Tiskane izdaje
Te dni sem z zanimanjem spremljal sortes Homericae, ki jih je na Facebooku iz novega prevoda Iliade objavljala spletna skupnost Athenaeum Slovenija. (Nov prevod Jelene Isak Kres kar buhti od svežine in nam ponuja jezikovno najsodobnejšega Homerja doslej.) Nekdaj so s »homerskim žrebom« celo prerokovali, danes nam daje dobro izhodišče za razmišljanje. Naključno izžrebani (ali odprti) odlomek iz knjige sam po sebi nič ne pomeni; če intenzivno razmišljamo o kakem vprašanju, pa skoraj praviloma pomaga, da pogledamo na problem še z druge perspektive, zunaj naših ustaljenih vzorcev. Spomnil sem se, kako sem med študijem latinščine in slovenščine, kadar sem bil v kaki dilemi, počel takšne stvari z Vergilijem (sortes Vergilianae) in še pozneje s Svetim pismom (sortes Biblicae).
S podobno motivacijo si že dvajset let redno izposojam knjigo Briana Ena Obvozne strategije. V Knjižnici Otona Župančiča imajo enega od treh v Sloveniji dostopnih izvodov te odlične srbske zbirke Enovih intervjujev, spisov in kartic za ustvarjalce v dilemi (Zaobilazne strategije / Oblique Strategies). Svojega izvoda še nisem uspel dobiti, so pa zato pred kratkim dali knjigo v ponovno vezavo, kar kaže, da nisem njen edini bralec. Knjiga je v izhodišču uporabna samo za ustvarjalce eksperimentalne glasbe, še najbolj za producente in avtorje. Zame ima mnogo širšo vrednost, saj s pomočjo principov, ki jih za glasbeno umetnost opisuje Eno, včasih lažje poiščem kako svežo idejo ob metodoloških dilemah v sicer povsem drugačnem znanstvenem svetu.
Takšno, a še mnogo večjo uporabnost ima latinščina in pouk klasičnih jezikov nasploh. Védenje o povsem drugem svetu, v okviru katerega lahko mislimo svoje trenutno življenje, je skozi stoletja močno bogatilo evropsko družbo. Premišljevati o današnjem svetu je lažje, če prek besedil spoznamo civilizacijo, ki se je s podobnimi vprašanji že spopadala na tak ali drugačen način. Razmišljanje o sodobnem jeziku je drugačno, če poznamo jezik, ki več ne živi. Spreminjanje evropske kulture je lahko uspešno samo, če vemo, katere korenine so jo ves čas držale pokonci. Včasih je človeku, ki tega ni poizkusil, težko razumeti, kako drugačen pogled na današnji čas nam daje opis razmer v rimskem cesarstvu v času, ko je kritika izgubljala pomen; ko so nad prvovrstno literaturo začeli prevladovati priročniki in skrajšane izdaje knjig, ki naj bi jih bilo dobro poznati, če želimo narediti dober vtis; ko so postajala gledališča vedno bolj podobna cirkusu; ko je bilo glavno vodilo vodilnih politikov preživetje; ko se je zgodovinopisje pisalo s svežo jezo na predhodnike in s prizadevnostjo ustreči trenutnim veljakom; ko je osebna čast veljala vse manj, zato pa javno mnenje toliko več.
Ne gre za to, da bi iskali v klasični izobrazbi in podatkih iz preteklosti rešitev. Neposrednih rešitev ne bomo našli. Zagotovo pa takšna znanja močno vplivajo na naš način razmišljanja. V času, ko potrebujemo nove ideje, nove rešitve, nove vizije, ni pametno dajati v izobraževanju v stranski kot vseh njihovih temeljnih virov: umetnosti, filozofije, klasičnih jezikov, kritike, retorike. Zgolj neposredno uporabno znanje ne more dati napredka. Vsak od nas namreč potrebuje več svojih obvoznih strategij. Nekaj jih najdemo sami; dobro je, če nam káko dá tudi šola. Tu so po mojem v srednjem šolstvu dijaki klasičnih razredov dolgoročno v prednosti. To seveda ne pomeni, da brez klasične izobrazbe ne gre. Seveda gre. Samo prvi koraki do obvoza so z njo mnogo lažji.
Pred leti je vlada začela po mojem koristno akcijo za povečanje vpisa na naravoslovne in tehniške fakultete. Negativni stranski učinek te akcije je bil občutek, da so družboslovni in humanistični predmeti zato manj pomembni, da ne prinašajo služb in da se jih moramo izogibati tudi v srednjih šolah. Pa je ravno obratno: prav naravoslovje in tehnologija potrebujeta bodoče študente z močno humanistično in družboslovno izobrazbo. Pomanjkanje obvoznih strategij namreč krni možnost novih idej, možnost širšega pogleda na svet, šibi odnos do sočloveka in občutek za predstavitev znanstvenih ter tehničnih spoznanj ali izdelkov splošni javnosti.
Tudi zato so me sortes Homericae v teh dneh spravljale v dobro voljo. Ne samo Iliada, v minulih letih je izšlo na metre odličnih prevodov iz klasičnih jezikov. Srednješolski učitelji latinščine in stare grščine so polni novega zagona in idej, pouk pa povsem prilagojen sodobnim dijakom. Mlada generacija čaka dobro pripravljena na okopih pred osnovno šolo. In kaj pravi Homer? Tole je povedal žreb: »Njima kot dober je znak poslala Palada Atena čapljo v bližino poti – čeprav je v nočni temoti nista zaznala z očmi, sta slišala njene glasove.«
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
