Politika padla na izpitu zrelosti in državotvornosti
Družbena vloga vojske pri zagotavljanju obrambe države je vrednota najvišjega reda v sistemu državne ureditve in upravljanja javnih zadev.
Odpri galerijo
Po 37. členu pripadniki vojske nimajo policijskih pooblastil. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Odziv politike na razvpiti primer, ko je oborožen vojak na mejnem območju ustavil civilista, je pregovorno populističen in žaljiv. Eni tako s prstom kažejo na vojsko in njenega pripadnika, drugi brez zadržkov zmerjajo človeka samo zato, ker je bil po naključju in proti svoji volji udeležen v tem ponesrečenem dogodku.
Odgovorna politika bi v danem primeru morala bolj kot lastnemu egu prisluhniti vsaj nedavnemu pogovoru z načelnikom generalštaba Slovenske vojske, brigadirjem Robertom Glavašem v oddaji nacionalne televizije. Pod naslovom Na meji želimo, da kot vojaki delujemo v skladu z našo taktiko je skrbno in utemeljeno pojasnil pomen vojaške doktrine, po kateri taktičnega preudarka vojske ni moč kar tako pogojevati s policijsko zakonodajo.
Sociolog Niklas Luhmann je zapisal, da v politiki nikoli ne gre za resnico, temveč za politični boj. V spomin mi prikliče razmišljanje politične teoretičarke in filozofinje Hane Arendt v knjigi s povednim naslovom Resnica in laž v politiki. V luči Pentagonovih zapisov, ki pričajo o prikrivanju dejstev iz obdobja hladne in vietnamske vojne, drug za drugim niza dokaze o politični neresnicoljubnosti in razširjanju laži vsepovsod, tako v vojaškem kot v civilnem delu državnega aparata.
Kadar politika v svojem značilnem nagnjenju k zlorabi moči ne sliši, »ne čuje dobro« ali celo poskuša utišati stroko, demokratično javnost in medije, smo že pri tem, kar Arendtova opisuje kot nevarnost prikrivanja pomembnih dejstev. S tem so državljani onemogočeni v dostopu do tistega, kar bi sicer morali vedeti, da v okviru zajamčene državljanske svobode in demokracije, izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja izoblikujejo svoje mnenje, kaj so resnične vrednote skupnega dobrega in javnega interesa.
Družbena vloga vojske pri zagotavljanju obrambe države je vrednota najvišjega reda v sistemu državne ureditve in upravljanja javnih zadev. To posebej določa 124. člen naše ustave, kjer piše, da vrsto, obseg in organizacijo obrambe ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvetretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Ta posebna skrb ustavodajalca za kakovostno urejanje in nadzor obrambnih zadev bi morala biti izhodišče vsakokratne politične razprave o nacionalni varnosti in družbeni vlogi vojske.
Odnos politike do sodelovanja vojske pri nadzoru državne meje po določbah 37. in 37. a člena zakona o obrambi govori ravno nasprotno. V praksi sta navedeni določbi na tako različnih bregovih vojaške doktrine in policijske zakonodaje, da z neskladjem ogrožata že sam namen zakonodajalca pri zagotavljanju javne varnosti, reda in nadzora na območju državne meje.
Po 37. členu pripadniki vojske nimajo policijskih pooblastil. Kot je v omenjenem pogovoru dejal brigadir Glavaš, jih tudi ne potrebujejo, saj delujejo skladno z vojaško doktrino, taktiko in etosom Slovenske vojske. Pri 37. a členu so razmere povsem drugačne. Poleg tega, kar jim nalaga 37. člen, imajo vojaki pooblastila, da opozarjajo, napotujejo in začasno omejujejo gibanje oseb ter sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic. To so sicer posebna, vendar še vedno ne policijska pooblastila, saj 37. člen določa, da vojska nima policijskih pooblastil. Ob tem pa 37. a člen istega zakona vojakom odreja, da pooblastila, ki jih sam ureja, izvajajo pod pogoji, predpisanimi za policiste.
Pri istem namenu so torej vojska in njeni pripadniki v dveh vlogah s praktično nepremagljivimi razlikami. Če bi to bila preprosta miselna operacija, se s tem ne bi bilo treba posebej ukvarjati. Toda pri 37. a členu ni tako, kot je, denimo, pri zamenjavi USB-ključka. Od vojske skoraj zahteva, da se njeni pripadniki odpovejo vsemu, kar jim v 37. členu narekuje vojaška doktrina. Zakon o obrambi se na tej točki sam suspendira. Kljub namenu ustavodajalca v 124. členu ustave, pripadnike vojske potisne v naročje policijske zakonodaje in pogojev, sprejetih pod nižjim standardom »navadne« večine v zakonodajnem postopku.
Seveda ne nasprotujem sodelovanju vojske pri izvajanju nadzora na državni meji. O tem je odločalo ustavno sodišče in ugotovilo, da ni razumnih razlogov za dvom o oceni, po kateri se družbena vloga vojske v sedanjih svetovnih razmerah z visokim varnostnim tveganjem hitro lahko izkaže kot nujna pri zagotavljanju javne varnosti in nadzora na državni meji.
Problem so nerešena vprašanja v zakonski ureditvi in odnos politike, ko s tem pušča vojsko in njene pripadnike v negotovosti, da je po nepotrebnem ogrožen njihov uradni položaj in varnost oseb na območju nadzora. V tem smislu je ponesrečeni dogodek, v javnosti razvpiti vojaški incident predvsem na meji politične (ne)odgovornosti do vrednot obrambe države in družbene vloge vojske. Politika je na tem izpitu zrelosti in državotvornosti v vsej svoji zaletavosti, neznanju ali namenoma večkrat odpovedala.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Odgovorna politika bi v danem primeru morala bolj kot lastnemu egu prisluhniti vsaj nedavnemu pogovoru z načelnikom generalštaba Slovenske vojske, brigadirjem Robertom Glavašem v oddaji nacionalne televizije. Pod naslovom Na meji želimo, da kot vojaki delujemo v skladu z našo taktiko je skrbno in utemeljeno pojasnil pomen vojaške doktrine, po kateri taktičnega preudarka vojske ni moč kar tako pogojevati s policijsko zakonodajo.
Sociolog Niklas Luhmann je zapisal, da v politiki nikoli ne gre za resnico, temveč za politični boj. V spomin mi prikliče razmišljanje politične teoretičarke in filozofinje Hane Arendt v knjigi s povednim naslovom Resnica in laž v politiki. V luči Pentagonovih zapisov, ki pričajo o prikrivanju dejstev iz obdobja hladne in vietnamske vojne, drug za drugim niza dokaze o politični neresnicoljubnosti in razširjanju laži vsepovsod, tako v vojaškem kot v civilnem delu državnega aparata.
Kadar politika v svojem značilnem nagnjenju k zlorabi moči ne sliši, »ne čuje dobro« ali celo poskuša utišati stroko, demokratično javnost in medije, smo že pri tem, kar Arendtova opisuje kot nevarnost prikrivanja pomembnih dejstev. S tem so državljani onemogočeni v dostopu do tistega, kar bi sicer morali vedeti, da v okviru zajamčene državljanske svobode in demokracije, izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja izoblikujejo svoje mnenje, kaj so resnične vrednote skupnega dobrega in javnega interesa.
Družbena vloga vojske pri zagotavljanju obrambe države je vrednota najvišjega reda v sistemu državne ureditve in upravljanja javnih zadev. To posebej določa 124. člen naše ustave, kjer piše, da vrsto, obseg in organizacijo obrambe ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvetretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Ta posebna skrb ustavodajalca za kakovostno urejanje in nadzor obrambnih zadev bi morala biti izhodišče vsakokratne politične razprave o nacionalni varnosti in družbeni vlogi vojske.
Odnos politike do sodelovanja vojske pri nadzoru državne meje po določbah 37. in 37. a člena zakona o obrambi govori ravno nasprotno. V praksi sta navedeni določbi na tako različnih bregovih vojaške doktrine in policijske zakonodaje, da z neskladjem ogrožata že sam namen zakonodajalca pri zagotavljanju javne varnosti, reda in nadzora na območju državne meje.
Po 37. členu pripadniki vojske nimajo policijskih pooblastil. Kot je v omenjenem pogovoru dejal brigadir Glavaš, jih tudi ne potrebujejo, saj delujejo skladno z vojaško doktrino, taktiko in etosom Slovenske vojske. Pri 37. a členu so razmere povsem drugačne. Poleg tega, kar jim nalaga 37. člen, imajo vojaki pooblastila, da opozarjajo, napotujejo in začasno omejujejo gibanje oseb ter sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic. To so sicer posebna, vendar še vedno ne policijska pooblastila, saj 37. člen določa, da vojska nima policijskih pooblastil. Ob tem pa 37. a člen istega zakona vojakom odreja, da pooblastila, ki jih sam ureja, izvajajo pod pogoji, predpisanimi za policiste.
V praksi sta navedeni določbi na tako različnih bregovih vojaške doktrine in policijske zakonodaje, da z neskladjem ogrožata že sam namen zakonodajalca pri zagotavljanju javne varnosti, reda in nadzora na območju državne meje. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Pri istem namenu so torej vojska in njeni pripadniki v dveh vlogah s praktično nepremagljivimi razlikami. Če bi to bila preprosta miselna operacija, se s tem ne bi bilo treba posebej ukvarjati. Toda pri 37. a členu ni tako, kot je, denimo, pri zamenjavi USB-ključka. Od vojske skoraj zahteva, da se njeni pripadniki odpovejo vsemu, kar jim v 37. členu narekuje vojaška doktrina. Zakon o obrambi se na tej točki sam suspendira. Kljub namenu ustavodajalca v 124. členu ustave, pripadnike vojske potisne v naročje policijske zakonodaje in pogojev, sprejetih pod nižjim standardom »navadne« večine v zakonodajnem postopku.
Seveda ne nasprotujem sodelovanju vojske pri izvajanju nadzora na državni meji. O tem je odločalo ustavno sodišče in ugotovilo, da ni razumnih razlogov za dvom o oceni, po kateri se družbena vloga vojske v sedanjih svetovnih razmerah z visokim varnostnim tveganjem hitro lahko izkaže kot nujna pri zagotavljanju javne varnosti in nadzora na državni meji.
Problem so nerešena vprašanja v zakonski ureditvi in odnos politike, ko s tem pušča vojsko in njene pripadnike v negotovosti, da je po nepotrebnem ogrožen njihov uradni položaj in varnost oseb na območju nadzora. V tem smislu je ponesrečeni dogodek, v javnosti razvpiti vojaški incident predvsem na meji politične (ne)odgovornosti do vrednot obrambe države in družbene vloge vojske. Politika je na tem izpitu zrelosti in državotvornosti v vsej svoji zaletavosti, neznanju ali namenoma večkrat odpovedala.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
