Tiskane izdaje
Najbrž ne bi smelo biti dvoma, da bi bilo treba večinsko mnenje »navadnih« državljanov upoštevati tudi takrat, ko ne gre, na primer, le za oceno uspehov naših športnikov, ampak tudi v zvezi z enim temeljnih izzivov naše prihodnosti: možnih sprememb v razvoju političnega in s tem morda tudi nekaterih drugih sestavin družbeno-ekonomskega sistema v državi.
Seveda vsi ne sodijo tako. Kot kaže, vsaj ne nosilci naše vladne politike. Kako bi sicer lahko razlagali poskus predstavnika te politike na javni obravnavi, namenjeni oceni ustavnosti 4. člena Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (DZ) Republike Slovenije (RS) in več členov Zakona o volitvah v DZ na Ustavnem sodišču (US) RS dne 7. novembra 2017, da naj bi o spremembi sistema volitev v DZ RS razpravljali (ne presojali!) predvsem le s strogo ustavnopravnega, ne pa tudi političnega vidika? Tako stališče je – ob več kot 80 odstotkih nezadovoljnih (seveda le po neavtoriziranih anketah, kot bi hitro pripomnili zagovorniki statusa quo!) državljanov z našim političnim sistemom in ob le 44,24-odstotni udeležbi volivcev že v prvem krogu predsedniških volitev – težko sprejemljivo.
Očitno gre za pomanjkanje spoštovanja do stališč državljanov in »izgubljen« politični občutek glede nujnosti upoštevanja javnega mnenja. In zakaj tak odziv nosilcev sedanje oblasti na pobudo Državnega sveta (DS) RS ob ustavni presoji glede enakosti volilne pravice volivcev, povezani z zahtevo po ustavno določenem odločilnem vplivu volivcev pri dodelitvi mandatov kandidatom na volitvah v DZ?
Vse za ohranjanje demokratičnega videza
Naj orišemo dogajanje na obravnavi po več kot dveh letih in pol (!) potem, ko je DS na US naslovil zahtevo za oceno ustavnosti delov obeh zakonov. Predstavitvi stališč predstavnika stranke predlagatelja DS dr. Zorana Božiča, v kateri je poudaril, da gre v obravnavani zadevi »za jasno in izrazito kolizijo med ustavno zapovedano demokracijo in zakonodajno omogočeno partitokracijo«, je sledila pričakovana usklajena »protiofenziva« predstavnikov dveh nasprotnih strank v postopku, DZ RS in Vlade RS.
V nastopu teh institucij sta najbolj presenetili dve prvini: prvič, poskus preprečitve obravnavanja zahteve DS iz neutemeljenih, kot je bilo pozneje nesporno ugotovljeno, procesnih razlogov, in, drugič, sklicevanje na prilagojeni »historiat« vztrajnega zavračanja zakonodajne in izvršne veje oblasti že večkrat postavljenih zahtev po spremembah volilnih zakonov. Ta sta bila ob njunem sprejetju leta 1992 opredeljena kot začasna, zdaj pa tudi zaradi sprememb političnega zemljevida Slovenije ne ustrezata niti ustavi niti sedanjim razmeram.
Po letu 1992 so bile ustanovljene številne nove občine, ki so dodobra spremenile politični zemljevid Slovenije. Udeleženci obravnave smo od predstavnikov obeh institucij slišali tudi trditev, da volilna zakona nista v neskladju z načelom enakosti volivcev oziroma njihove (aktivne in pasivne) volilne pravice. V domeno iskanja izgovora za preprečitev njune spremembe pa lahko uvrstimo tudi tarnanje, »da bi morali za spremembo volilne zakonodaje biti dani zelo utemeljeni razlogi in oblikovano široko soglasje za spremembe«. Gre seveda za soglasje parlamentarnih strank, saj prevladujoče stališče v javnosti najbrž ni pomembno!?
Ob mojem več kot 28 let trajajočem (januar 1989–november 2017) sodelovanju, spreminjanju, kritiziranju, predlaganju in soustvarjanju sistema (demokratičnih) volitev v RS bom »zgodovino« iskanja boljše volilne zakonodaje predstavil le za obdobje zadnjih štirih let. Predlog kombiniranega volilnega sistema Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), naravnan skladno z ustavo RS in podprt z več kot 5700 avtoriziranimi podpisi na začetku leta 2014, je bil sprejet v ustrezno obravnavo v DZ šele po osmih mesecih. Po polemični razpravi na odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo DZ je bil 28. oktobra 2014 predlog zavrnjen le s tesno večino glasov poslancev pretežno vladnih strank. Predlog nato seveda ni dobil zadostne podpore niti na seji DZ 21. novembra 2014.
Za ohranjanje demokratičnega videza novih oblastnikov, ki so spreminjanje volilnega sistema zapisali celo v koalicijsko pogodbo, je bila v organizaciji istega odbora DZ 13. januarja 2015 sklicana »javna predstavitev mnenj o oceni stanja in morebitnih spremembah ureditve volitev v RS«. Na njej so predstavniki civilne družbe z odločno večino podprli zahtevo po spremembi volilnih zakonov. Po takem razpletu na predstavitvi je zagnanosti vladne večine pošla volja, razprava o spremembi sporne volilne zakonodaje pa se je tudi ob zadovoljstvu vsaj dela opozicije neopazno končala.
Volivci, ki ne morejo izvoliti
Za razliko od poudarka zgolj na vsebini same zahteve DS (okrnjena enakost volilne pravice zaradi zelo različno velikih volilnih okrajev) je bila obravnava na US obogatena še z vprašanjem, ali veljavni zakon o volitvah v DZ po sorazmernem sistemu zagotavlja odločilni vpliv volivcev na dodelitev mandatov kandidatom. Eden od povabljenih ustavnih pravnikov se je obeh vsebin lotil z ugotovitvijo, da je treba pri iskanju odgovorov v zvezi z njima proučiti volilna pravila, položaj predlagateljev in možnosti volivcev.
Iz nadaljnje razprave je bilo moč povzeti, da: (1) so obstoječa pravila o tem vsaj vprašljiva, morda tudi neustavna, (2) je položaj različnih predlagateljev kandidatov, strank in drugih, vsaj močno asimetričen in (3) so možnosti odločanja volivcev okrnjene oziroma vsiljene. Glede zadnjega je mišljeno, da se volivci v volilnih okrajih ne morejo odločati za več kandidatov, na primer med vsaj dvema, ene liste, ampak jim »njim ljuba« stranka vsiljuje le enega kandidata. Ta običajno ni izbran kot kandidat demokratično niti znotraj stranke, saj umestitev strankinih favoritov v tako imenovane »izvoljive okraje« navadno določi kar vodstvo stranke.
Eden od ustavnih sodnikov je v svoji razpravi ob vprašanju dejanske teže odločilnega vpliva volivcev v naši volilni zakonodaji povzel svoje ugotovitve iz primerjave več (sorazmernih) volilnih sistemov evropskih držav, pretežno s protestantsko in manj katoliško tradicijo, in nakazal, da je naš sorazmerni volilni sistem nedvomno med slabšimi. Podobno ugotovitev sem sam že predstavil (Delo, 27. junija 2017) z le 13. mestom našega volilnega sistema (med 21) po tem kriteriju. Na obravnavi je bil omenjen tudi podatek, da je sedanji predsednik vlade v gradivu iz leta 2004 povzel stališče avtorjev ustave, da »veljavni volilni sistem omogoča neki vpliv volivcev, a ne na odločilen način«. V mojem članku zato ni šlo za neko »pionirsko odkritje« sporne (ne)ustavnosti sistema.
Ob iskanju odgovora, kateri sistem bi lahko zadovoljivo potešil obe zahtevi, to je zagotovitev sorazmernosti in odločilnega vpliva volivcev na dodelitev mandatov kandidatom, so navzoči navedli več možnosti. Tako je bil ob nemškem volilnem sistemu ter možnostih panaširanja (= volivčeve izbire med kandidatom, ki ni nujno z iste liste, in listo) in prenašanja oddanih volilnih glasov z enih na druge kandidate večkrat omenjen tudi sistem glasovanja po večjih volilnih enotah s prednostnim glasom.
V poglobljenem razmišljanju o volilnih sistemih se E. Butler (Pravica do javne izbire, INR, Ljubljana, 2017) sprašuje, kako je možno zagotoviti razmeroma najbolj smotrn izkupiček izvirnih in dodano preverjenih stališč volivcev. Odgovor vidi – ob dobri seznanjenosti volivcev o omejenem številu kandidatov – predvsem v sistemih z več glasovi volivca in vsaj dvokrožnim glasovanjem, pri čemer je lahko koristno tudi tako imenovano predhodno (tajno) glasovanje znotraj političnih strank o izbiri kandidatov.
V sistemu s prednostnim glasom bi v osmih volilnih enotah v RS ob glasovnicah z več kot 100 navedenimi kandidati izvolili po 11 poslancev. Pri tem pa za volivca še vedno ne bi bilo razvidno, kdo je z vidika njegovega ožjega območja, na primer sedanjega volilnega okraja, »njegov« poslanec, ki ga lahko vsak teden obišče v poslanski pisarni in čigar delo bo posebej spremljal ter v primeru nezadovoljstva morda lahko sprožil tudi postopek za njegov odpoklic.
Kaj lahko storijo državljani
Javna obravnava je nesporno nakazala, da sedanjemu volilnemu sistemu ni možno dati več kot komaj zadostne ocene. Ali si (aktivni) državljani Slovenije res ne zaslužimo sistema z vsaj oceno »prav dobro«? Ob spoznanju, da veljavni volilni sistem, po razpravi sodeč, lahko dobi pri ustavnih sodnikih slabo oceno, je predsednik DZ dr. Milan Brglez ob koncu obravnave te pozval, naj v primeru »kazalnika navzdol« za ta sistem ne zahtevajo, da bi morali sistem spremeniti do naslednjih volitev. Še več, po njegovem mnenju naj bi bilo smiselno razmišljati o najmanj več kot štiriinpolletni »amnestiji«!?
Bralce kaže ob tem spomniti, da je bilo bistveno zahtevnejše »sestopanje Zveze komunistov z oblasti« iz socialističnega v novi družbeni sistem z določitvijo novega volilnega sistema v prehodu iz leta 1989 v leto 1990 opravljeno v manj kot štirih mesecih.
Je res možno, da je nezadovoljstvo državljanov s političnim sistemom za najvišje izvoljene predstavnike oblasti tako nepomembno, da ga ni treba upoštevati? Najbrž je odgovor treba iskati v tem, da je ohranjanje položajev po – za stranke udobnem – volilnem sistemu tehtnejše od tega nezadovoljstva. In kaj ob takem strankarskem delovanju sploh lahko naredimo državljani na naslednjih parlamentarnih volitvah, ki bodo očitno potekale po sedanjem sistemu? Predvsem to, da nikakor ne damo glasu listam oziroma strankam, ki se v volilni kampanji ne bodo iskreno – in ne tako kot sedanja koalicija s figo v žepu – zavezale takojšnji spremembi sistema volitev v DZ.
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
