Pod katero zvezdo že?

Pravkar je iz Evrope odpadla ena rumena zvezdica, Velika Britanija. Verjamem, da bi lahko bila vizija bolj uravnotežene Evrope gruča pokrajin. Tako bi lažje sprejeli tudi pričakovane odcepitve Škotske, Baskije ... To je protistrup za velike nacionalizme. Rimsko načelo »deli in vladaj« bi moralo delovati. Težava je, da je Evropa premalo odločna, prepočasna, okorna in nima dobrih, odločnih voditeljev, je samo klobčič zamotanih birokratov, ki so zelo srečni z visokimi plačami.

Tudi Nato je štirikraka zvezda, ki lahko namesto sedanjih velikih in manjših držav poveže tudi samo manjše dežele.

Včasih so Slovence vzgajali za hlapce, lipicance pa za dvor.

Rdeča petokraka zvezda ni bila naš izum, bila je prav tako prevzeta, kot je Hitler prevzel svastiko iz starih azijskih simbolov. Ne trdim, da je treba popolnoma pozabiti na zvezdo, kot smo v obeh Jugoslavijah morali pozabili na avstro-ogrske simbole in slovenske žrtve na soški fronti. Nikakor pa nima smisla na vse proslave nositi vseh simbolov od neandertalcev naprej. Zato obstajajo vojaške igre za navdušence in turiste. Toda skrajni čas je, da se sprejmejo tudi slabe in dobre plati iste zvezde, ker žive priče nenehno odhajajo in kasnejše generacije ne bodo ločevale med niansami rdeče.

Želel bi si tudi, da bi v Sloveniji s proslav pospravili v muzeje in na bolšjak vse rdeče zvezde. Če jim je zvezde uspelo »popacati« v Rusiji, bi tudi mi lahko šli s časom naprej. »Našo« rdečo zvezdo smo dojemali malce drugače kot rusko ali kitajsko. Slovenska rdeča zvezda ima svetlo in temno stran, in že zato je ne bi smeli več uporabljati in jo moramo zamenjati z novimi skupnimi simboli. Zvezda »povratnica«, ki se pojavlja, recimo, v Kopru na delavskem protestu, daje videz, kot da se je vrnila JLA ali pa da v 25 letih nismo zaslužili za nove zastave. Kot čisto izzivanje, ki ga kljub sprejeti zakonodaji nihče ne sankcionira.

Ikonice so se zamenjale, nadgradite simbole.

Je res tako težko po 25 letih »prehodnega obdobja« vse prepire o »naših« zvezdah za vedno pregnati? Prapori, starejši od 25 let, sodijo v muzej moderne zgodovine, kjer jih željno čaka zastava, ki smo jo sneli na dan osamosvojitve. Z vsemi častmi in brez zamer. To je najmanj, kar lahko storimo, kot prvi korak k spravi. Drugi korak pa bi lahko bil, da bi se kakšen politik kdaj spozabil in bi Pahor na primer prišel na Janševo proslavo, pogledat njegove »miške«. Ali pa bi Janša prišel na državno proslavo, kjer bi dobil skupaj s Kučanom kakšno medaljo, za kaj natančno bi jih dobila, pa bi tudi že bil čas, da se dogovorita.

Kakor koli gledamo in primerjamo razhod na Češkoslovaškem in v Jugoslaviji, smo imeli zelo veliko srečo, ki pa je, žal, še ne znamo kovati.

Morda Slovenija še nima pravih lastnih simbolov in bi morali razmisliti tudi o novih, ki bi nas združili. Če bi danes razmišljali, kaj nas najbolje opiše, bi bil lahko naš simbol, ki bi asociiral na strupeno prepiranje, tajkune, skrite zaklade na tropskih otokih, še vedno razmetane kosti po domovini – črna gusarska zastava.

Zelo so mi všeč nacionalni simboli Švice, Švedske, Finske, Danske, Kanade in Japonske.

Predvsem me očarajo njihova prepoznavnost, lepo grafično oblikovanje, zmerna in dosledna raba tako v obliki, proporcih kot v barvni reprodukciji. Pri nas ima vsak grb drugačne celjske zvezdice.

Tri šestkrake celjske zvezde so morda naše prekletstvo, ker ne vemo, kateri zvezdi bi sledili in pod katero zvezdo bi imeli proslavo. Naš Triglav je razpoznaven simbol, a grb morda preveč spominja na znak OF, ki nam je bil v šolah prikazan kot zgodba združevanja, v resnici pa je bil temeljni kamen obračunavanja. Triglav je kamen, kjer so se že osvajalci njegovega vrha delili na ene in druge.

Slovenci nikoli nismo dobro prenašali »boljših« v lastnih vrstah in smo jih raje posthumno častili. Tako se je godilo Prešernu, Cankarju, Maistru, Reslju ... Danes smo navdušeni tudi nad uspešnimi podjetniki, a potrebovali bi jih še veliko več. Nikolo Teslo so žandarji v Mariboru »nabunkali« in vrgli v zapor; morda bi danes lahko imeli impozanten sedež korporacije z imenom General Electric ali Westinghouse kar v Mariboru. Akrapovič mlajši je uspešen, malo pa jih še ve, da so ljubljanski davkarji njegovemu danes že pokojnemu očetu toliko časa »težili življenje« in mu omejevali razvoj, da se je bil prisiljen preseliti v hrvaško Istro v Buje, da je lahko v miru razvijal svoje zamisli in dajal delo in kruh ljudem, ki so si želeli delati. Zgodba se ponavlja tudi pri Pipistrelu, ki delno beži v Italijo.

Lepo je, če je narod ponosen na svoje simbole in svoje junake. Seveda v mejah normale in ob svojem času. Vprašanje je, ali je smiselno postavljati velike in drage spomenike Aleksandru Velikemu po 2300 letih in s tem jeziti sosednje države.

Zanima me, kdaj bo čas, ko bomo spet postavili kakšen lep spomenik in si ne bomo pri tem pulili muz ali tipk. To se je dogajalo tako pri Prešernovem spomeniku kot pri Avsenikovem »krožišču«. Če je res, da ima vsak svojih 15 minut slave, potem je Janez Janša že imel svoje minute na Roški. Težava pa nastane, ker ima še štiri imenske plagiatorje. Tako smo lahko v dilemi, ali in kje se bo komu postavil kakšen spomenik za zasluge za osamosvojitev. Morda zraven generala Maistra, ob Kardelju ob skupščini ali pred Tršarjevo »pištolo«. Janez je v bistvu samo dobro odigral svojo ključno vlogo, kar so zapisali v dokumentu, ki ga je odkril Ivan Borštner. Morda mu bodo namenili vsaj Borštnikov prstan.

Morda pa so vsi naši politiki končno le dobili svoj prostor, kjer so vse zbrali na enem mestu. Res je ta čas še vedno čas krize, in ni za bron. Največje so vozili z vojaškim helikopterjem, kot je običaj za tako velike zverine. Lokacija je eminentna kot v igri monopoli, elitni slovenski kraj. Ampak delali bodo samo zmedo, kot običajno, in zelo nevarni bodo, če ne drugače, za mimovozeče turiste, ki se bodo ozirali na dinozavre namesto na ovinke in mostove ob novem »Dino Parku« pred Bledom.

Novi časi, novi simboli

Nisem navdušen nad pompoznim čaščenjem simbolov, ki pod krinko zastave skrivajo nacionalizme, barbarstvo in zavojevanje. Morda je po petindvajsetih letih še enkrat vredno premisliti naše simbole. Mislim, da je prišel čas, ko bi lahko izbrali kaj bolj futurističnega in prepoznavnega.

Na primer »grafen« ali »grafitne nanocevke« – vse je lepo v šestkotnikih, spominja na čebelje satovje in je hkrati tehnologija prihodnosti. »Pridni kot čebele in najboljši z najnovejšo nanotehnologijo.« Pa že zdaj smo dobri s karbonskimi vlakni, naj bo to resonančna cev motorja, električno letalo ali najdražji slovenski izdelek jahta.

Nekoč nas je obdajalo 30 kilometrov bodeče žice, zdaj pa verjetno vsaj 240 kilometrov bodeče in kakšnih deset kilometrov panelne ograje; trendi so tako očitni, da se moramo zamisliti in stopiti skupaj, ker tako ne gre več. Preveč najboljših mladih mora v svet.

***

Andrej Čufer je uni. dipl. inž. arh. MBA.