Osmoljeni zmagovalec

Janša je veličastno kronal svojo kariero odličnega taktika in zelo slabega stratega.
Objavljeno
04. junij 2018 06.00
Posodobljeno
05. junij 2018 07.56
FOTO: Blaž Samec/Delo
Slovenija se je po včerajšnjih volitvah znašla v podobni politični situaciji kot leta 1992. Volilno tekmo je sicer zaznamovala visoka stopnja ideološke polarizacije, toda v odsotnosti jasnih programskih koalicij je tekma vseh proti vsem proizvedla fragmentiran parlament. Slovenija se je prebudila iz predvolilne kulturnobojne agitacije in spoznala, da je kompleksna družba z zelo raznovrstnimi interesi in predstavami. To srečanje z realnostjo je spodbudilo preobrazbo političnega sistema – rodila se je doba velikih koalicij, ki so presegale ideološke razlike.

Vendar z davnim letom 1992 obstaja kar nekaj ključnih razlik. Če je bila takrat relativna zmagovalka stranka, ki je poosebljala novo dobo pragmatizma in sporazumne politike, je tokrat veliki met uspel stranki, ki je prva izzvala »Drnovškov sistem«; stranki, ki že več let pooseblja vizijo polarizirane politike, z jasnimi ideološkimi in kulturnobojnimi razlikovanji. SDS je zmagala – toda politična realnost, v kateri se mora gibati, da bi svojo zmago lahko unovčila, je zanjo skrajno neugodna. Za to je večinoma kriva sama. Njena identiteta se je oblikovala v boju proti razdrobljeni večstrankarski ureditvi, zato je v svojem praporu dolgo nosila zahtevo po dvokrožnem večinskem sistemu, kar je bilo (ne glede na prednosti in slabosti tega predloga) pravzaprav obupan način, kako slovensko stvarnost ukrojiti po meri lastne identitete. Toda v tem boju za dvopolno preoblikovanje slovenske politike je dokončno propadla v istem trenutku, ko si je po treh zaporednih porazih vendarle uspela izboriti relativno zmago. To je paradoks, ki bo zaznamoval prihodnje tedne, mesece (in nemara tudi leta) slovenske politike.

Janez Janša je na zadnjem soočenju z Marjanom Šarcem iz rokava potegnil nepričakovano domislico: vzrok, da Slovenija ni Švica, naj bi se skrival v švicarski praksi velikih koalicij, po kateri v vladi sodelujejo prav vse parlamentarne stranke. Janša se očitno zaveda, da se njegova vrnitev na oblast ne more odviti drugače kakor prek velike koalicije. Zato se je in extremis v soočenju z neizkušenim Šarcem poskušal predstaviti kot novi Drnovšek – kot prekaljeni državnik, ki kot relativni zmagovalec s pragmatično koalicijsko vlado lahko preseže parlamentarno fragmentacijo. Njegove prve izjave po objavi rezultatov vzporednih volitev, kjer je na prvo mesto postavil aktivne državljane ne glede na njihove volilne preference (»Spoštujemo vsakega, ki je danes odšel na volišče, ne glede na to, za koga je glasoval«), potrjujejo ta premik.

Toda po zaključku strupene kampanje, ki jo je zaznamovalo širjenje demografske panike na etnični in rasni podlagi, širjenje lažnih novic po Trumpovem zgledu in odprto spogledovanje z Orbánovim političnim modelom, bo potrebno vse kaj več od besed in simbolnih gest, da bo Janša potencialne partnerje prepričal o svoji iskrenosti.

Janševa težava je, da so vse njegove prednosti sočasno slabosti. To, da je v primerjavi s svojim glavnim letošnjim izzivalcem izkušen politik, pomeni, da potencialni partnerji zelo dobro poznajo njegove metode vladanja. In jim ne vzbujajo prevelikega zaupanja: preveč je primerov, ko so se spravne besede sprevrgle v enostranska dejanja. Tudi lastni medijski ekosistem, ki si ga je SDS zgradila v zadnjih letih (z znatno pomočjo kapitala iz Orbánovega oblastnega kroga) in je imel ključno vlogo pri mobilizaciji svojih jedrnih volivcev, pomeni veliko nevarnost potencialnim partnerjem. Vsi se namreč zavedajo, da se bo, če se odločijo za vstop v Janševo vlado, premier ob prvem pomembnejšem sporu v koaliciji težko izognil skušnjavi, da medije pod svojim nadzorom uporabi za discipliniranje koalicijskih partnerjev. Janševo opozarjanje na najbolj združljive vidike njegovih vlad (spomnil je na partnerstvo za razvoj in na ponujeno roko sodelovanja opoziciji pri sestavi nadzornih svetov) je bilo gotovo usmerjeno v preventivno pomirjanje teh strahov.

Toda volk gre težko iz svoje kože in v slovenski politiki je nezaupanje do Janeza Janše prav tako iskreno, kot je iskrena njegova nepriljubljenost med širšim volilnim telesom. S petindvajsetodstotno volilno podporo – ki je tako po številu glasov kot po odstotkih nižja od rezultata, s katerim je SDS pred sedmimi leti izgubila volitve – bo SDS zelo težko sestavila koalicijo. In še težje jo bo ohranila. Tokrat bo Janša sicer skoraj gotovo lahko računal na štiri poslance SNS: Jelinčiču se je nepričakovana vrnitev v parlament navsezadnje posrečila, ker so mediji pod vplivom SDS širili diskurz, v katerem se znajde kot riba v vodi. Njegov uspeh je bil brezplačen – in približno tolikšna bo tudi cena njegovih glasov. Toda sočasno je Karl Erjavec (v marsikaterem pogledu največji poraženec teh volitev) jasno naznanil preobrazbo Desusa v stranko trde levice: čeprav je njegov položaj na vrhu stranke danes precej negotov, poslanci Desusa tokrat očitno le ne niso več bonus, na katerega lahko računa vsak relativni zmagovalec.

Vprašanje, ali bo Janši uspelo unovčiti svojo zmago, je tako v celoti odvisna od odločitve Marjana Šarca. Toda dejstvo, da bi njegov vstop v desno koalicijo zahteval vsaj še zunanjo podporo SNS, otežuje takšen scenarij. Še zlasti ker Šarec dobro ve, da je ob Janševem neuspehu naslednji kot mandatar na vrsti on sam.

Janša je tako veličastno kronal svojo kariero odličnega taktika in zelo slabega stratega. Vse kratkoročne niti je uspel spretno povezati v nedvoumno zmago, hkrati pa mu napake in zamere, nagrmadene v desetletju, in več zgrešenih politik, otežujejo, da bi jo lahko užival. Kot nesrečnik, ki na tomboli zadene plašč, a ugotovi, da mu je prevelik. Le da si ga je Janša v veliki meri skrojil sam.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU v Budimpešti.