Od veljaka do bedaka

Vodeni morajo vodjo razumeti, ga spoštovati, mu zaupati. Cilj dosežejo, če je jasen in verjamejo, da ga lahko dosežejo.
Objavljeno
21. marec 2013 06.50
Posodobljeno
21. marec 2013 08.00
Božidar Novak
Božidar Novak

Izoliranost in nezmožnost učenja sta glavna razloga, da vodja pade na zobe. Pade, ga zamenjajo, zahtevajo, da odstopi. Vodja, menedžer, »lider«. Skratka, izoliranost (ko vsi vedo za problem, razen tebe, in ti ga nihče noče povedati) in nezmožnost učenja (češ, vse že tako ali tako vem, vse sem že videl) pripeljeta do padca in poloma najprej vodje (podjetja, organizacije) in nato organizacije. Tako predava Robert D. Kaplan, redni profesor vodenja na harvardski poslovni šoli. Sicer avtor knjige Kaj bi povedal osebi v ogledalu, svetovalec Baracka Obame ter tisti podpredsednik Goldman Sachsa, ki so ga izplačali (z gotovino in ne z delnicami) tik pred zlomom Wall Streeta in stečajem Goldman Sachsa. Izplačali pa so ga, ker je opozarjal na nesmisle. Po zlomu 2008 so ga spet povabili reševati Wall Street.

Ikarusov previsoki let

Zadnje desetletje smo Slovenci preživeli v senci zgodb o visokoletečih vodjih. Moramo si priznati, da je celotna družba strmela za agresivnimi vodji, ki so nizali uspehe. Samo nebo jim je bilo meja. Samo spomnimo se, kako so mediji podžigali kulturo uspešnih vodij, za katere je bilo vse mogoče. Kako je en časopis pred leti na naslovnici napovedal gradnjo največjega nebotičnika v državi. V Mariboru naj bi ga gradil Franc Kangler. Spomnimo se laskanja medijev Hildi Tovšak, ki je meteoritno vstopila najprej v vodenje politike, nato pa v gradnjo države. Drugi časopis, iz Ljubljane, je v nebo koval predsednika Nogometnega kluba Olimpija, Ivana Zidarja. Nekoč graditelja avtocest in direktorja SCT, zdaj v stečaju. Spomnimo, kako je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila svojega predsednika Zdenka Pavčka. Nekoč lastnika Viatorja & Vektorja. Zdaj v stečaju. Pa vzpona in padca nadškofa Franca Krambergerja, ki je zelo zaslužen za beatifikacijo Antona Martina Slomška (iz njega je celo doktoriral). Nato pa je čez noč postal krivec za stomilijonske kredite mariborske nadškofije. Vsi ti in še mnogi so res očarali javnost s tem, ko so presegali meje mogočega. Toda – kot Ikarus so poleteli previsoko. Kot Ikarusu jim je sonce zažgalo krila. Škandali so jih v trenutku pognali z višav. Padli so hitro in zelo močno. Tudi številni drugi vodje, ne samo v poslu in gospodarstvu, ampak tudi v politiki, cerkvi in medijih so se našli v podobnem prostem padu na zobe. V nekem trenutku so bili gospodarji svoje in številnih usod. V naslednjem so se znašli na tleh in se čudili, kako je to mogoče. Na prvi pogled so kanglerji, hilde, pavčki nesrečni kandidati za sinonim hitrih in neplemenitih padcev. V njihovih bleščečih in vzpenjajočih se karierah so zvezdniški vodje ponavljajoče poudarjali svoj um, sposobnosti in zagon. Dokazovali so svojo spretnost pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Investitorji so jim dobesedno verjeli na besedo. Zaposlene so očarali. Da o tem, kako so s svojo karizmo, vizionarstvom in čutom za strategijo vplivali na medije, niti ne govorimo. Zdi se, da so šele, ko so imeli vse, pokazali svoje pomanjkljivosti in napake v poslovni presoji in osebnem vodenju.

Roderick M. Kramer, profesor na stanfordski visoki poslovni šoli, je raziskoval napake uspešnih vodij, ki čez noč zgrmijo z višav na zobe. Sindrom je poimenoval »od veljaka do bedaka«: kako hitro in rastočo kariero uspešnega posameznika uniči nespametna malomarnost. In ali ni mogoče morebitnih napak vodje zaznati v njegovi zgodnejši karieri? Kot raziskovalec in svetovalec je raziskoval proces vzpona vodij v vrh. Odkril je, da obstaja nekaj takega, kar bi lahko imenovali »sila, ki pogosto globoko spremeni ljudi«. Ta sindrom bi najlažje opisali s frazama »zmagovalec pobere vse« ali »najlepša si v deželi tej«.

Kršenje pravil in medijska percepcija

Elitni igralci in zmagovalci pričakujejo vse. A pogosto končajo brez vsega. Ko se posameznik v svojem poklicu prebije na vrh, je prisiljen v nekatere odnose in ravnanja, ki mu, ko pride na vrh, škodijo, če jih ne opusti. V konkurenčnem svetu sta lastnosti, kakršni sta prevzemanje tveganj in kršenje pravil, pogosto zaželeni. Percipirani sta kot pokazatelja dobrega vodje. Zato na koncu karierne poti pogosto dobimo vodje, ki se takemu ravnanju ne znajo odreči. Tako dobimo vodje s pomanjkanjem preudarnosti, ki niso kos lesku moči in vpliva.

Sindrom »najlepša si v deželi tej«: vodje se nehote obdajo z nekritičnimi podrepniki in vazali, ki jim ne povedo, da je cesar nag. Mediji imamo tu posebno pomembno vlogo. Marsikomu znamo zamegliti um.

Tudi sam sem v svoji karieri poslovnega svetovalca velikokrat naletel na koga, ki je namesto realnosti priznaval medijsko percepcijo. In ta je seveda drugačna od realnosti. Padci so bili strašni. Nekdo, ki se mu je zgodila pot od veljaka do bedaka, je padec opisal, da se mu zdi, kot da je nekaj ugrabilo njegovo telo in vedenje. Tako v osebnem kot poslovnem življenju.

Preprostost

Pri nas v Sloveniji se je zgodilo še za korak več. Zdi se, da je celotna družba zapadla v izoliranost in nezmožnost učenja. In padla na zobe. Po uspešnem vstopu v EU in prevzemu evra je postalo samoumevno, da smo zmagovalci. Razviti. Balkanski tiger. Pravzaprav je vsa Evropa zaspala na lovorikah padca Berlinskega zidu. Popadla nas je izoliranost (ukvarjali smo se sami s sabo, s širitvijo) in nezmožnost učenja (ne samo, da vsa rokodelska dela opravijo Kitajci in Indijci, zdaj »opravljajo« že razvoj). Vse skupaj se je vrnilo kot bumerang. Delovnih mest doma preprosto nimamo dovolj. Preselili smo jih na Kitajsko. Ekonomska veda je objektivna in nujna in velja ne glede na čas in prostor. Od osemdesetih let, ko je bil Marxov kapital skoraj temeljno delo politične ekonomije, pa do danes, ko profesor Clayton Christensen, guru harvardske poslovne šole, govori, da kapital s tem, ko povečuje produktivnost, zmanjšuje število delovnih mest v branži. In da brez inovacij ni napredka.

Vodje potrebujejo odnos. Vodeni morajo vodjo razumeti, ga spoštovati in mu zaupati. Ljudje lahko dosežejo cilj le, če je jasen in verjamejo, da ga lahko dosežejo. Vodeni zaupajo vodji glede na to, koliko se trudi, in ne glede na to, koliko zna.

Kaj storiti, ko pridemo na vrh, da ne pademo na zobe? Preprostost je odgovor. Živimo tako kot takrat, ko smo začeli. Kot je dejal investitor Warren Buffett, zdaj eden najbogatejših na svetu, moj življenjski slog je enak kot pred 40 leti.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Božidar Novak

podjetnik in pisatelj, direktor Skladovnice kreativne industrije in Marketing Magazina