Posebni skladi kolektivnih organizacij

Winstonu Churchillu so nekoč menda predlagali, da bi za potrebe povečanja proračuna za vojsko oklestili proračun za kulturo. Pa jim je odvrnil: »Ja, za kaj se bomo pa potem sploh borili?« Tako pomembna je kulturna dimenzija za britanski imperij. Prepričan sem, da je tudi zato imperij.

S podelitvijo dovoljenja za pravice na avdiovizualnih delih konec leta 2010 Zavodu AIPA imamo po skoraj dvajsetih letih od sprejetja zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) po več poskusih končno urejena vsa glavna področja kolektivnega uveljavljanja: za pravice, ki izvirajo iz glasbenih del, skrbita Združenje skladateljev in ­avtorjev za zaščito avtorskih in sorodnih pravic Slovenije (Sazas) in Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF), za pravice, ki izvirajo iz literarnih del, skrbita Združenje avtorjev in nosilcev malih in drugih avtorskih pravic (ZAMP) in Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja (SAZOR), za pravice, ki izvirajo iz avdiovizualnih del, pa skrbi najmlajši med njimi – Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (AIPA) kot tako imenovani joint society.

Sistem kolektivnega uveljavljanja pravic je v svetu star več kot sto let, pri nas pa se je začel intenzivno razvijati sredi 90. let (prvi »svoj« zakon smo dobili leta 1995). Sistem kolektivnega uveljavljanja – in to se, žal, prevečkrat spregleda – prinaša koristi tako uporabnikom zaščitenih del kot imetnikom pravic. Prvim (radijskim in televizijskim postajam, kabelskim operaterjem, gostilnam, diskotekam …) namesto stotin pogodb zadošča le ureditev razmer s pristojno kolektivno organizacijo, po drugi strani pa upravičencem (založbam in založnikom, avtorjem, producentom in izvajalcem) ni treba samim voditi zapletenega uveljavljanja in administracije pravic z več deset tisoč uporabniki na mesec. Kolektivne organizacije za svoje delovanje sicer potrebujejo dovoljenje/licenco države (podeli ga Urad RS za intelektualno lastnino), dejstvo pa je, da take organizacije obstajajo zaradi članov. Zato je prav gotovo pri poslovanju kolektivne organizacije zelo pomembno, da jo njeni člani lahko nadzorujejo, da imajo dostop do ključnih gradiv in dokumentov ter da brez omejitev lahko sodelujejo pri delu skupščine.

Kolektivno uveljavljanje pravic je – kot je že bilo zapisano – predpisano v zakonu o avtorski in sorodnih pravicah. Navajen sem, da zakone berem skozi prizmo preproste življenjske logike. Konec koncev so napisani zato, da nam olajšajo življenje in družbi prinašajo koristi, mar ne?

Skladi so uveljavljena praksa

Kolektivne organizacije imajo precej širši pomen in vlogo, kot sta zgolj zbiranje in delitev nadomestil. Eno od njihovih poslanstev je tudi to, da zaradi svoje narave dela, kjer je pri več tisoč uporabnikih nemogoče v celoti slediti uporabi zaščitenih del (to bi bilo enostavno stroškovno neučinkovito), posledično ustanavljajo (skladno z določenim vzorčnim modelom, tako imenovanim približkom dejanske uporabe oziroma skladno s tujo strokovno literaturo »rough justice«) posebne sklade, v katere namenijo manjši del svojih prihodkov za spodbujanje (pri nas bi bil verjetno bolj ustrezen izraz minimalno ohranjanje) narodne ustvarjalnosti in lokalne kulture.

V večini primerov se v take sklade kolektivnih organizacij drugih držav steka od pet do petnajst odstotkov prihodkov (odvisno od vira financiranja – lahko tudi do 50 odstotkov). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da ima (tudi) na tem kulturnem področju prednost Francija, v državah Evropske unije pa je tako odvajanje sredstev bodisi uzakonjeno (na primer Španija, Francija, Nemčija, Norveška in nam bližnja Hrvaška) bodisi urejeno z internimi akti kolektivnih organizacij. Vlade držav EU spodbujajo tovrstne sklade, saj omogočajo ohranjanje kulturne raznovrstnosti in izboljšujejo socialni položaj imetnikov pravic.

Omenjeni posebni skladi se ponavadi oblikujejo iz dveh virov nadomestil:

⚫ iz rednega zbiranja (za javno uporabo zaščitenih del – televizijske in radijske postaje, kavarne, gostilne, storitveni lokali, kabelski operaterji),

⚫ iz zasebnega reproduciranja (zasebno kopiranje zaščitenih del – prazni DVD in CD, pomnilniki, spominske kartice, USB-ključki ...).

Pri oblikovanju skladov iz rednega zbiranja nadomestil je praksa od države do države različna, v večini primerov pa se v take sklade steka od 5 do 15 odstotkov prihodkov iz zbranih nadomestil na letni ravni. Omenili smo že, da je v nekaterih državah tako spodbujanje domače kulture predpisano z zakonom, kjer ni, pa tako odvajanje urejajo interni akti organizacij.

Pri skladih, oblikovanih iz nadomestil iz zasebnega reproduciranja, se delež, ki ga kolektivne organizacije namenjajo za njihovo oblikovanje, razlikuje od države do države (med deset in celo sto odstotkov kot v primeru Turčije). Razlika je tudi to, ali je oblikovanje skladov predpisano v zakonu ali internih aktih kolektivnih organizacij. Dejstvo pa je, da so taki skladi splošno uveljavljena praksa!

Kolektivne organizacije v Sloveniji zberejo od 15 do 20 milijonov evrov prihodkov iz nadomestil na leto. Z oblikovanjem posebnih skladov bi za spodbujanje domače ustvarjalnosti pred izplačili v tujino v Sloveniji z vsem soglasjem sestrskih kolektivnih organizacij v drugih državah lahko zadržali in nato prek mehanizma »spodbud« v domače kulturno okolje »vrnili« tudi do pet milijonov evrov na leto. S tem bi zagotavljali nadaljnje nastajanje literarnih, glasbenih in avdiovizualnih del. Dogaja se, da na primer slovenska skupina Manuche, ki je imela pred kratkim odmevne nastope v Franciji, svoja avtorska nadomestila dobi znižana za odbitek za francoske ustvarjalce, slovenske kolektivne organizacije pa za francoske glasbene skupine francoski kolektivni organizaciji od zbranih nadomestil izplačajo zneske brez odbitkov. Torej, namesto da bi kolektivne organizacije spodbujale slovensko ustvarjalnost po francoskem vzoru, spodbujamo le tuje (v tem primeru francoske) ustvarjalce.

Je félicite!*

Slovenija že več leta zamuja

In kako je v Sloveniji? ZASP v svojih določbah ne predpisuje možnosti oblikovanja takih skladov. V številnih državah jih kolektivne organizacije oblikujejo, četudi ta možnost ni predpisana v zakonu. Torej bi sklepali, da je lahko tudi v Sloveniji tako – ker oblikovanje skladov ni prepovedano, bi jih lahko kolektivne organizacije pač ustanovile. Žal Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) ne misli tako in oblikovanja posebnih skladov ne dovoli do sprejetja priporočil za upravljanje takih skladov. No, ta priporočila mora seveda pripraviti ta isti urad.

Menim, da Slovenija za spodbujanje in ohranitev slovenske ustvarjalnosti ne bi smela kolektivnim organizacijam preprečevati možnosti oblikovanja tovrstnih skladov. Verjamem celo, da je to naša dolžnost, za domače ustvarjalce pa je neobstoj takih skladov nekaj nerazumljivega in predvsem škodljivega. Slovenija že več let zamuja priložnost za oblikovanje teh posebnih skladov, ki bi gotovo spodbudili slovensko ustvarjalnost. In sploh ne gre za majhna finančna sredstva! Zato je nerazumljivo, da URSIL kot pristojni nadzorni organ ne pripravi in ne sprejme priporočil za upravljanje takih skladov, če že meni, da so ta potrebna. S svojim ravnanjem torej ovira kolektivne organizacije, ki bi z njihovim oblikovanjem povečale financiranje domače ustvarjalnosti.

Če priporočila glede oblikovanja teh skladov že morajo biti, potem predlagam, da se v njih opredeli priprava načrta upravljanja skladov, odločanje o oblikovanju in razporejanju sredstev sklada naj bo omogočeno vsem imetnikom pravic, predpiše naj se tudi obveznost o oblikovanju in javni objavi podrobnega poročila o porabi sredstev posebnega sklada, tega pa naj na primer potrdi skupščina kolektivne organizacije. Pri tem naj se zagotovi, da lahko o porabi in poročilu glasujejo vsi imetniki brez omejitev. Vabilo na glasovanja in potrjevanja naj bo tudi dovolj zgodaj javno objavljeno. In to je vse. Pravila naj bodo torej jasna in nič nimamo proti njim, pomembno pa je, da so čim prej sprejeta in da ustanavljanja skladov ne zavlačujemo zaradi nepripravljenih in nesprejetih pravil.

Za konec v razmislek vsem (nam) vpletenim: Slovenija je in bo verjetno vedno »neto uvoznik« (pop)kulture. Svoje gospodarske in kulturne interese moramo zato zaščititi tudi tako, da čim prej vzpostavimo posebne sklade in v domače kulturno okolje »vrnemo« precejšnja sredstva za razvoj in ohranjanje domače ustvarjalnosti.

Pa še to, govorimo o zneskih, s katerimi bi v celoti lahko posneli vsaj pet razkošnih celovečercev, lahko bi financirali deset javnih agencij za knjigo ali umetnostnih galerij ali pa bi posneli kar 5000 novih skladb! Zakaj že se temu odrekamo? Zgolj in s samo malo manj okornim branjem ene vrstice enega člena enega zakona bi bil položaj lahko takoj drugačen!

Za kaj se bomo torej borili?

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.



*Čestitamo!

Gregor Štibernik, direktor IPF in Zavoda AIPA, član Upravnega odbora SCAPR (Societies' Council for the Collective Management of Performers' Rights)