Tiskane izdaje
Toda nerazveseljivo dejstvo je, da se je antifašistična kultura v Sloveniji ohranila pri moči ravno zato, ker je prevzela oblike in vsebine, ki jih drugod povezujemo z nacionalističnim populizmom. Antifašistično domoljubje se je pri nas umestilo na pozicije, ki jih drugod v postkomunistični Evropi zaseda desničarski populizem, s svojim gromovniškim slogom, usmerjenim proti notranjim in zunanjim sovražnikom. Nikjer drugje ni to tako očitno kot ravno v Dražgošah.
Državna proslava
Proslava je odraz slovenske posebnosti. Zunaj nekdanje Sovjetske zveze (predvsem Rusije in Belorusije) bomo v Evropi težko našli množične slovesnosti, ki po vsebini in obliki izhajajo iz časov socialističnih režimov. Izjema so ostale države nekdanje Jugoslavije, kjer pa se je v zadnjega četrt stoletja krajina zgodovinskega spomina zelo spremenila. Spominske slovesnosti na partizanščino in žrtve fašizma so se pogosto spremenile v priložnost za kritiko sedanjih oblasti. Organizacijo teh komemoracij so pogosto prevzele mlajše generacije, ki so iz njih naredile priložnost za nekakšno spominsko gverilo proti uradnemu revizionizmu. Glas odpora proti državno sponzoriranemu nacionalizmu – pogosto nostalgičnega in nekritičnega odpora, a vendarle odpora.
Pri nas je drugače. Organizacija dražgoške slovesnosti je ostala trdno v rokah ZZB, ki je ves ta čas ostala vplivna, dokaj velikodušno subvencionirana organizacija, ki so ji bila vselej na široko odprta vrata do vplivnih skupin v medijih, politiki in gospodarstvu. V zadnjih petindvajsetih letih je dražgoški govor le petkrat odmeval v državi z desno vlado in vsakič so mu ploskali predstavniki vsaj ene od koalicijskih strank.
V svojem bistvu je dražgoška slovesnost ostala uradna, državna proslava. Ohranila je ikonografijo in formo, ki je nastala v sedemdesetih letih, ne da bi v vseh teh letih komu prišlo na misel, da bi jo spremenil ali predelal, nemara v sodelovanju z domačini, ki se tragedije spominjajo na zelo drugačen način od pripovedi, ki jo je razširila socialistična historiografija.
Politična prižnica
A čeprav se je proslava ohranila v gabaritih komunistične ikonografije, ne moremo reči, da ni modernizirala svoje vsebine. Dražgoški oder se je spremenil v svojevrstno politično prižnico, s katere slavnostni govorniki komentirajo aktualna dogajanja. Nekakšna posvetna novoletna pridiga, ki biča pregrehe sodobnega sveta – globalni neoliberalizem, potrošništvo, pokvarjene elite –, ki pa iz moralistične abstrakcije nikoli ne sestopi na raven konkretne kritike, razen če ta leti proti političnim skupinam in osebam, ki jih že tako (včasih bolj, včasih manj upravičeno) dobivajo po glavi od mainstreamovskih medijev.
Dražgoško politiziranje ima izrazito levičarski predznak, vendar opravlja vlogo, ki jo je levica (pogosto povsem upravičeno) tradicionalno očitala nacionalizmu: da v imenu bujenja domoljubja in ponosa nad krvavimi junaškimi poglavji nacionalne zgodovine v ljudstvu vzbuja občutek solidarnosti z njegovim vodstvenim razredom, pri čemer s prstom kaže na podla zavezništva med notranjim in zunanjim sovražnikom, kritiko zlorab oblasti pa razvodeni v neoprijemljivi moralizem.
Populistična retorika
Pod Stanovnikovim vodstvom je ZZB doživela pravo renesanso svojega političnega pomena prav zato, ker je izpopolnila to populistično retoriko in jo s spretnim izborom govornikov in tem dopolnila z referencami na sodobne probleme. Spretno je zajahala kritiko neoliberalnih politik, globalnih ekonomskih interesov in drugih abstraktnih zunanjih silnic z jasno prepoznavnimi domačimi agenti. Retorika, ki je spodbujala h koheziji med ljudstvom in njegovimi neliberalnimi elitami, med menedžerji in sindikati, med »resničnimi predstavniki ljudstva« in »domačimi« ekonomskimi interesi. Pri čemer nikoli ni umanjkalo žuganje nad pogoltnostjo, pohlepom in drugimi nemoralnostmi, ki spodkopavajo to družbeno vizijo.
Maša proti notranjemu sovražniku
Na rovaš zgodovinske tragedije se je dražgoška proslava spremenila v nekaj podobnega, kar so bile v drugih časih maše za domovino, kjer so v prvih vrstah zbrani ministri, generali in magnati poslušali gromenje čez pokvarjenost sodobnega sveta v zameno za blagoslov in poduk ljudstvu, da zlo prihaja k nam od drugod.
Morda je prav politizacija pomagala ohraniti priljubljenost spominskih slovesnosti. V znane formate je kanalizirala frustracijo nad problemi sodobnega sveta – prekarnostjo, brezposelnostjo, občutkom nemoči nad ekonomskimi, kulturnimi, demografskimi in drugimi silnicami, ki spreminjajo vzorce našega vsakdanjika – in jih obenem nevtralizirala v moralistično gromovništvo, udomačeno za interese oblasti.
Toda cena za to ni bila nizka. Tragedijo smo spremenili v priložnost za ceneno obračunavanje. Antifašistični etos, ki bi moral biti in bi lahko postal skupna dediščina širokega dela prebivalstva, smo ohranili v službi boja proti notranjemu sovražniku.
A najhujša škoda je nemara drugje. S tem, ko smo zgodovino spremenili v mit in v orodje političnega boja, smo izgubili pregled nad tem, kar nas lahko nauči le zgodovina: kako se idealizem spreminja v mržnjo, odporništvo v tiranijo in junaštvo v podlost. Kako se iz sanj rojevajo more.
_________
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU, Budimpešta.
