Posledice prevelike priljubljenosti brez predvidevanja

Je možno, da za povečanje števila nesreč z vpletenimi motoristi ni kriva le večja priljubljenost tovrstnega transporta, temveč tudi to, kdo in na kakšen način se vožnje motorno gnanega dvokolesnika loteva?

Tematika je kompleksnejša od golega razmišljanja o tem, zakaj neki je na slovenskih cestah letos umrlo za polovico več motoristov in motoristk kot v istem obdobju lani in kako bi se temu lahko izognili. Pred očmi bi moral imeti malo morje informacij, ki jih ta trenutek pač nimam: kakšna je struktura preminulih motoristov, koliko let, ali še pomembneje, kilometrov so imeli za seboj; kakšne tipe motociklov so vozili in s kakšno vrsto varnostne opreme; zakaj so se sploh odločili za takšen način preživljanja prostega časa, ali jim je ta vzgib ležal na duši že od malih nog ali so morda 'krive' objave zadovoljnega prijatelja motorista na družbenih kanalih; v kakšnem tempu so drveli skozi prostor, kako so opazovali in doživljali promet in še marsikaj. A recimo, da glede na skoraj dvajsetletne izkušnje bolj ali manj intenzivnega življenja v motosvetu, podkrepljene z mnogimi direktnimi impulzi s strani prijateljev, znancev in neznancev (prek spleta), lahko poskusim otipati resnično stanje na cestah nesrečnih domačih.

O porastu priljubljenosti motociklizma pričajo različni kazalniki: od solidnih prodajnih statistik, povečanja zanimanja javnosti tako za cestnohitrostni (MotoGP) kot terenski motošport (fenomen Gajser), pojave komercialnih ponudnikov najema motociklov, organizatorjev potovanj in različnih tečajev do vidno povečane dejavnosti nacionalne zveze na tovrstnem področju. Bi pa takole čez palec, brez oprijemljivih statistik, ocenil, da se je v zadnjih dvajsetih letih spremenila struktura motociklistov (in gledano širše tudi družbe na splošno). Rekel bi, da je bilo v preteklosti več srčnih zanesenjakov, ki so kariero gradili od prvih voženj z atovim tomosom dalje. Razmišljam, da je motocikel v preteklosti pomenil večji odklon od »običajnega« prevoznega sredstva (avtomobila), po drugi strani pa je bila pot do pravega žiga v rožnati knjižici dosti lažja kot dandanašnji, ko veljata postopnost pridobivanja vozniškega dovoljenja in celo obvezna udeležba na tečaju varne vožnje. Na prelomu tisočletja si lahko pri 16 letih opravil izpit za 125-kubični motor z največ 15 »konji«, čez dve leti pa stopil do upravne enote po dodaten žig in se domov povsem legalno pripeljal s strojem poljubnih zmogljivosti. Ne trdim, da je današnja postopnost napačna, nasprotno, a v »starem« načinu pridobivanja izkušenj ni nikjer zavedenih neštetih ur voženj z mopedi, vključujoč mnoge padce in servise v domači garaži, ki so, tega ne gre zanemariti, dodatno pomagali razumeti fiziko motoriziranega premikanja iz točke A v točko B. Ko te pri hitrosti 30 km/h automatic zabriše v grmovje, so posledice manjše, kot če se ti napaka (z enakim številom ur vožnje, pod budnim očesom avtošolskega inštruktorja ali pa v senci domačih bukev) zgodi na cesti z novim motorjem. Najsi bo opremljen s še tako naprednima sistemoma proti blokiranju zavor (ABS) in proti zdrsu pogonskega kolesa (TC, DTC …).

Spet se moram opravičevati, da ne trdim, da je elektronska pamet (varnost) slaba, a verjamem, da lahko (zlasti svežemu motociklistu) daje lažen občutek, da je motorno kolo varno prevozno sredstvo in da ga zato, ker za vožnjo ni treba biti tudi mehanik z do komolcev mastnimi rokami, lahko vozi vsak. E, ni res. Ko nagnjena guma zavije z asfalta na bankino ali ko se zaradi nepravilno ocenjenega zavoja motor znajde na nasprotnem voznem pasu, nasproti pa pripelje kamion, in lahko bi našteval do zadnje strani časopisa, takrat elektronika dvigne roke in preda svoje delo angelu varuhu, usnjenemu kombinezonu, ščitnikom, čeladi … Reševalni ekipi. Zagotovo je ABS rešil že mnogo nesreč, zato njegovo obvezno uvedbo na motocikle povsem pozdravljam, a po drugi strani je prepričanje, da je motorno kolo zaradi le-tega (in še česa) varnejše, verjetno marsikomu pomagalo na oni svet. Motor pač ni hec. In ko to dojameš s prevrnjenim mopedom v koprivah, boli manj. Vožnja motocikla pač ni računalniška igrica z gumbkom »začni znova«.

Pa saj se podobno godi še kje, recimo v gorah ali pa v navtičnem svetu: kar vprašajte kakšnega izkušenega jadralca, kaj si misli o čarteristih ali lastnikih jaht, ki imajo očitno dovolj denarja za plovilo, ne pa tudi časa (in volje) za postopno uvajanje v čudovit, a nevaren svet plutja po neskončno široki modri cesti.

A želja je velika in kredit ugoden, kaj zdaj? Kot že ničkolikokrat bi svetoval, naj motorist začetnik, četudi z abrahamom na križu, začne na orodju, ki mu bo kos. Ponudba motociklov s približno četrtinko litra delovne prostornine (razred 250–300 cm3) je bogata kot še nikoli. To so cenovno dostopni, varčni in zabavni stroji, ki pa vas bodo s svojimi omejenimi zmogljivostmi zadržali na varn(ejš)i strani. Beseda, ki najbolje zajame bistvo preživetja na cesti, pa je predvidevanje. Predvidevaj, da te bo v križišču spregledal avtomobilist, da je nevihta na asfalt nanesla pesek, da se bo ovinek zalomil bolj, kot to nakazuje prvi del, da … Da napaka lahko boli bolj, kot si za užitek pripravljen plačati.

Naj vožnja na cesti mineva v iskanju notranjega miru, in ne z adrenalinom vzdraženega razburjenja. Srečno!