Tiskane izdaje
V Sloveniji imamo nemalo težav z dogovarjanjem o poštenih odnosih v prehranskih verigah. Žitna, ki je aktualna v teh dneh, ko pridelovalci v peklenski pripeki žanjejo svoj bolj ali manj bogat pridelek zlatorumenega zrnja, ni nobena izjema. Čeprav bi lahko bila po zglednih začetkih pred skoraj petimi leti, ko je bil med predstavniki posameznih členov podpisan dogovor o boljšem (so)delovanju, prav vzorčni primer uspešnega preseganja prakse dogovorov s figo v žepu.
Pa se je po obetavnih začetkih partnerskega dogovarjanja o pokrivanju stroškov in medsebojnem delovanju, predvsem pa vzpostavitvi razumnih razmerij v verigi spet zalomilo pri cenah. Od dobronamernosti usklajevanja interesov v verigi, po katerih mora imeti kmet svoje žito plačano, predelovalci (peki) povrnjene stroške, potrošnikom pa so ponujeni izdelki po razumni ceni, je, kot kaže, ostalo le še pogajanje med pridelovalci in predelovalci o odkupni ceni pridelka.
Letošnja pogajanja predstavnikov žitne verige so se končala na dan, ko so v Vipavski dolini in Pomurju že začeli žetev. Ko je bilo torej nujno treba doreči vsaj izhodiščne cene, po katerih bodo mlinarji prevzemali zrnje. In dorekli so jo tako, da so na kmečki strani ostali neuslišani pri zahtevi, da bi jim mlinarji za pšenico v najvišjem kakovostnem razredu plačali vsaj 200 evrov za tono, kar je za deset evrov več, kot so prvotno zahtevali. Če zanemarimo dejstvo, da so od prvega do zadnjega, tretjega kroga pogajanj, svoja pričakovanja stopnjevali in so od začetnih 190 evrov za tono najboljše pšenice v nadaljevanju dodajali po deset evrov, so za letošnjo boljšo kakovost količinsko manjšega pridelka preprosto zahtevali višjo ceno. Pri tem so računali na razumevanje odkupovalcev za njihove težave ob jesenski setvi zaradi moče, pa na slab vznik in nižji pridelek zaradi spomladanske suše. A razumevanje ni ekonomska kategorija.
Tudi zato so zdaj kmetje razočarani nad »sramotno nizko odkupno ceno«, ki je nižja od lanske – lani je bila najboljša pšenica plačana po 185 evrov za tono, letos jim za zdaj zanjo ponujajo 180 evrov – in resornega ministra pozivajo k razpustitvi žitne verige. Kot da je minister tisti, ki jim vsiljuje pravila igre in jim lahko postavlja modele odkupnih cen. Že res, da se je tudi po njegovi zaslugi, zaradi njegovih aktivnosti in spodbujanja k sodelovanju začela vzpostavljati žitna veriga. A je tudi res, da so za njeno trdnost odgovorni vsi, ki jo sestavljajo.
Vse se začne in konča pri ceni
Želja, da bi delujoča žitna veriga povečala odkup domačega pridelka in s tem še bolj spodbudila pridelovalce k setvi take pšenice, kakršno želijo oziroma potrebujejo mlinarji, je bila od vsega začetka podkrepljena z obljubo, da bo plačilo zanjo vsaj na ravni v tujini dokupljene in s še nekaj dodatka za stroške kakovostnejše pridelave zrnja iz bližine. Razumno in pošteno, če vemo, da je stopnja samopreskrbe pri pšenici po podatkih uradne statistike približno 65-odstotna in da je torej poraba krušne pšenice v Sloveniji za vsaj 60.000 ton večja, kot je domača pridelava.
Slovenska pridelava krušnih žit se je v zadnjih treh letih tudi zaradi vzpostavljanja žitne verige povečala, čeprav vsi mehanizmi, ki naj bi jih imela (dogovorjeni pogoji sodelovanja, namenska proizvodnja za znanega kupca, transparentno oblikovanje cen, varnostni sistem), še niso bili zares vzpostavljeni. Lani je bil celotni pridelek najpomembnejšega krušnega žita težek 173.000 ton, s povprečnim pridelkom 5,2 tone na hektar, kar je bilo za četrtino več kot leto prej. V žitni verigi so od leta 2011 dogovorjeni kakovostni razredi in parametri kakovosti. Kljub povečevanju pridelave pšenice pa je Slovenija še vedno njen veliki uvoznik.
Lani so slovenska mlinsko-pekovska podjetja odkupila rekordnih 101.000 ton domačega pridelka pšenice, za kar ima zasluge prav žitna veriga. Slovenija, ki na leto porabi sicer skupno od 800.000 do milijona ton žita, je lani uvozila skupno 496.000 ton žita, od tega pšenice 216.000 ton. Velik del uvoženega žita se porabi za krmo. Povprečna poraba žita na prebivalca je 85 kilogramov na leto, od tega pšenice 70 kilogramov.
Odkupna cena pšenice ne glede na vse ostaja ključni element delovanja slovenske žitne verige. Zato ob letošnjih pogajanjih o njej in po tem, ko so mlinarji s svojimi argumenti za objavljene cene pšenice po kakovostnih razredih pridelovalce postavili pred dejstvo, tudi njihovo razočaranje in glasni pozivi k razpustitvi verige. Nezadovoljni zaradi neuspeha pri vsiljevanju svojih cen so spomnili, da jih mlinarji pravzaprav že tretje leto ne upoštevajo pri sprejemanju cenikov. Mnogim se pri tem kolca po letu 2011 in 2012, ko so plačila za oddano pšenico dosegala 210 in celo 225 evrov za tono najbolj kakovostne, ki je bolj izjema kot pravilo v odkupu. A tudi za tisto iz drugega kakovostnega razreda so takrat prejeli okrog 200 evrov za tono.
Kako realne so bile za domače predelovalce tiste cene, so mesece po spravilu pridelka najbolje povedale besede enega od ključnih odkupovalcev pšenice v slovenski žitnici, ko se je pridušal, da si tako radodarnih pogojev odkupa ob žetvi ne more več privoščiti. Razmere na trgu jih preprosto niso dovoljevale.
Prevelika pričakovanja
Pričakovanja, da bo žitna veriga poleg vzpostavitve različnih modelov odkupa pšenice za zagotavljanje čim večjega deleža samopreskrbe, pospešila tudi povezovalne procese med številnimi malimi pridelovalci in s tem prispevala tudi k zmanjšanju stroškov, se niso povsem uresničila. Zato so terminski zakupi še vedno bolj izjema kot pravilo, pa tudi prodaja pridelka z akontacijskimi cenami in poznejšim poračunom, ki bi bila še najbolj ugodna za kmete, se je sfižila, saj so bila prevelika razhajanja že ob samem razumevanju, kaj je akontacijska cena. Letos, denimo, ko je bil znan izračun Kmetijskega inštituta Slovenije o lastni (proizvajalčevi) ceni pridelka pšenice med 165 in 183 evri za tono, so predlog akontacijske cene dobrih 100 evrov pridelovalci gladko zavrnili z zahtevo, da mora ta biti pri 190 evrih. Kot razlog, so navajali precej višje stroške na nabavni strani semenskega materiala in fitofarmacevtskih sredstev v primerjavo s konkurenco okoliških držav. Kot da so strokovnjaki s kmetijskega inštituta na drugem planetu in pri izračunih ne upoštevajo slovenske realnosti. In ta je, da je proizvodna cena pšenice letos nižja, kot je bila lani, upoštevali so tudi nove pogoje skupne kmetijske politike in z njimi plačilne pravice pridelovalcev s proizvodno vezanimi plačili za strna žita in dodatek zelene komponente. Denarno pomoč torej, ki jim jo za pridelavo pšenice, omogoča država v okviru ukrepov skupne kmetijske politike EU.
V tržnem gospodarstvu in odprtih mejah je ključ do uspeha konkurenčnost. Tudi pri cenah hrane, kjer meja »dodatka« za domače pridelke in živila nikakor ni nebo.
Marjeta Šoštarič
