Pogled s podstrešja na javni pisoar

Zgodbo o nesojeni pobudi, da bi slovensko zastavo na otvoritvi zimskih olimpijskih iger nosil Jakov Fak, gotovo poznate. Biatlonec se je potegovanju za to čast odpovedal zaradi negativnih odzivov na rovaš svojega hrvaškega porekla. Odziv javnosti je bil takojšen: napadi na Faka so zavržni in kažejo na nevaren porast ksenofobije v Sloveniji. Solidarnost s športnikom je hvalevredna in opozorila o nevarnostih šovinizma prepotrebna. Obstaja pa težava: žaljivih odzivov nihče ni videl. Vse kaže, da jih pravzaprav ni bilo.

Odločitev Olimpijskega komiteja, da odločanje o zastavonoši prepusti glasovanju na facebooku, je bila deležna ostrih kritik, saj naj bi botrovala nesrečnemu zapletu. Toda čeprav je bila ideja resda slaboumna, o »plazu žaljivih komentarjev«, o katerih so papagajsko poročali mediji, ni ne duha ne sluha. Tudi s fusnoto, da naj bi šlo za »majšino skrajnežev«, ne.

Fak je v anketi zmagoval. V komentarjih pod novico, ki jo je o njej na facebooku objavil Val 202, smo lahko videli kvečjemu plaz podpore Fakovi kandidaturi – in to še preden je na presenečenje vseh najavil, da od nje odstopa. Podobno je bilo na kateremkoli spletnem omrežju, kjer ljudje podajajo mnenja z imeni in priimki. Tudi v medijih, med katerimi so v zadnjih petih letih kot gobe po dežju zrasli pravi pljuvalniki sovraštva, ni bilo niti sledu kakršnekoli kampanje proti Faku.

Celo na twitterju, tem brbotajočem jezeru polemičnega gneva, kjer ni administratorjev, ki bi brisali sovražne komentarje, mi ni uspelo najti negativnih odzivov na Fakovo kandidaturo. In če na twitterju ne moreš najti sovražnih odzivov, je to najbližje, kar se lahko v 21. stoletju približamo trditvi, da nekaj »ni povzročilo polemik«.

To seveda ne pomeni, da ni bilo nobenega pritlehnega, nesramnega ali odprto sovražnega odziva. Če je Fak naletel na komentarje, ki so ga prizadeli, ali če je, kot so poročali nekateri mediji, celo bil tarča osebnih šikan, je prav, da mu izkažemo solidarnost. Toda živimo v letu 2018 in Fak je javna osebnost. Pričakovanje, da na predlog, naj slovensko zastavo na najbolj gledanem medijskem spektaklu leta nosi Hrvat, ne bo prav nobene polemike, še zlasti po neobičajni in razvpiti zgodbi o njegovem prehajanju iz hrvaške v slovensko reprezentanco, je bizarna in anahronistična. Kot da bi zaspali nekje v dobi razsvetljenskih salonov 18. stoletja in se nenadoma zbudili v času, ki je rodil serijo Črno ogledalo in kjer so še šale o tem, kako že najmanjša stvar povzroči vihar na internetu, postale oguljene.

O javni sferi ne moremo razmišljati kot o aseptičnem prostoru, v katerega ne sme pricurljati nobena nekorektna, deplasirana ali sovražna pripomba, ker bi ga uničila podobno, kot kaplja kisa uniči sod najboljšega vina. Če že moramo razmišljati v kategorijah čistosti in kontaminacije, je primernejša metafora raven holesterola v krvi ali bakterij v telesu – vselej bodo prisotne, vprašanje je, kdaj presežejo kritične parametre.

Paradoks je, da lahko s sodobnimi tehnologijami to dejansko merimo. Obstajajo računalniški algoritmi, ki izračunajo razširjenost komentarjev z določenimi vsebinami in prikažejo, od kod in na kakšen način so se širili. Ob armadi družboslovcev, ki jih slovenske univerze vsako leto pošiljajo na zavode za zaposlovanje ali širijo vrste natakarskega poklica, je precej žalostno, da so slovenski mediji z redkimi izjemami vrteli zgodbo o »sovražnih komentarjih proti Faku«, ne da bi komu prišlo na misel, da bi jo preveril z dejstvi.

Ne vem, ali je Fakov odstop od kandidature dejansko plod izjav, ki jih je našel na spletu ali slišal od nenaklonjenih nergačev. To bi kazalo na preobčutljivost, ki je nenavadna za osebnost, ki živi pod javnimi žarometi in je tako morda tudi prav, da se ne izpostavlja več, kot je nujno treba – in nošenje zastave na očeh stotine milijonov gledalcev najbrž ni najboljša odločitev za osebo s takšnim psihološkim profilom. Morda se vsem skrivajo drugačni interesi ali pritiski druge vrste, vendar je o tem nesmiselno špekulirati: novinarji pač niso opravili svojega dela, tako da nimamo dejstev, na katere bi se lahko oprijeli pri argumentiranem razsojanju. Ne prvič in ne zadnjič.

Toda sam javni odziv – tako Fakov kot medijev – me spominja na burlesko francoskega pisatelja Gabrielo Chevallierja. Občinske oblasti se odločijo, da na glavnem trgu podeželskega mesteca Clochemerle (nekakšne francoske različice Cankarjeve Doline šentflorijanske) postavijo javni pisoar. Neporočena dama, ki živi tik nad trgom, novo pridobitev prijavi policiji zaradi javne nespodobnosti. Trdi namreč, da se iz njenega stanovanja vidi naravnost v notranjost kolibe, kjer gospodje opravljajo malo potrebo. Ko jo varuhi reda obiščejo, da bi preverili njene trditve, jih popelje na podstrešje, spleza po lestvah in se stegne do špranje, iz katere se ob pravih trenutkih res vidi moške s spuščenimi hlačami.

Živimo v času, ko se vsak dan ustvari več informacij, kot jih je človeštvo ustvarilo od začetka zgodovine do iznajdbe interneta. Če v tem kaosu mnenj in odzivov iščemo razloge za pohujšanje, jih bomo našli. Še zlasti zato, ker imajo razrvani spletni nergači več prostega časa od ljudi z urejenim podstrešjem in bolj zdravimi stališči. Velik izziv naše dobe je razločevati med pristnimi in izkrivljenimi informacijami, med relevantnimi podatki in šumom, med resničnimi nevarnostmi in fantazmami.

Razrast ksenofobije je resnična nevarnost v Sloveniji. Odslej se bo še malček težje spopasti z njo, ker je novinarstvo izgubilo še malček verodostojnosti. Naslednjič bo javna osebnost deležna dejanskih šikan in solidarnostna kampanja z njo bo spodletela, ker bo preveč ljudi, vajenih rac, kakršna je ta s Fakom, raje zamahnila z roko.

***

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.