Od informacije do senzacije

Medtem ko po twitterju zabavljamo čez zverjad, ki se srši, obklada in ravsa v ringu, prezremo cirkusante, ki zabavo orkestrirajo.
Fotografija: Primož Vidovič FOTO: Osebni Arhiv
Odpri galerijo
Primož Vidovič FOTO: Osebni Arhiv

Najbolj opazna lastnost tokratnih volitev za predsednika republike je bila neobičajna zmernost, celo medlost kandidatov. Ko sem jih poslušal, sem se začel spraševati, ali je bil tako prijetno suhoparen videti tisti izgubljeni paradiž, ko naj bi bila naša politika normalnejša. A če je prizor za ciničnega volivca morda pomirjajoč, je za kruha in iger lačnega potrošnika dolgočasen. Posledično mirna kampanja težavo predstavlja medijem, ki se trudijo pridobiti in ohraniti pozornost občinstva enaindvajsetega stoletja. Pompozne fanfare v najavnih špicah razglašeno izzvenevajo, novinarji pa iz trte izvijajo afere in kontroverznosti, ki se komaj primejo.

Težava seveda ni v tem, da se preiskujejo predsedniški kandidati in siceršnji družbeni problemi. Težava je, da to preiskovanje bolj kot resnicoljubje čedalje bolj vodi tabloidni senzacionalizem, ki banalizira javno razpravo, v politiki in širše. Pes čuvaj, ki se raje ravsa kot čuva, pozablja na svoje izvorno poslanstvo.

Primož Vidovič FOTO: Osebni Arhiv
Primož Vidovič FOTO: Osebni Arhiv
Najbrž gre vzrok iskati predvsem v tem, da si medijev danes ne podrejajo samo avtoritarni voditelji, temveč diktat trga. Ker so finančno omejeni, se morajo udinjati lastnikom, oglaševalcem in muham občinstva, ki ga bolj kot tehtne obravnave pritegnejo jedrnate pikantnosti. A novinarji si ne smejo dopustiti, da bi v boju z eno tiranijo podlegli drugi. Posebej morajo paziti, da zunanjega diktata, takega ali drugačnega, ne ponotranjijo.

Posledice teh trendov lahko opazimo v plejadi političnih soočenj, ki že dolgo ne služijo iskanju rešitev, če so mu sploh kdaj. V ospredje ne postavljajo argumentirane razprave, temveč cirkuške predstave, ki so svoj vrhunec dosegle v neslavnem finalu zadnjih parlamentarnih volitev. Medtem ko po twitterju zabavljamo čez zverjad, ki se srši, obklada in ravsa v ringu, prezremo cirkusante, ki zabavo orkestrirajo.

To pot so se morali nekoliko bolj potruditi, da bi iz kandidatov iztisnili kaj sočnega. Delo sta jim v prvem krogu vsaj malo olajšala Nataša Pirc Musar in Milan Brglez, ko sta se v času reklamnega bloka sprla glede pravičnosti očitkov drug drugega. Posnetek izmenjave je Pop TV z žlehtnim užitkom uporabila v prispevku. Razkrivanje značaja kandidatov, sicer skritega pod naučenimi frazami, je pomembno, ampak ali je tu res pretehtal prav javni interes?

image_alt
Milan Brglez preganja Natašo Pirc Musar z levosredinskega polja

Ravno zaradi zmernosti tekmecev laže opazimo hibe novinarskega dela. Poglejmo način, kako je vodena Tarča. Zvesto imenu obtoženca postavijo pred zid in ga zaslišujejo, dokler ne klecne. Novinar izpostavi to ali ono sočnost iz njegovega aktualnega dela ali, še bolje, preteklosti. Bolj ko se zaplete, z večjo slastjo inkvizitor kljuva, kot profesor, ki se na izpitu zapiči ravno v najbolj pomanjkljivi del študentovega znanja.

Poveden je diagram finančnih omrežij Pirc Musarjeve iz ene od Tarč. Namen je bil verjetno na mestu. Problematičen je bil učinek. Diagram je bil zapleten in podroben, na prvi pogled plod poglobljene preiskave. In kjer je dim, tam je menda ogenj. Ampak koliko nas je diagram razumelo? Ali ga je mogoče razvozlati v tako kratkem času, kaj šele preveriti? Verjetnejše je, da se bomo prepustili splošnemu vtisu in predpostavili krivdo obtoženega, zanašajoč se na novinarjevo natančnost in resnicoljubnost.

Izpraševanec se v taki situaciji težko prepričljivo zagovori, tudi če so njegovi posli brezhibni. Verjetno mu ne uspe niti dešifrirati diagrama. Svoje doda časovni pritisk, ki od njega terja ne le da se na kompleksne obtožbe odzove temeljito in dosledno, ampak nemudoma. Če ni dober govornik in improvizator, zlahka izpade vsaj sumljiv.

Rešitev ni na silo »uravnotežena« objektivnost. FOTO: Črt Piksi
Rešitev ni na silo »uravnotežena« objektivnost. FOTO: Črt Piksi

Pompozno inkvizicijsko izpraševanje bolj kot posameznikovo integriteto preizkuša njegovo retoriko – ali po domače, kako dobro zna blefirati. Tisto, kar pri politikih grajamo, je v takem formatu in v politični kulturi, ki jo soustvarja, največja prednost. Naj bo inkvizitor še tako vehementen, zmagal bo demagog.

Namesto da bi premislili pristop, novinarji v ring prostodušno mečejo kosti. Tako se je v škandal sprevrglo Kordiševo nesrečno kmetovanje, ker ni znal razjasniti, zakaj v njegovem socialnem podjetju niso zaposlili delavcev. Zaradi njegovega mencanja še ne smemo prezreti, da tudi novinarji zadevi niso prišli do dna, preden so jo lansirali. Bo že čas pokazal, ali je na kosti kaj mesa – in kot smo od odgovornih institucij z zamudo izvedeli, ga je bilo bore malo. Škoda je v takih primerih, posebno resnejših, ponavadi že storjena. Novinarji se pri rokohitrskih izvajanjih lahko trepljajo po ramenih, češ da pač zagreto čuvajo demokracijo, vendar ne vidijo, da je četrto vejo oblasti, ki ji služijo, vmes nadomestil šovbiznis.

Podoben senzacionalizem, ki ga je razčlenjeval že Boris Vezjak na svojem blogu, je bil na delu, ko so osumljencu v aferi Fotopub omogočili, da se v Tarči javno zagovori. Tisti trenutek se jim je zdel primeren za to, da morebitni prestopnik prikaže svoj zorni kot morebitnega zločina, ne da bi ga primerno – oziroma kakorkoli – uokvirili.

Če so ga ponekod že vnaprej tabloidno obsodili, so mu tu, hote ali nehote in nič manj tabloidno, ime domala oprali. Sodbo so vzeli v svoje roke. Lahkomiselni medijski linči so neprofesionalni. Hitro pobegnejo izpod nadzora, kar je ta primer potrdil s samomorom ene od vpletenih osebnosti, najverjetneje ravno v povezavi z razkritji. Tragično se lahko razpletejo tudi veliko manjši grehi.

Po drugi strani pa se z nepopolno predstavitvijo nerešenega primera, ki izpade kot opravičilo osumljenca, norčujemo iz žrtev, dosedanjih in prihodnjih, in jim jemljemo glas. Po vrhu trpi cela družba, saj je prikrajšana potrebne razprave o vzrokih za take družbene patologije. Namesto tega smo poslušali o osumljenčevih spolnih praksah in da so umetniki pač posebni ljudje.

image_alt
Kako vem, kdaj nekaj vem?

Senzacionalizem se bohoti tudi na račun epidemije. Čeprav so osrednji mediji v glavnem sledili stroki, so dobro delo spodkopavali z bombastičnostjo. Ta hitro začne izkrivljati resnico. Kot je izpostavil Sašo Dolenc, je pred časom kar nekaj medijev poročalo o študiji, v kateri naj bi znanstveniki »igrali Boga« in eksperimentirali s »frankensteinskim« kovidom z »80-odstotno smrtnostjo«. Realnost je precej bolj prizemljena. Pljuča miši, ki so jih proučevali v tej študiji, so spremenili, da so bila na kovid posebno občutljiva. Eno skupino so izpostavili veliki količini wuhanske različice, drugo omikronu in tretjo združku obeh. Ko so miši pokazale določene bolezenske znake, so jih usmrtili: v prvi vse, v drugi nobene, v tretji pa osem od desetih. S tega seveda ni nič bolj smiselno sklepati, da je kombinirani virus osemdesetodstotno smrten za človeka pod normalnimi pogoji, kot bi bilo sklepati, da je wuhanski kar stoodstotno smrten. Prav to so nam dale misliti naslovnice in še zamajale že tako majavo zaupanje v znanost.

V času informacijskega preobilja, manipulativnih algoritmov in propagandistov se morajo novinarji toliko bolj upirati omenjenim skušnjavam. Njihov vpliv na družbo je še vedno daljnosežen. Dodatno ga zapleta to, da se gibljejo na nejasni meji med poročanjem in vrednotenjem, med objektivnim in subjektivnim, od ažuriranja tiskovne agencije do kolumne v mnenjskih rubrikah. Eno se preliva v drugo. Če se znanstvenik vrednostne sodbe vsaj načelno trudi, kolikor gre, izvzeti iz svojega preiskovanja, da ne bi popačil proučevanega predmeta – pa tudi njemu pogosto ne uspe –, je to od novinarja težje, malodane nemogoče in konec koncev nesmiselno zahtevati.

image_alt
Mediji med Scilo trga in Karibdo politike

Novinar pač ne predaja surovih informacij, naj bo levi ali desni. Že suhoparno poročilo pomeni izbor z določenega zornega kota, ki namiguje, kaj je pomembno vedeti in česa ne. In ali je novinar lahko ravnodušen, ko poroča o kršitvah človekovih pravic? Ali sme v službi nevtralnosti zanikovalcem podnebnih sprememb namenjati isti prostor kot znanstvenikom, strokovnjakom ob bok postavljati teoretike zarot? Ali lahko politika, čigar politiko prezira, obravnava z enakimi vatli?

Vse to so situacije, ki jih ne more nemo opazovati, do katerih se bo opredelil, tudi kadar si tega ne prizna. In opredelitev se bo odražala v načinu obravnave tem in od tam bo pronicala do občinstva. To pa pomeni, da način obravnave nikakor ni samo forma. Je bistveni dejavnik, ki izraža vrednote novinarja in vsebinsko vpliva na nagovorjenega.

Rešitev ni na silo »uravnotežena« objektivnost. Pomembnejše kot navidezna neopredeljenost je, da novinar delo opravlja odgovorno in resnicoljubno, vestno in profesionalno. Subjektivnosti ni treba preganjati iz novinarstva, ker je pravzaprav tisto, kar mu omogoča, da kritično opravlja svoje poslanstvo. Tega ne moremo izsiliti s političnim vmešavanjem, z omejevanjem in narekovanjem. Novinarstva ne smemo vkleniti, marveč ga opolnomočiti.

Najbolj se lahko opolnomoči sámo. Ko si v globalnem, informacijskem, razklanem svetu išče nove smernice, se mora zavedati tako zunanjih kot notranjih groženj. Broditi mora med čermi tendencioznosti in (lažne) nevtralnosti, med politiko in trgom, med mnenjem in dejstvi, med informacijo in senzacijo. Tabloidizacija je ena od stranpoti, ki jo mora zapustiti, če ne želi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, diskurz pa do konca poneumil. Če bo gledalcu še naprej streglo z akrobacijami, da bi ohranilo njegovo pozornost, si bo prej ali slej našel koga, ki bo poznal še več trikov – in ga ne bodo omejevala nobena načela. Da bi javni prostor obvarovalo pred razkrojem, mora vanj vstopati enako odgovorno kot tisti, ki jih na odgovornost kliče.

Pritiski, ki prihajajo z vseh strani, novinarjev ne smejo potisniti v defenzivo. Služijo naj jim kot spodbuda, da premislijo o stanju, naravi in prihodnosti poklica. Zato je nujno, da si vsakič, ko si kdo drzne grajati njihovo delo, ne nadenejo plašnic in začnejo vreščati o novinarski svobodi. Sicer se bodo zaprli pred nujno samokritičnostjo, katere pomanjkanje je pogubilo ugled že številnih cehov, pes čuvaj pa bo nezavedno podlegel pogojevanju gospodarjev, takih in drugačnih.

***

Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti.

Prospevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: