Podcenjeno v interpelaciji

Prvi predsednik (predsedstva) samostojne Slovenije Milan Kučan je oktobra 1987 (B. Repe: Milan Kučan, Modrijan, 2015) nakazal, da »se bo rešitev (iz takratnega političnega sistema, op. a.) vse bolj iskala v smeri večstrankarskega sistema. Če ne vzpostavimo institucionalnih in samoupravnih oblik kontrole nad delom forumov, bodo za to še dodatni razlogi. Ker če rečem zelo na splošno: v večstrankarskem sistemu strankarski vrhovi v boju za oblast jasno kontrolirajo eden drugega. To je objektivni pritisk za spoštovanje ustavnosti in zakonitosti, s tem pa se tudi ščitijo formalne pravice človeka oziroma državljana.« Dve leti kasneje je v intervjuju Dela »izrazil upanje, da prihodnje politično življenje ne bo omejeno zgolj na golo strankarstvo, ampak bo močna tudi civilna družba«, ter napovedal »obdobje protikomunističnih političnih konvertitov«.

Na dnu

In kaj se dogaja skoraj 30 let kasneje? Marsikaj, a ta trenutek je v politični areni uradno najbolj žgoča interpelacija o delu in odgovornosti vlade RS skupine poslank in poslancev, v kateri najdemo ob že večkrat večinsko izraženem nezadovoljstvu ljudi s sedanjo ravnijo demokracije, torej v zvezi s političnim sistemom, le naslednja – sicer povsem upravičena – opomina vladi: kritiko »zaradi zavračanja pobud civilne družbe« in ugotovitev, da »pobuda za spremembo volilne zakonodaje ni realizirana«.

Ko dopuščam možnost spregleda kritike drugih vidikov političnega sistema, za katerega so sicer odgovorne vse veje oblasti, pa ne morem mimo vsaj dveh ugotovitev, ki ju je intervjuju v Delu 27. avgusta 2016 podal Niko Toš. Na vprašanje: »Globoko nezaupanje v politiko najbrž izvira tudi iz tega, da ljudje v političnih strankah ne prepoznajo svojih vrednot …?« je ta poglobljeni proučevalec javnega mnenja dodal: »In svojih interesov, zavzemanj, perspektive. Zato so stranke zunaj njihovega doživljanja.« Ob dodatnem vprašanju: »So tujek?« pa je odgovoril: »Volilna udeležba je še vedno spodobna, a se ljudje ukvarjajo s strankami le v času volitev, sicer pa so zunaj njihovega horizonta. Pogovor smo začeli z vprašanjem o zadovoljstvu – in ko gre za odnos do političnega sistema, je zadovoljstvo padlo na dno. Ga ni! Ko postavimo Slovenijo v mednarodne primerjave, je po vrednotenju političnih institucij – države, parlamenta, vlade, strank – na dnu.«

Sprenevedanje

Ob »kontrolni« (po Kučanu) smiselnosti interpelacije bi ta glede na navedeni Toševi ugotovitvi prav gotovo pridobila verodostojnost, če bi se lotila tudi ocene težav Slovenije kot samostojne države, povezanih z delovanjem političnega sistema. Ta primanjkljaj v interpelaciji pa seveda ne daje alibija za vztrajno sprenevedanje ob večkrat izraženih (v anketah) stališčih državljanov glede njihovega (ne)zadovoljstva z ravnijo demokracije niti vladi niti opoziciji. Tako vlada kot podpisniki interpelacije so očitno nesposobni še kako potrebne samorefleksije, kot so jo – resda pod večjim pritiskom javnosti, kot smo mu priča zdaj – vendarle imeli tisti, ki so v letih 1988–1990 sestopali z oblasti. Z interpelacijo zaradi številnih neizpolnjenih obljub koalicije (dreves) se pravzaprav prikriva stanje gozda kot celote, to je vpliva sistemsko pogojenih pomanjkljivosti na zlorabe slabo odpornega političnega sistema. Odgovornost si delijo vsi nosilci oblasti, od predsednika republike do uradnikov na vseh ravneh hierarhije.

Zato ne čudi slikanje naše prihodnosti v črnih barvah, kot je to storil Boris Jež v nedavnem članku Katere glave bodo letele? z besedami: »Sposobni in resni ljudje so se umaknili iz politike, zato je trenutno vse nekako brezperspektivno in njiva je zorana za razne povzpetnike, pametnjakoviče in fičfiriče.« Skrb vzbujajoče je, da politični sistem dejansko umešča na pomembne položaje tudi ljudi takega profila. Prepričan sem, da je med tistimi, ki se na volitvah potegujejo za položaje, tudi nemalo obetavnih, torej sposobnih in resnih, a žal večino izvoljenih kadrovski mlini, v katerih imajo odločilno vlogo prekaljeni politikanti, prej ali slej preoblikujejo »po svoji meri«. Le redki vzdržijo pod pritiski tega preoblikovanja, zato med odločujočimi ni dovolj takih, da bi spremenili sistem, ki nas vse skupaj pogreza, če že ne v politično močvirje, pa prav gotovo v mlakuže, kjer je nešteto pasti drobnjakarskega interesnega trgovanja.

Kozmetični popravki

Zaradi tega »trgovanja« v naši politični praksi le redko zaznamo primere, ko bi se poslanci v državnem zboru (DZ) v svojih razpravah sklicevali – kot v Veliki Britaniji – na to, da so bili izpostavljeni vprašanjem svojih volivcev. In zakaj se to pri nas ne dogaja? Odgovor je preprost: velika večina volivcev sploh ne ve, kdo je njihova poslanka ali njihov poslanec. Vsak bralec naj se vpraša, ali ve, h kateremu »svojemu« poslancu naj gre, če se v njegovem okolju dogaja nekaj, kar ni v skladu z zakoni ali pa je v škodo ožji ali širši družbeni skupnosti. Krivda za tako raven »seznanjenosti« volivcev z njihovimi poslanci je seveda v političnem sistemu, v katerem je odgovornost izvoljenih do volivcev bolj ali manj na papirju, pa se zato ne trudijo zastopati upravičenih interesov svojih volivcev.

Največji izvirni greh za tako stanje je prav v veljavnem sistemu volitev v DZ. Ta sistem je politično manipulativen, saj med drugim sistematično omogoča, da z volilne glasovnice, na kateri volivec hkrati obkroža ime kandidata in njegove liste, v DZ po volitvah in kadrovskih premikih nekaterih poslancev v vlado ali na druge funkcije, ni niti enega kandidata. Tako se ni težko strinjati z besedami Iztoka Majheniča, ki je v Delu v Pismih bralcev zapisal: »Politični sistem je vse bolj tog, nategovanje ljudstva pa vse bolj elastično.« Del tega »nategovanja« ali metanje peska v oči je tudi napovedani predlog kozmetičnih popravkov sedanjega sistema volitev.

Nujno – na temelju izidov korektno pripravljenega posvetovalnega referenduma – potrebujemo nov sistem volitev v DZ RS, ki bo med drugim zagotovil, da bodo volivci vsakega volilnega okraja imeli »svojega« poslanca. Ta naj bi zaradi vsaj minimalnih možnosti odpoklica, ki bi ga lahko z zahtevo po novih volitvah lahko sprožili prav (in samo) njegovi volivci, čutil do njih ustrezno veliko odgovornost in zato prenašal potrebe, mnenja in stališča volivcev svojega volilnega okraja v DZ in širšo javnost.

Lovke strankokracije

Ker se najmočnejša opozicijska stranka, nosilec interpelacije, ogreva tudi za čimprejšnje nove volitve v DZ, kaže državljanom jasno povedati, da se bodo tudi na prihodnjih volitvah v DZ po sedanjem volilnem sistemu glasovi volivcev spet nujno izgubili v slabo preglednem labirintu spretnih lovk strankokracije. Zato si vse od leta 1994 predstavniki civilne družbe, najprej člani Slovenskega razvojnega sveta, z večjimi ali manjšimi časovnimi premori prizadevamo, žal neuspešno, za temeljito spremembo veljavnega sistema volitev v DZ. O tem, da je ta sistem nesporno zelo slab in celo v neskladju z ustavo, saj volivci nimajo odločilnega vpliva na izbiro poslancev, ni nobenega dvoma. Pa vendar vsa ta leta poslanci – predstavniki vsega ljudstva, kot jih opredeljuje ustava – složno skrbijo – povzemam besede Andreja Cetinskega –, da se ta sistem političnega izigravanja volivcev ne spremeni.

Razprava o interpelaciji je zato priložnost, da poslanci tudi z razpravo o volilnem sistemu pokažejo, kje je kdo od njih na lestvici demokracije, ko gre tudi za njihovo bodočo mesto v družbi, konkretneje v oblasti. Če se to ne bo zgodilo, potem so se besede Milana Kučana o močni civilni družbi izgubile v času. Državljani pa »izgubljenega s prevodom« med ustavno določeno vladavino (vsega) ljudstva in dejanskim uveljavljanjem sebičnih interesov večine posameznikov v vodstvih strank in preračunljivcev okrog njih nikakor ne moremo dojemati kot romantično komedijo, saj gre za politično dramo.