Tiskane izdaje
Glede na trenutno modo glede nazivov v družbi bi se najlaže umestil med podjetnike. Tu sem se znašel po naključju, po študiju fizike smo skupaj s kolegi in »prfoksom s Štefana [Institut Jožef Stefan]« leta 2002 ustanovili visokotehnološko podjetje, ki se ukvarja z razvojem in integracijo krmilnih sistemov za pospeševalnike in druge velike fizikalne eksperimente. V podjetju nas je 120, od tega 80 v Sloveniji, ostali pa so zaposleni v ZDA, Švici, na Švedskem, Kitajskem in Japonskem. Smo mednarodno podjetje: zaposlene imamo tujce v Sloveniji, Slovence v tujini, tujce v tujini in seveda Slovence v Sloveniji.
Na podlagi tega uvoda bralec verjetno pričakuje, da se bom razpisal o previsokih davkih, socialni kapici, nezaupanju tujih investitorjev v slovensko poslovno okolje, begu možganov, pretirani birokraciji, nepotrebnem preigravanju bitk med Nemci in partizani in podobnem. Velika večina tega je res, a verjamem, da je zgodba o Sloveniji leta 2041 več kot to. Po eni strani je celo lažje razmišljati 25 kot pet let vnaprej, če drugega ne, se popolnoma zgrešena napoved razkrije pozneje.
Slovenija je majhna država in bo zato vedno pod velikim vplivom okolice, ne glede na to, koliko si domišljamo, da smo v resnici samostojni. Izzivom Slovenije iz prejšnjega odstavka lahko tako dodamo še pomanjkanje vizije, kaj bi Evropa sploh rada bila, brexit, grexit, begunsko krizo, vzpon nacionalizmov, terorizem in podobne nevšečnosti. Tudi demografski trendi Evropi niso najbolj naklonjeni: če je bilo leta 1950 petina Zemljanov Evropejcev, jih bo leta 2041 manj kot desetina in temu primeren bo naš vpliv v svetu.
Zdi se torej, da bodo zadeve še nekaj časa šle na slabše. Naj torej obupamo in se vdamo v usodo?
Začnimo s tem, ali je pri nas res tako slabo. Na to vprašanje je lažje odgovoriti skozi oči koga, ki ni obremenjen s slovenskostjo. V našem podjetju smo zaposlili dva doktorja fizike, ki sta v Slovenijo prišla iz Južne Afrike. Imeli smo nekaj pogovorov prek skypa, začeli sodelovanje na daljavo, potem pa smo ju vzeli v službo; se pravi, da sta čisto prava ekonomska migranta. Slovenijo sta si načrtno izbrala po sledečih kriterijih: leži v osrčju Evrope, je zelena, lepa, stabilna in varna. Po treh letih življenja v Ljubljani se še vedno strinjata s prvotno oceno, dodajata pa, da so tudi ljudje prijazni in da se povečini čutita sprejeta.
Res je, Južna Afrika ni ravno tista svetla točka, s katero bi se radi primerjali. Gotovo bi raje imeli za vzor najbolj razviti del sveta, recimo Silicijevo dolino v ZDA, svetovno prestolnico podjetništva, visokih tehnologij, obljubljeno deželo kapitalizma. Tam ima naše podjetje razvojni center in smo zato večkrat doživeli pogovor z mladim Slovencem, ki je šel nekako takole: v ZDA ti ponujamo enako plačo in pogoje zaposlitve, kot jih dobijo tam zaposleni Američani v primerljivem podjetju. Plača se na prvi pogled vedno zdi zelo dobra, mnogo višja od slovenske. A k temu je treba dodati še nekaj podrobnosti, ki so pomembne mlademu človeku: živeti si želi nekje, kjer je varno, urejeno in ne predaleč od sedeža podjetja, tudi v ZDA je treba plačati davke, tako kalifornijske kot zvezne, plačati je treba zdravstveno zavarovanje zanj in družino, poleg tega pa še vrtec za otroke, ki naj bo primerljivo dober, kot so slovenski. In še, če bodo otroci odraščali in študirali v ZDA, je treba takoj začeti varčevati za šolnino. Na koncu se izkaže, da ni tako enostavno presoditi, kje je kvaliteta življenja v resnici boljša.
Zaradi vedno večje povezanosti postaja svet v veliko pogledih povsod enak, kar je dolgočasno in po svoje žalostno. Turist, ki pride v Slovenijo, ne pride zato, da bo šel v kino gledat Ninja želve, ampak zato, da si ogleda Ljubljano, Bled, Postojnsko jamo in druge, manj znane dragulje. Pride predvsem zato, da doživi nekaj, česar ne bi mogel nikjer drugje. V Sloveniji imamo veliko kulturne dediščine, dosežkov na veliko področjih in kljub vsem razprtijam kar nekaj zgodovine, na katero smo lahko ponosni. Naša majhnost je lahko prednost: ker nas je samo dva milijona, je karkoli avtohtono slovenskega ekskluzivna roba na globalnem trgu, če le znamo to tako predstaviti.
Katera so tista področja, ki so najbolj pomembna in moramo zato na njih graditi naslednjih 25 let? Po mojem so to izobraževanje, zdravstvo ter zanesljiva mreža socialnega varstva. Tako bomo lahko vzgojili zdrave in razgledane ljudi, ki bodo vedeli, da imajo možnost pobrati se po prvih neuspehih in poskusiti znova. Taki si bodo upali tvegati in bodo ustvarili nekaj novega, izjemnega, bodisi na kulturnem, znanstvenem, podjetniškem bodisi na čisto osebnem področju, na primer, da bodo imeli otroke, ki jih bodo imeli zmožnost in čas imeti radi.
Za izobraževanje si lahko kot zgled vzamemo finski model, kjer je od vrtca naprej poudarek na tem, kako pripraviti otroke na življenje celostno, ni poudarka na standardiziranih testih. Kljub temu pa so Finci redno med prvimi na svetu po rezultatih v znanju in razgledanosti. Glede zdravstva in vzpostavitve zanesljive mreže socialnega varstva se ne bom pretvarjal, da vem, kaj konkretno je treba narediti. Opažam pa, da smo v Evropi, in to velja tudi za Slovenijo, na tem področju še vedno kar dobri, vsaj v primerjavi z večino sveta. Po svojih močeh se borimo proti preveliki neenakosti (kaj imam od tega, da imam milijon, če so ljudje okoli mene lačni in nesrečni) ter proti temu, da bomo morali plačevati za osnovne zdravstvene storitve.
Skrivnost finskega uspeha je tudi v tem, da je poklic učitelja priznan in spoštovan, selekcija je velika, med učitelje gredo najboljši diplomanti. Ne bi bilo enkratno, če bi enako veljalo tudi pri nas, in to poleg učiteljev tudi za zdravstvene in socialne delavce ter za psihologe? To se morda danes zdi za Slovenijo znanstvena fantastika, je pa lahko naš cilj za naslednjih 25 let. Finci so začeli sistematično delati pred 40 leti, torej je čas, da začnemo tudi mi.
Če se sliši idealistično, je to zato, ker je res. Ampak alternativa mi ni všeč, nočem govoriti in razmišljati, da »so vsi iste barabe«, se hvaliti, da sem danes pa »šefa res dobro nategnil«, da »se itak ne da nič narediti«. Prav vsak od nas lahko kaj malega naredi za to, da bo čez 25 let bolje. Če si učitelj ali starš, se spomni, da morajo otroci poleg znanja od tebe dobiti tudi zgled, kaj je prav in kaj narobe. Če imaš podjetje, iskreno zaupaj zaposlenim, daj jim v roke odgovornost in jim odkrito razloži, kako podjetje posluje, saj bodo na koncu tudi rezultati boljši. Ko opravljaš katerokoli opravilo doma ali v službi, pokaži okolici vrednost dobro opravljenega dela, da je lahko delo samo po sebi osrečujoče, če je smiselno in se zanj potrudiš. Ko nas bo tako začela razmišljati kritična masa, bomo nekoč izvolili politike, ki bodo delovali v tej smeri.
Petindvajset let je ena generacija. Imamo možnost, da otrokom, vsaj v njihovi mali okolici, že danes predstavimo Slovenijo leta 2041, kakršno bi radi, da bi postala. To bo Slovenija, ki bo otrokom domača. Če jim bo všeč, jo bodo hoteli doživeti in jo bodo tudi pripravljeni ustvariti.
***
Igor Verstovšek je namestnik direktorja podjetja Cosylab.
Prispevek je osebno mnenje avtorja
***
Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje: kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
