Tiskane izdaje
Problem selekcije
Poglejmo si način delovanja omenjenih sfer na primeru pametne specializacije, kjer je nosilna ideja, da namesto razdrobljenosti v vrtičke, namesto ločene znanosti in gospodarstva, z združevanjem dosežemo kritično maso, potrebno za preboj na nekaj nacionalno izbranih področjih.
Ko se je pametna specializacija pojavila kot evropska pobuda, so Slovenci oddali predlog z več kot trideset usmeritvami, nekajkrat več kot Nemčija ali Nizozemska. Evropa je tak predlog, razumljivo, zavrnila. V drugem poskusu smo Slovenijo specializirali v devet smeri, še vedno več kot marsikatera velika evropska država.
Potem smo imeli vrsto odmevnih dogodkov v velikih dvoranah, recimo v Kinu Šiška ali Drami. Visoki politiki in uradniki so kot filmske zvezde predavali o idejah, ki jih je predvsem inženirska sfera stalno zagovarjala. Navdušenje je bilo veliko.
Ko so prišli prvi razpisi, se je veselje zmanjšalo. Za eno uro dela je bilo vnaprej predpisanih natančno dvajset evrov bruto, bila je vrsta omejitev na vsakem koraku. Strogo po uradniških predpisih je bilo treba vnašati vse ure sodelavcev, tako da so bili razvojni oddelki preobremenjeni z birokracijo. Ne glede na to je bilo treba za poročila najeti še programsko pisarno, marsikje za deset odstotkov prihodkov, torej je ostalo osemnajst evrov na uro. Potem so še prijavitelji zahtevali deset odstotkov jamstva zaradi sistemske uradniške zahteve – in smo pristali na šestnajstih evrih na uro. To je primerljivo s študentskim delom, ne pa z uro najboljših magistrov ali doktorandov, kaj šele starejših raziskovalcev. To je trikrat manj, kot je ura avtomehanika. Poleg tega je še petindvajset odstotkov lastnega sofinanciranja pod zelo strogimi pogoji. Znanost in razvoj pri takih pogojih lahko le stradata!
Plemenitenje denarja:
Dodatno je bila zahtevana le ena vloga za področje specializacije, kar je povzročilo večmesečna pregovarjanja, iskanja kompromisov, kuhinje ter končna preglasovanja. Recimo v »sripu pametna mesta« se je končalo s specializacijo v dvanajst področij. Torej ima samo eden od devetih sripov več področij kot celotna Nemčija: zdravje, energetika, varnost, kakovost bivanja, ekosistem, veliki podatki, IoT, IoS itd., pri čemer že obstaja srip za zdravje, energetiko itd.
Predstavnik teh področij so bili izglasovani na srečanjih – a tako metodo izbiranja ima politika, ne stroka ali gospodarstvo, kjer veljajo strokovno/poslovni argumenti. Zato ni čudno, da je prevladala kuhinja. Nekatere skupnosti so se dogovorile in so se homogenizirali. Ekstrem je bil en predstavnik, ki je združeval 20 glasov in glasoval za vsa področja pametnih mest, čeprav bi smeli za področje glasovati le tisti, ki tam delujejo.
Še en primer: Institut »Jožef Stefan« je imel en glas pri plačilu deset tisoč evrov, malo podjetje s tremi zaposlenimi in plačilu 300 evrov pa prav tako en glas. Karikirajmo: po veleumnih pravilih bi se trideset malih kuharskih podjetij lahko prijavilo na vseh dvanajst področij pametnih mest in povsod za vodje postavilo svoje člane. Je to smotrno, strokovno, pošteno? Dobro za Slovenijo?
Uradništvo neposredno vpliva na akademsko sfero
Še bolj kot izvedba moti idejna zasnova organizacije – z vzpostavitvijo hierarhične mreže nosilcev pametne specializacije je uradništvo dobilo neposredni vpliv na akademsko sfero in gospodarstvo. Politično-uradniška shema je na spletnih straneh propagirala strukturo triumvirata: strateško razvojno-inovacijska partnerstva naj bi sestavljale tri enakopravne sfere: država, akademski svet in gospodarstvo, pri čemer se ve, kdo komu predpisuje pravila igre.
Nazadnje smo nekaj podobnega videli v Titovi komunistični Jugoslaviji, kjer so pisali petletke. Tako kot pri komunističnih petletkah je bila tudi pri sripih vzpostavljena nova organizacijsko-uradniška struktura, kjer je poglavitno vlogo igrala državno-politična struktura, raziskovalci in gospodarstveniki pa so bili dobrodošli le, kadar so se pokorili državni strukturi. S tem so postali uradniki tisti, ki so diktirali direktorjem, dekanom in direktorjem raziskovalnih institucij okvire, kako morajo raziskovati, razvijati in delati za trg. Pri tem pa najsposobnejši gospodarstveniki, razvojniki in raziskovalci pišejo uradniško-politično-strokovna besedila v obliki kilogramov papirja, namesto da bi opravljali svoje osnovno poslanstvo.
V seštevku so sripi postavili temelje za še večjo birokratizacijo akademske sfere in gospodarstva ter so v fundamentu zavrli inovativnost omenjenih področij z vnašanjem politike in birokracije. Če gospodarstvo predvsem razvija tisto, kar piše v petletki (pardon, sedemletki, ker bodo sripi sedemletni), če raziskovalci razvijajo predvsem to, kar piše v dolgoveznih dokumentih, se sistemsko izgubijo tržna inovativnost in nove raziskovalne ideje. In če se specializiramo v sto podpodročij – ali potem ni bolje to imenovati »razprševanje« kadrov in idej, saj je to ravno nasprotno osnovni ideji specializacije?
Se da komunistične petletke pripeljati do tržnega gospodarstva?
V medijih že nekaj časa spremljamo slavospeve politikom in uradnikom, ki da so odlično izpeljali zahteven in zapleten postopek specializacije. Kljub določenim dosežkom pa obstaja tudi druga plat – v kvalitetne ideje slovenske inženirske stroke in evropske usmeritve so vpeljali politizacijo, birokratizacijo ter zaviranje inovativnosti, znanosti in gospodarstva. Seveda je pri tem profitiralo kar nekaj novih »odjemalcev« sredstev, v tem koraku devet novih direktorjev, tajnic in pisarn s fikusi. Da vsak potroši toliko sredstev kot manjši laboratorij, moti samo podpisanega, se zdi.
Pa niso odgovorni samo uradniki – tudi politiki pogosto razmišljajo, kako bodo davkoplačevalska sredstva kanalizirali v nove in nove stranpoti, pa naj bodo to novi direktorji pametne specializacije ali novi varuhi kdo ve kakšnih pravic. Gospodarstvo in izobraževalno-raziskovalna sfera pa sta deležni čedalje več birokratskih omejitev, ki občasno dosegajo absurdne razsežnosti.
Se da mehanizem sripov izboljšati do kvalitetnega nivoja? Se da komunistične petletke pripeljati do učinkovitega inovativnega in tržnega mehanizma? Težko. Saj tudi birokracijo preganjamo tako uspešno, da z leti samo raste. Namesto tega je veliko bolje poiskati preproste mehanizme, recimo, vavčerjev za pospeševanje sodelovanja med gospodarstvom in akademsko sfero, ali pa se vrniti na izhodišča pametne specializacije.
Žal bodo verjetno krivci za uvajanje še večje birokracije ter izrinjanje inovativnosti in stroke iz pametne specializacije nagrajeni, karavana pa bo šla dalje. Če ne bi bilo Gostujočega peresa, se niti glas kritične stroke ne bi slišal.
Seveda ni vse tako kritično, kot je opisano, in nekatera področja pametne specializacije so še kar uspešno izpeljala postopek. Velja pa opozoriti na nerazumljivo velika odstopanja od kvalitetnega vodenja in načrtovanja, ki se ne kažejo samo pri pametni specializaciji. Politika, pravo in uradniki potrebujejo korenito spremembo, revolucijo namesto evolucije, saj se sami zase ne uspejo izboljšati, hkrati pa ostajajo gluhi za pobude stroke in civilne iniciative. Koliko časa še?
Ali pa nam ni rešitve? Poglejmo recimo http://www.beatbureaucracy.org/quotations-about-bureaucracy.php.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
