Pravično je globlje kot pravno

Dokler si ne znamo prepričljivo odgovoriti na vprašanje, kaj je prav in kaj ne, nam tudi noben tank ne bo pomagal.

Objavljeno
19. marec 2015 23.27
Jure Apih
Jure Apih

»Trgovina je veščina ali skup opravil, ki se jih z upom po dobičku v trgovskih zadevah pravično držijo legitimne osebe, da bi ohranili človeški rod«.



Pred petsto sedeminpetdesetimi leti, ko Amerika še ni bila odkrita, preživeli borci kosovske bitke so si še lizali rane, renesansa pa se je že razlivala pod Apenini, je Dubrovčan Beno Kotruljević pred kugo zbežal v Neapelj. Alfonzo Aragonski je uglednemu filozofu ponudil zatočišče in imenitno službo, da je v miru lahko napisal štiri knjige O trgovini in popolnem trgovcu, menda prvo znanstveno delo o trgovini sploh.

Niccolo Machiavelli se še rodil ni, da bi lahko napisal svoj cinični priročnik za vladarje, ko je gospar Beno postavljal temeljna etična pravila poštene trgovine.

Nelegitimne osebe za ukvarjanje s trgovino niso le razbojniki, mladoletniki in alkimisti, temveč tudi kralji, vitezi in plemenitaši. Že Justinjan jim je bil prepovedal ukvarjati se s trgovino, ker da s svojim vplivom ogrožajo njen svobodni pretok.

Pravično je globlje kot pravno. Pogodba ne obvezuje, če cena za več kot polovico presega pravično.

Koliko današnjih neoliberalnih šakalov bi pri profesorju Kotruljeviću naredilo izpit? Spominjam se vrste novokomponiranih profetov kapitalistične etike, ki so nas, individualne poslovodne organe prihajali poučevat o logiki novih časov, o individualnih pogodbah, o zlatih padalih, bonitetah, opcijah, o borznih igrah in priložnostih. 'Ja, ampak to bi bila navadna špekulacija' sem si naivno drznil ugovarjati. 'Iz tega fanta ne bo nič' me je vsevedni čuk obžalujoče pogledal, 'špekulacija je vendar temeljno bistvo borze!', me je podučil.

Od praveka, od prvih začetkov civilizacije si je človeštvo prizadevalo graditi pravila sobivanja, ki bi spodbujala ustvarjalne sile in optimizirala odločitve, ne da bi ogrožala eksistenco skupnosti. Enkrat je bilo pri tem bolj, drugič manj uspešno, enkrat se je sunkovito pognalo naprej, drugič je za stoletja in več zaspalo, tudi sesulo se je kraljestvo ali celotna civilizacija, če ni bila sposobna adaptacije in razvoja.

Vsak razvoj je po svoji temeljni značilnosti v nasprotju s sedanjim, zato je razmerje moči, tistih, ki z njim izgubljajo, in tistih, ki profitirajo, odločilno. Če so na oblasti zadnji, gremo naprej, pa kjerkoli je že to.

Sto sedeminšestdeset let je komaj od pomladi narodov, ko se je ideja Slovenije zares pojavila in začela izmenjavati. Kako naj se po tisočletju tlačanstva, brez lastne aristokracije enakovredno dajemo z vsemi, ki imajo v genih že tisoč- in večletne izkušnje? Če v zapisani zgodovini ne najdemo uporabnih odgovorov, se moramo morda potopiti globlje.

Temna snov, ki se v naših genih skriva, je seveda priročno področje špekulacij. Ker nam ne zgodovinarji ne antropologi niso uspeli najti nobene sledi naše podkarpatske močvirne preteklosti, se lahko igramo le z najdbami pračlovekovega bivanja na tukajšnjih tleh. Oba naša praprednika, neandertalski in homosapienski, sta bivala in najbrž sobivala tu. Kdaj je bil njun objem, če sta se srečala, ljubezenski in kdaj ubijalski, in koliko so se, če so se, njihovi geni pomešali, ne bomo izvedeli, jasno je le, da je močnejši Neander, ki je slikal po stenah in igral na medvedjo piščal, izumrl, šibkejši, a bolj prefrigani Sapi pa ne. Juval Noah Harari ugiba, da prvim kljub večjim možganom ni uspelo razviti domišljije, laži in povezovanja v širše grupacije od lastnega ognjišča. Drugi so vse to obvladali, prevladali in izbrisali (pojedli?) neuspešne sodobnike iz zgodovine.

Nesramno provokativno vprašanje je, koliko enih in koliko drugih sledi je v usedlinah naše temne genske snovi.

Narod, ki nikoli v zgodovini ni osvajal in podjarmljal, je obsojen na sledilstvo. Gospodarjem, religijam, cerkvam, ideologijam, kapitalu. Historičnega materializma smo se znebili, samoupravni socializem je očrnjen, žlahtnega kapitalizma ni nikjer, neoliberalizem nas melje v prah. Naš etični vladar ima sam spuščene hlače in se vanje vse bolj nemočno zapleta. Etika, poštenje, enakopravnost, demokracija so prazne besede, če niso namenjeni jasnemu cilju, če niso zavezane trdnemu programu in prepričljivi ideji.

Sesuli smo zgradbo, ki je nismo obvladali. Na novo naj bi razdelili karte. Lotili smo se poskusa, kakršnega se v zgodovini ni še nihče. Kako naj tisto, kar je bilo še včeraj naše, torej od vseh, razdelimo le nekaterim? Nova prvobitna akumulacija kapitala je po definiciji prerazporeditev v korist prodornejših in sposobnejših pa tudi nesramnejših in brezkompromisnejših. Pravih pravil po naključju ali pa tudi ne nismo imeli. Le zmedeni smo lahko opazovali, kako se naš svet spreobrača in kako se nam počasi, a neustavljivo izmikajo tla pod nogami. Nobenega smerokaza, nobene jasne vizije ni več. Še kleni in trdoživi predsednik prvega osamosvojitvenega parlamenta, ki je nekoč pogumno razglasil konec državljanske vojne, nam na vprašanje, kam bi jo morala danes ubrati Slovenija, pošteno prizna, da ne ve.

Zmeda v glavah in vsenaokrog nas pa še vedno traja. Tajkune, ki smo jim še pravkar ploskali, drugega za drugim zapirajo. Novinarji, ki so jim navdušeno pisali panegirike, jih danes brezsramno sesuvajo. Osamosvojitelji so se skregali, očetov naroda ni več nikjer, vsi lepi projekti propadajo, še svetilnik, ki so nam ga obljubljali, je ugasnil.

Dokler si na najusodnejše vprašanje, kaj je prav in kaj ne, ne znamo prepričljivo odgovoriti, nam tudi noben tank ne bo mogel pomagati. Za elementarna pravila etičnega sožitja in za ključni konsenz o poti, ki naj bi jo ubrali, gre. Pred skoraj šestimi stoletji je Kotruljević zapisal pravila, ki bi nam lahko bila še danes za zgled.

Za precej več gre kot le za prepovedano in dovoljeno. Etika ni le stvar ustave, zakonov ali svetega pisma. Etika naroda je njegov značaj, je morala elite, ki je za njegovo usodo najodgovornejša, je tista skrita moč, ki jo zmore neuklonljiv posameznik in ki se v uspešnejših »zgodovinskih« narodih prenaša v čutenje in vedenje celote.

Veliko zgledov, nam ni ostalo, tudi profetov, ki bi jim verjeli, ni več. Pa vendar vsem žalostinkam navkljub nam junakov in pionirjev ne manjka, tudi etičnih ne.

Kdorkoli se bo lotil pisanja naše nove etične ustave, brez katere se bomo še naprej lovili za rep, naj začne pri Tini Maze, Petru Prevcu in Jakovu Faku.

Sreče ni v hiši norcev, če pa kdaj vanjo vendarle vstopi, je kratkotrajna, je prosto po svojem ljudstvu zapisal Beno Kotruljević.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

Jure Apih, publicist