Tiskane izdaje
Težave nekaterih podjetij, ki so se pokazale v zadnjem času, so
hudo načele sloves nekoč paradnih konjev slovenskega gospodarstva. Preveč zlahka se pri tem izgovarjamo, da je za vse kriva gospodarska kriza. Morda v želji, da se ne bi bilo treba soočiti s pravimi vzroki. V resnici je gospodarska kriza marsikje le odstrla tančico in tudi širši javnosti razkrila, da je cesar nag.
Med podjetji v težavah so se znašla tudi nekatera največja v večinski lasti države. To ponovno odpira nikdar končane polemike o tem, ali ima država potencial biti dober gospodar in zagotoviti kakovostno upravljanje družb, ki jih ima v lasti. Negativen odgovor bi pomenil, da državna administracija s svojim političnim usmerjanjem ne premore ali ne dopušča zadostne kakovosti upravljanja gospodarskih družb. Če je tako, se postavi vprašanje, zakaj potem tako ravnodušno prepuščamo prav tej administraciji upravljanje države, to je največjega podjetja z devetmilijardnim proračunom in absolutnim monopolom. Če pa menimo, da država lahko igra pozitivno lastniško vlogo, je treba razčistiti, katera področja so tista, ki bi lahko bila ali bi morala biti v njenem strateškem interesu, ki ga je treba uveljavljati tudi z lastništvom.
Vprašanja brez odgovorov
Pomisleki se pojavljajo že leta, vendar premišljenih in argumentiranih odgovorov ni ali pa jih preglasi hrup vsakokratnih parcialnih interesov v politiko zarinjenih lobijev. Ne samo takšnih, ki bi zaradi lastnih interesov ohranjali državno lastništvo povsod in v nedogled, ampak tudi takšnih, ki bi zaradi lastnih interesov prodali vse in za vsako ceno. Govorilo in pisalo se je o državni srebrnini in o kurah, ki nosijo zlata jajca, pri čemer pa si nismo nikdar odgovorili na vprašanje, ali so to res kure, ki lahko »nosijo zlata jajca«, ali pa le podjetja, s katerimi imamo zaradi državnega lastništva in morda posledično nekakovostnega upravljanja »sama jajca«. Odsotnost razumnih in strokovno domišljenih konceptov nas tako že leta zavira in tudi kot državo čedalje bolj potaplja.
Eno od področij, na katerih se srečujejo z omenjenimi pomisleki, so tudi telekomunikacije, kjer je operater z največjim tržnim deležem in najbolj obsežno infrastrukturo v večinski državni lasti. Ker je to pomembna infrastruktura, nujna za uspešen razvoj tudi drugih področij gospodarstva, uravnoteženo demografsko sliko in tudi razvojni potencial informacijsko-komunikacijske (IKT) industrije v Sloveniji, je razmišljanje o prihodnji usodi operaterja nekoliko kompleksnejše in odgovori ne tako trivialni, kakor se zdi na prvi pogled.
Strateška infrastruktura
Dejstvo je, da so telekomunikacijska omrežja del bazične infrastrukture, ki je strateškega pomena za funkcioniranje družbe. V tem smislu jih lahko primerjamo s cestno infrastrukturo, elektrodistribucijskim ali vodovodnim omrežjem, le da namesto vozil, električne energije ali vode prenašamo govor in elektronske podatke.
Državljani od bazične infrastrukture pričakujemo, da je zmogljiva, kakovostna, z dobrim geografskim pokrivanjem in razumno poceni. Dobro geografsko pokrivanje je pogosto v nasprotju z načeli ekonomike. Za Slovenijo vsaj na polovici ozemlja ni pozitivnega poslovnega modela, ki bi ekonomsko upravičeval gradnjo telekomunikacijskega omrežja. Petina slovenskega prebivalstva še danes nima dostopa do zmogljive telekomunikacijske infrastrukture, in to kljub temu, da je gradnja bakrenega dostopovnega omrežja Telekoma Slovenije trajala več kot pol stoletja, z občutnim sofinanciranjem uporabnikov. Logike, da uporabniki v nepokritih predelih ne bodo nikdar imeli te možnosti, ker so stroški večji od prihodkov, ne moremo sprejeti, kot je nismo sprejeli pri gradnji cest in druge infrastrukture.
Pri cestnem omrežju nam je danes že povsem jasno, da so storitve ločene od infrastrukture, kar pomeni, da vozila in tovor, ki se po cesti prevažajo, nikakor niso v domeni lastnika cest. Tudi pri distribuciji električne energije se je v zadnjih letih zgodila ločitev med omrežjem in dobavo električne energije. Le pri telekomunikacijskem omrežju to še ni tako zelo očitno, a to je zgolj trenutna anomalija in posledica dejstva, do so telekomunikacije pri tem nekoliko v zaostanku.
Ko torej razmišljamo o morebitnem zasebnem lastništvu najobsežnejše telekomunikacijske infrastrukture v državi, moramo nujno uskladiti odnos tudi do lastništva (avto)cest, elektrodistribucijskih omrežij in vodovodnega omrežja. Med njimi dolgoročno bistvenih razlik namreč ni.
IKT kot neizkoriščena priložnost
A vloga telekomunikacijskega operaterja ni nujno le ponujanje telekomunikacijske infrastrukture in s tem povezanih storitev. Če bi v Sloveniji zmogli razmišljati o bolj ambiciozni strategiji razvoja industrije IKT, bi se morali nujno vprašati tudi o vlogi uspešnega in raziskovalno-razvojno naravnanega operaterja v tovrstnem ekosistemu.
Na področju IKT bi bila Slovenija razvojno lahko bistveno bolj uspešna, a smo veliko priložnosti v preteklih letih žal zamudili. To je hitro razvijajoče se področje z visoko dodano vrednostjo, kjer lahko ustvarimo s kakovostnim inženirskim kadrom globalno uspešne produkte. A trg je zahteven in uspeh ni trivialno dosegljiv. Potreben je sistematičen pristop, kakršnega Slovenija v preteklih letih ni zmogla.
Za razvoj kakovostnih rešitev IKT v konkurenčnem času je najprej potrebna kritična masa znanja, za to pa je ključna kakovost izobraževalnega sistema. Prav tako sta pomembni partnersko sodelovanje med izobraževalnimi, raziskovalnimi in gospodarskimi institucijami ter ustrezno okolje, ki prepričljivo spodbuja inovativnost.
Zelo pomembno in v dosedanjih razpravah preveč pozabljeno pa je tudi tesno sodelovanje z uspešnim in razvojno naravnanim telekomunikacijskim operaterjem. Napredni operaterji so tisti, ki generirajo potrebe (industry pull namesto science push), omogočajo implementacijo rešitev v realnem okolju ter testiranje tehničnega delovanja in odziva uporabnikov. Le tako izbrušena rešitev je lahko prodajno uspešna tudi globalno.
Pri trženju rešitev na tujih trgih je operater, pri katerem rešitev uspešno deluje, danes nujna referenca. Takšno sodelovanje ne sme pomeniti protekcionizma domačih proizvajalcev in institucij v smislu cene in kakovosti, temveč ambiciozno in odgovorno partnersko sodelovanje v uspešnem razvojno naravnanem ekosistemu IKT, v katerem pridobijo vsi udeleženci.
Uspešni tuji zgledi
Primere podobnih dobrih praks lahko najdemo marsikje po svetu. Morda na prvi pogled nekoliko obrabljen, a zelo poučen je finski primer Nokie in njenih nekaj sto finskih dobaviteljev ter finskih telekomunikacijskih operaterjev. Marsikomu ni znano, da je to rezultat zavestnih odločitev in večdesetletnega dela gospodarstva in politike. Potrebna je bila cela vrsta ukrepov, med drugim reforma in povečana vlaganja v izobraževalni sistem, promocija naravoslovja in tehnike, krčenje državne birokracije in poenostavljanje postopkov, zagon raziskav in razvoja s spodbujanjem inovativnosti, konsolidacija pomembnega dela finske industrije z združitvijo v Nokio in odločna usmeritev na področje IKT.
Uspešno razvojno pot je Nokia prehodila v tesnem sodelovanju z operaterji, akademskimi in raziskovalnimi institucijami ter številnimi podjetji. Operater Sonera, po združitvi s švedsko Telio je to TeliaSonera, je med najnaprednejšimi na svetu, saj z naprednimi rešitvami praviloma vedno prehiteva druge operaterje po svetu in ponuja uporabnikom najnaprednejše rešitve. V lasti ima več kot 2500 patentov s področja telekomunikacij. TeliaSonera je še danes v 51-odstotni državni lasti Švedske in Finske. Drugi finski operater je Elisa, nekoč Radiolinja, ki ima razpršeno lastništvo, a je finska država največja posamična lastnica. Uspeh Finske na področju IKT je privabil tudi največja tuja podjetja, ki imajo tam svoje raziskovalno-razvojne oddelke.
Lahko bi analizirali še druge zglede, na primer Japonsko, Južno Korejo, Tajvan in druge, ki se med seboj sicer razlikujejo, a je vsem skupno to, da so uspehi prišli kot rezultat strokovno premišljenih odločitev ter načrtnega dela gospodarstva in politike.
Neuspešna slovenska realnost
Slovenska realnost zadnjih let v senci prej navedenih vrstic deluje dokaj pesimistično. Primanjkuje vizije in strokovno argumentiranega razmisleka o prihodnji strategiji, tako na strani gospodarstva kot politike.
Če je sedanje stanje vse, kar v Sloveniji zmoremo, potem je tole razmišljanje zapravljanje časa. Dosledno prodajo vsega državnega lahko v takšnem primeru res razumemo kot odrešitev, čeprav gre v marsikaterem primeru le za odrivanje nakopičenih problemov in zavoženih situacij, ki so posledica preteklega nestrokovnega ravnanja. A preden nas navidezna brezizhodnost pripelje v takšno situacijo, bi bila vendarle potrebna temeljita analiza in razmislek o tem, kam bi si želeli in ali nemara obstaja realna možnost, da celo pridemo do tam. Samooklicani menedžerji se v preteklosti niso izkazali. Morda pa je le prišel čas, da več besede dobijo strokovnjaki.
Dr. Mitja Štular, raziskovalec in strokovnjak za poročje telekomunikacij
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
