Paradoks slovenskega šolstva

Jeseni je začel veljati novi pravilnik o ocenjevanju, ki zmanjšuje minimalno število ocen. Eden od ciljev je bil tudi zmanjšati tako imenovano kampanjsko učenje, ki privede do zgoščevanja stresa ob zaključevanju ocen oziroma ob koncu šolskega leta. Pa je res? Poglejmo, kaj se je zgodilo v praksi.

Na nekaterih šolah opažamo manj pisnih ocenjevanj, a hkrati večjo količino snovi v posameznih testih. Drugje učitelji priznavajo, da se novih možnosti ocenjevanja sploh še niso lotili. Ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker imajo veliko vprašanj, dilem in strahu, da bodo naredili kaj narobe in zaradi posledic inšpekcije, pritožb učencev in staršev.

Nekateri novi pravilnik razumejo kot vrnitev na delno ocenjevanje. V portfoliih ocenjujejo posamezne izdelke, seštevajo točke in jih pretvarjajo v ocene. Drugi iščejo različne interpretacije določil pravilnika. Tretji čakajo na dodatna pojasnila.

Na srečanjih učiteljske skupnosti, webinarjih in supervizijah na šolah srečujemo vprašanja: Kako to izpeljati v praksi? Kaj je še dovoljeno in kaj ni? Ali bomo naredili kaj narobe? Ali bo to pravilno? Mnogi se zato še vedno raje držijo starih vzorcev ocenjevanja.

Pregled novih učnih načrtov za ideološko nevtralnost

Vse to kaže na nekaj, kar raziskave o uvajanju sprememb ugotavljajo že več desetletij. Spremenjeni pravilniki sami po sebi redko spremenijo prakso. Če nove predpise pripnemo na sedanje načine razmišljanja, navade in prepričanja, pogosto ostanejo le lepotni popravki in izkušnja učenca ob učitelju v razredu se ne spremeni. Ko je ljudi strah in je prisotna negotovost, se še bolj oklepajo starih preverjenih vzorcev.

Kljub pogostim konferencam, predstavitvam in pojasnilom, ki so jih organizirali tako ministrstvo kot tudi zavod za šolstvo in na katerih so ravnatelji in učitelji lahko dobili odgovore na številna vprašanja, negotovost in strah ostajata.

Ljudje potrebujemo sogovornike, potrebujemo prostor, kjer lahko preizkušamo nove pristope, delimo dvome in napake, smo slišani ter skupaj s strokovnjaki in pripravljavci politike iščemo rešitve. Za učenje in razvoj potrebujemo prostor, kjer nas ni strah. In prav tega je v slovenskih šolah in družbi premalo. Zato se včasih pot sprememb od »zgoraj navzdol« zdi dolga, naporna in ne nujno uspešna.

Za stabilno in trajnostno podporo razvijanju talentov

V Sloveniji živimo še en zanimiv paradoks.

Želimo si avtonomnih učiteljev, odgovornosti in kritičnega mišljenja, kar je izpostavil tudi novi minister za šolstvo. Hkrati pa velik del sistema še vedno temelji na dajanju in čakanju navodil »z vrha«. Ko ljudje nimajo občutka, da so slišani ali resnično povabljeni k sooblikovanju politike, čakajo na navodila, na usmeritve, na pojasnila in razlage.

Pogosteje se sprašujejo, ali bodo nekaj naredili »prav«, namesto da bi sami razmislili in odgovorno iskali rešitve. Istočasno pa postanejo najhujši kritiki in komentatorji. Gledalci na tribunah namesto igralci na igrišču.

Mateja Peršolja, strokovna vodja BeGrejt Inštituta. FOTO: osebni arhiv

Težko gradimo avtonomijo v sistemu, ki ljudi navaja na odvisnost od navodil. Težko gradimo odgovornost v sistemu, kjer se ta pogosto prelaga navzgor ali navzdol po hierarhiji. Težko gradimo kritično mišljenje v sistemu, kjer je pomembneje najti pravilen odgovor kot postaviti dobro vprašanje, in ko prostora za postavljanje vprašanj ali izražanje kritičnega premisleka sploh ni. To lahko hitro preveri vsak zase, koliko monologa ali dialoga je na pedagoških sestankih in konferencah šol, posvetih učiteljev, študijskih srečanjih. Koliko časa govorijo udeleženci in koliko časa tisti, ki vodijo srečanje?

Dogovoriti se moramo, kaj od šole sploh hočemo

Z vsakim novim pravilnikom dodajamo novo plast v že tako zapleten sistem. En predpis pojasnjuje drugega, drugi omejuje tretjega. Vsak nov pravilnik prinese tudi nova vprašanja, nove interpretacije in nove skrbi. Če pri tem ne gradimo zaupanja in strokovne avtonomije, lahko nehote ustvarjamo občutek vse večje odvisnosti od pravil namesto od strokovne presoje.

Morda zato ključno vprašanje ni, kakšen pravilnik imamo, ampak je pomembnejše vprašanje, kakšno kulturo ustvarjamo. Dokler institucije, ki oblikujejo šolski prostor, ne bodo same zgled vključujočega vodenja, zaupanja in sodelovanja, bomo ostajali ujeti v krogu čakanja drug na drugega, kulture zunanjega nadzora, pravil, inšpekcij, ocenjevanja in neodgovornosti. Ministrstvo se bo utapljalo v vprašanjih, na katere bo vse težje odgovarjati, šole in učitelji pa čakali na odgovore in navodila, ki jih včasih ni mogoče uresničiti v praksi zaradi vse večje raznolikosti.

Kaj bi se zgodilo, če bi šole dobile sporočilo: »Dragi učitelji in ravnatelji, zaupamo vam. Zaupamo, da boste naredili največ, kar znate in zmorete za razvoj otrok. Zato vam dajemo več strokovne svobode in podporo.

Preizkušajte pristope, raziskujte, sodelujte med seboj, delajte napake in se na njih učite, spremljajte učinke svojega dela ter jih delite z drugimi in z nami.

Vsak dan imamo nove guruje, polne idej, a prave prenove šolstva nismo dočakali

Ne zanima nas, ali vsi delate enako. Zanima nas, ali se učenci učijo, napredujejo in se dobro počutijo. Zanima nas, ali se tudi vi, dragi učitelji in ravnatelji počutite dobro na delovnih mestih, kajti le tako lahko ustvarite najboljše pogoje za učenje in rast vseh v vaši skupnosti.

Naša naloga ni, da vam povemo vsak korak. Naša naloga je, da ustvarimo pogoje, v katerih svojo strokovnost lahko uporabite v polnosti. Zato bomo od danes na voljo za vaše predloge, kako izboljšati šolo in za vaše izkušnje o tem, kar deluje.«

Tudi učitelji imamo pri tem odgovornost. Če želimo več avtonomije, moramo biti pripravljeni prevzeti več odgovornosti za svoje odločitve, raziskovati lastno prakso in iskati rešitve tudi takrat, ko nimamo vseh odgovorov.

Spremembe pravilnikov so lahko pomemben korak. Nikoli pa ne bodo dovolj.

Resnične spremembe se začnejo takrat, ko vključimo ljudi, jim damo svobodo raziskovanja, preizkušanja, napak in opazujemo učinke. Kar deluje, širimo v nova okolja ter »z vrha« prilagodimo zakonodajo in normative. To je zame vključujoče vodenje.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.