Prebujenje idiota

Aristotel si je dobro življenje zamislil kot bivanje z občutkom globokega zadovoljstva, raje kot niz bežnih užitkov. Ampak menda bodo kmalu obstajali stroji, ki bodo sposobni simulirati življenje, polno kakršnihkoli občutkov že. Se bomo zaprli v stroj? Po glavi mi roji novica o množičnih grobiščih, ki jih dan za dnem odkrivajo v darfurskem mestu El Fašer, še ena žalitev v dolgi verigi sudanskih genocidov. Kaj to pomeni zame, ki ždim za prenosnikom v čitalnici ptujske knjižnice in srebam kombučo iz butične ekološke prodajalne? Na eni strani zbodljaj, ki priča o tem, da ne živim pošteno – zvečer bom šel v kino in ponoči bom zaspal s telefonom v roki. Kdaj sem se navadil dneve polniti s hrupom? Zdaj me obdaja tišina – in brezčasnost filozofskih platnic me bodri z vtisom, da lahko postanem več od golega seštevka navad. Če se tu skriva utrinek svobode, želim biti kot tisti cirkusant, ki razvleče napoved in zaukaže bobnanje, da ne bi kdo spregledal zelo bežne trapezistkine piruete.

Descartes se je zavlekel v osamo, da bi v svojem duhu našel Arhimedovo točko, iz katere bi mislil naravo Boga in nato vsega sveta. Kaj naj v sebi najdem jaz? Oziram se po življenju soljudi in razumem, da moram služiti denar, iti na svoje, si najti partnerja, imeti otroke, se naučiti imeti dobro … Ampak, kaj bom rekel tistim, ki bodo nekoč spraševali, kje smo bili, ko so z obličja zemlje izbrisali Palestino? Ali pa ko so tehnološki mogotci metali kovanec za življenje in smrt? Mi bodo odpustili, če bodo vedeli, da sem o tem razmišljal?

Ženska brez hidžaba: Aretirali so me že trikrat

Sprehodim se po čitalnici in spokojna tišina se prevrača v tisto, ki jo poznamo iz Platonovih dialogov – v aporijo ali brezpotje. Gledam te knjige, ki jih ne bom nikoli prebral niti jih ne bi mogel prebrati, zavedam se, da je moj pogled omejen, da je moj obstoj poln motenj in lenobe ... Filozofi vztrajajo, da se v skromnosti naučimo živeti udobno, kajti samo tistemu, ki si bo lahko privoščil misliti potrpežljivo, življenja ne bo treba preživeti v popačenem in nejasnem pregledu svojih dejanj. Nekaj me nagovarja v grobih besedah J. S. Milla, ki pravi, da je bolje biti žalosten Sokrat kot pa zadovoljna svinja. V svinjaku mojega življenja so vesti daljnega sveta motne in pridušene. Kot tiha voda derejo pod tokom vsakdana, šele zdaj jasno slišim vprašanje, ki sili, da bo moj svet vrglo s tečajev – kaj naj storim s svojim življenjem?

Vem, da solze in moralna podpora onim, ki so potrebni zgolj še konkretne pomoči, nič ne zaležejo. Že stoiki nas učijo, da se z dogodki sveta ne smemo obremenjevati. Modrost razlagajo kot poznavanje lastnih meja – česar ne gre spremeniti, s tem ne smemo zapravljati časa. Zdaj vidim, kako se v sidriščih soljudi gnezdijo fatalistične ugotovitve, da bo zgodovina človeštva ostala zgodovina vojn, da liberalnim časom sledijo avtoritarni, da je vizija vsake lepe prihodnosti postavljena na laž ... Kaj imamo izgubiti, ko razlago postavimo za dejstvo? Na eni strani preljubi mir, na drugi ves svet.

Most na reki Kwai 70 let pozneje

Prav v tem trenutku zamaskirani kolonisti hodijo po Zahodnem bregu in, če že ne počnejo česa hujšega, kurijo oljke ter zastrupljajo vodnjake vse bolj zapuščenih palestinskih vasic. Poskušam si jih razlagati kot Heglove malomeščane iz kratkega eseja Kdo misli abstraktno, ki nesrečnemu obsojencu na javni usmrtitvi vzklikajo, naj umre. Blizu vešal jokajo ženske in pravijo, da je videti lep in zanimiv, soprogi pa ugovarjajo, da je obsojenec morilec, ki zato ne more biti ne lep ne zanimiv. Ko meščanka branjevki potoži, da so v škatli pokvarjena jajca, ji ta ugovarja, da na kmetiji ne bi prepoznala niti kokoši, in tako tudi nima kaj soditi jajc. Polkovnik biča neubogljivega kadeta in zasmehuje poglede deklet, ki zajemajo sapo.

Vsi ti akterji mislijo abstraktno, ker še človeka ne vidijo v človeku. Kvečjemu si predočajo pojme – morilca, meščanke in disidenta. Danes znamo tiste, ki jih opletanje s pojmi zaslepi za konkretnost, oklicati za žrtve ideologije. Ne velja to za množico, ki je pred koncentracijskim taboriščem Sde Tejman skandirala v podporo devetim vojakom, obtoženim sadističnega ravnanja z ugrabljenimi jetniki palestinske strani? In ne velja to tudi za nas, ki poskušamo v poljubnih zavojih zgodovine uvideti neizogibnost? Če kolonist na Zahodnem bregu gleda sovražnika in nujnost svojih dejanj, mi gledamo zakone zgodovine, politike in pikre človeškosti. Kaj pa, če bi se vzdržali plašnic abstrakcije in bi se učili videti zlo v njegovi konkretnosti? Morda bi bilo edino pravilno, da bi nam vsaka vest iz nesrečnega sveta iz prsi iztrgala vzklik (znani pregovor pravi, da ni neumnosti, ki je ne bi kakšen filozof mislil resno, tako da – for the time being – naj bo to moja):

Ne, ljuba domovina! Čeprav

te drobi mlin trpljenja v

blodnjaku krivic in bolečin.

Ne bodo ti uspeli iztakniti oči,

Draga moja domovina, ne.

Naj ubijejo vse upe in vse sanje,

naj križajo svobodo dela in gradnje,

naj kradejo nasmehe z ust naših otrok,

naj rušijo, zažigajo. Iz nesreče

hude žalosti, iz lepke

krvi z naših sten,

iz trepeta smrti in življenja,

ponovno vstanemo,

ti naša globoka rana, naše trpljenje,

naša velika ljubezen.*

* Fadva Tukan, citat iz zbirke
Glas izgubljenega raja,
Moderna palestinska poezija

***

Aljoša Toplak, potopisec, video esejist, filmar, doktorski študent filozofije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.