornost, skratka dodajam predlog, da bi investirali v branje mlade generacije, kar v naših uradnih aktih že piše, pa tega ne počnemo, in da bi prenehali kršiti ustavne pravice lastnikom intelektualne lastnine, ustvarjalcem branja za zgoraj omenjeno mlado generacijo.

***

Slavko Pregl, podpredsednik Društva Bralna značka Slovenije. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.