Praga je zdaj prestolnica običajne zahodne države – žal!

Če odprete okno na mirni ulici v središču Prage, je prvi zvok, ki ga slišite, trrrrk-trrrrk-trrrrk potovalnih kovčkov, ki se kotalijo po tlakovcih, ko turisti hodijo do svojega hotela ali prenočišča airbnb. (Češka prestolnica je lani gostila okoli osem milijonov obiskovalcev.)

Ko se sprehajajo okoli gradu in polnijo bare v starem mestnem jedru z veselo govorico, ti obiskovalci – mnogi med njimi verjetno ne vedo za nedavno volilno zmago desničarskih populističnih nacionalističnih strank – morda mislijo, da je to le še ena običajna evropska država. In veste kaj: prav imajo.

Nekateri bolj obveščeni časopisni komentatorji, ki pozornost iščejo s posplošitvami, pripovedujejo drugačno zgodbo. Pravijo, da se vzhodna Evropa vrača k svojim koreninam. Po Madžarski, Poljski in Slovaški zdaj še Češka! Resnica je bolj zanimiva – in bolj skrb vzbujajoča.

Pred 36 leti, v času žametne revolucije jeseni 1989, so mi ljudje v Pragi nenehno govorili, da si želijo le, da bi bila njihova država »običajna«. Z »običajno« so mislili: kot (Zahodna) Nemčija, Francija, Britanija, Španija ali Italija. No, zdaj Češka je običajna. Le da se je medtem običajnost premaknila. Takrat je bila prevladujoča zahodna normalnost liberalna, internacionalistična, proevropska; zdaj je vse bolj protiliberalna, nacionalistična in evroskeptična.

V češki volilni kampanji je takratni premier Petr Fiala poskušal mobilizirati češke volivce z opozorilom: »Ali se želimo premakniti proti vzhodu ali proti zahodu?« Toda kaj to pomeni, ko zahod predstavljajo ameriški predsednik Donald Trump in italijanska premierka Giorgia Meloni, da ne omenjamo Nigela Faragea iz stranke Reform UK, nemške Alternative za Nemčijo in francoskega Nacionalnega zbora, ki trenutno vodijo v javnomnenjskih raziskavah?

Verjetni naslednji premier, Andrej Babiš, vodja zmagovite stranke ANO (Da), je milijarder, poslovnež, ki je svoje veliko bogastvo uporabil za izjemno politično kariero. Premier je bil že v obdobju 2017–2021. Obremenjujejo ga tožbe zaradi domnevno koruptivnih preteklih poslov, ni človek globokih ideoloških prepričanj, temveč »podjetniški populist«, ki gre tja, kjer so glasovi. Vas spominja na koga? Morda na italijanskega Silvia Berlusconija? Ali Trumpa?

Bolj skrajne so manjše stranke, ki naj bi bile njegove koalicijske partnerice: skrajno desna Svoboda in neposredna demokracija, ki jo vodi češki nacionalist japonskih korenin Tomio Okamura, in ekscentrično poimenovani Motoristi zase. Motoristi so za zunanjega ministra predlagali nekdanjega dirkača Filipa Turka, ki ima zelo neprijetno preteklost, vključno s fotografijo, na kateri skozi okno avtomobila očitno pozdravlja z nacističnim pozdravom.

To je grozno, vendar ima predsednik države Petr Pavel ustavno moč, da blokira njegovo imenovanje. In kako nenormalno je vse to v resnici, ko je merilo normalnosti igračkasti akcijski junak Pete Hegseth, ameriški obrambni minister, ki osemsto najvišjih ameriških vojaških poveljnikov poučuje o pomembnosti sklec in britja brade?

Francija je bila zgodovinsko gledano država, ki je najbolj gledala zviška na vzhodno polovico Evrope, s tem, kar imenujem znotrajevropski orientalizem. Toda tudi ob upoštevanju čudnih osebnosti, kot sta Okamura in Turek, je češka politika vzor demokratične stabilnosti v primerjavi z današnjo francosko politiko. In Babiš se lahko zdi kot resen voditelj v primerjavi s tako farsičnimi osebnostmi, kot je bila nedavna britanska premierka Liz Truss.

Če pogledamo malo globlje, najdemo dodatne dokaze o vseevropskem mozaiku. Zaradi izjemne gospodarske rasti od konca komunizma Čehi zdaj uživajo BDP na prebivalca, ki je, merjeno po pariteti kupne moči, 14. v EU – pred Španijo in Portugalsko. Češka ima najmanjši delež prebivalstva, ki mu grozi revščina ali socialna izključenost v EU, in eno najnižjih stopenj brezposelnosti. Pri drugih kazalnikih, kot je terciarno izobraževanje, se odreže slabše.

Zaradi zapuščine dveh velikih predsednikov, Tomáša Garrigua Masaryka, ustanovnega predsednika Češkoslovaške po prvi svetovni vojni, in Václava Havla, ustanovnega predsednika Češke republike po hladni vojni, ima demokratične pluralistične institucije, ki so po današnjih zahodnih standardih precej trdne. Med njimi so senat, ki ga prihajajoči populisti ne bodo nadzorovali, neodvisno ustavno sodišče in nacionalni revizijski urad ter še vedno široko spoštovana javna televizija in radio. Ti bodo pod pritiskom vladajočih populistov, vendar jih bosta branila aktivna civilna družba in predsednik države. Ko bi lahko isto rekli za Združene države!

Seveda zgodovina šteje. Še vedno obstajajo nekatere opazne regionalne podobnosti, ki izvirajo iz 40 let trajajoče sovjetske prevlade in komunistične vladavine do leta 1989. Vendar so vse bolj pomembne zapuščine predkomunistične zgodovine in predvojnih imperijev izpred leta 1914. Vzemimo odnos do vojne v Ukrajini. Ljudje lahkomiselno posplošujejo, da je vzhodna Evropa bolj naklonjena Ukrajini in sovražna do Rusije kot zahodna Evropa.

V resnici tak odnos kažejo severovzhodne evropske države, kot so Poljska in baltske države, pa tudi druge severne evropske države, kot sta Finska in Švedska, ki imajo dolgoletne izkušnje z ruskim imperializmom. Nasprotno pa države jugovzhodne Evrope, kot sta Bolgarija in Srbija, z zapuščino pravoslavnega krščanstva in otomanske vladavine, pogosto kažejo mehkejši odnos do Rusije in manjšo podporo Ukrajini. V tem pogledu imajo več skupnega z drugimi južnoevropskimi državami, kot je Grčija, kot pa z Estonijo ali Dansko. Spet gre za vseevropski mozaik.

Ne razumite me narobe. Desni preobrat Češke je resničen vzrok za zaskrbljenost, zlasti za Ukrajino. Na pobudo predsednika Pavla, nekdanjega generala Nata, je država vodila izjemen program usklajevanja evropskih nakupov streliva za Ukrajino, kjerkoli na svetu je to strelivo mogoče najti. Lani je Kijevu poslala okoli 1,5 milijona nabojev in jih namerava do konca leta 2025 dobaviti 1,8 milijona. To je daleč največji del življenjsko pomembnih evropskih dobav streliva Ukrajini. Zdaj Babiš pravi, da bi to moral prevzeti nekdo drug.

V širšem smislu bo verjetna nova češka vlada okrepila protiliberalni, populistični nacionalistični trend po vsej Evropi in sile v Bruslju, ki nasprotujejo zelenemu dogovoru EU, paktu o migracijah in azilu ter skoraj vsem nadaljnjim korakom integracije. Sovoznik Motoristov je dolgoletni evroskeptik Václav Klaus. Tako Ano kot Motoristi pripadajo skupini Domoljubi za Evropo, skupaj z avstrijsko Svobodnjaško stranko, španskim Voxom, Orbánovim Fideszom in Nacionalnim zborom Marine Le Pen.

Ne obremenjujmo se torej z regionalnimi posplošitvami. Vsaka evropska država ima tako posebne značilnosti kot tudi močne skupne poteze. Pravi izziv je, kako preseči to nazadnjaško novo normalnost in doseči novo novo normalnost, ki bo zagotovo drugačna od tiste iz devetdesetih in prvega desetletja 21. stoletja.

Sporočilo, ki ga moramo v svojih miselnih potovalkah (trrrrk-trrrrk-trrrrk) odnesti iz veličastnega mesta Masaryka in Havla, je, da imamo zdaj v vsej Evropi in celotnem zahodnem demokratičnem svetu skupne težave in moramo iskati skupne rešitve.

***

Timothy Garton Ash, zgodovinar, avtor knjige Čarobna svetilka, ki govori o žametnih revolucijah leta 1989.