Pred razpletom – še nekaj zapletov

V zadevi Janša se končno vendarle približuje dolgo pričakovani razplet, a kot v vsaki dobri dramaturgiji so pred tem na vrsti še zadnji zapleti. Tu je z njimi postregla nepričakovano zapletena nedavna odločitev ustavnega sodišča, ki je z začasno vrnitvijo mandata Janši sicer razveselila njegove privržence, hkrati pa v širši javnosti s težko razumljivima 1. in 4. točko odločitve povzročila napačne predstave o tem, čému je v resnici namenjena presoja ustavnosti zakona o poslancih, ki jo bodo zdaj ustavni sodniki morali opraviti prej, preden bodo dokončno odločili o zakonitosti prenehanja Janševega poslanskega mandata (če ne bodo morda še prej odločili o zakonitosti njegove obsodbe, kar bi bilo pa gotovo najbolje).

Spregledana »malenkost«

Sama 1. točka odločitve je sicer popolnoma jasna (sprejetje ustavne pritožbe v obravnavo – in to kar s sedmimi glasovi proti dvema). Nejasno pa je najprej to, zakaj je bila sprejeta v obravnavo ustavna pritožba proti sklepu, ki pa ga državni zbor v resnici sploh ni sprejel. Ustaljena praksa v primerljivih primerih bi ustavnemu sodišču narekovala, da pritožbo proti izpodbijanemu aktu, ki pravno sploh ne obstaja, zavrže, v obrazložitvi pa pove, zakaj izpodbijani akt pravno sploh ne obstaja. Do zdaj je šlo sicer za primere, ko je bil izpodbijani akt sicer sprejet od pristojnega organa, vendar ni bil objavljen, kot bi moral biti – v tej zadevi pa se je zgodilo nekaj drugega, komaj verjetnega: sklepa o prenehanju Janševega mandata državni zbor sploh sprejel ni, zato v uradnem listu tudi objavljen ni bil. Tam je bilo namesto tega objavljeno le nekakšno obvestilo, da se je državni zbor »seznanil s sklepom«, ki pa ga ni nihče sprejel.

Racionalen razlog, zakaj je ustavno sodišče to »malenkost« spregledalo, bi morda lahko bil v razmisleku: če naredimo tako, bodo manjkajoči sklep pač naknadno izglasovali in objavili, bomo spet na istem. Da, lahko bi bilo res tako – toda to ne bi smel biti utemeljen razlog za spregled tako hude in očitne nezakonitosti. Ne le zaradi nujne lekcije zaradi nespoštovanja zakona in poslovnika, ampak tudi zaradi pomembnih pravnih posledic: ugotovitev, da sklep o prenehanju mandata ni bil sprejet, bi namreč pomenila, da Janšev mandat 15. oktobra sploh ni prenehal!

Da se ustavno sodišče ni odločilo za to, pa obžalujem tudi zato, ker bi se s tem izognilo nejasnostim, v katere je privedla sedanja drugačna rešitev. Te niso moteče le za širšo javnost, saj je celo dr. Rajko Pirnat v svojih odzivih prvi dan kritiziral to odločitev, češ da naj bi šla predaleč in omogočila še drugim, da bi se zdaj lahko poskušali izogniti upravnemu in vrhovnemu sodišču ter se kar takoj zateči na ustavno sodišče, enako kot tu Janša. V tej kritiki se je dr. Pirnat očitno prenaglil, saj se ta odločitev ne nanaša na vse upravne spore (kot gotovo niti on ni mislil) niti na vse »rezervne« upravne spore po drugem odstavku 157. člena ustave ne, ampak izrecno samo na spore »o prenehanju poslanskega mandata«.

»Rezervni« upravni spor

Gornji nesporazum je lahko pojasniti in odstraniti. Precej bolj moteč pa je popolnoma nepotrebni nesporazum, ki je – očitno v naglici tega odločanja, ob hudi obremenjenosti z drugimi težkimi zadevami v tem času – nastal znotraj ustavnega sodišča samega in je povzročil ločeno mnenje k 1. točki izreka (sodnic Sovdatove in Jadek-Pensove) in potrebo po Zobčevem ločenem mnenju k zgrešeni 4. točki izreka. Paradoks je, da vsi trije (Sovdatova še z izvrstno dodatno argumentacijo najboljše poznavalke volilnega prava pri nas) odločno zagovarjajo stališče, da »rezervni« upravni spor ni primerno in učinkovito sredstvo za taka vprašanja (s čimer se je torej strinjalo sploh vseh devet ustavnih sodnikov!) – omenjeni sodnici pa sta pri tem žal spregledali, da po zakonu o ustavnem sodišču sploh ne bi bilo mogoče ob nesprejetju ustavne pobude (za kar sta oni dve glasovali) potem začeti na to vezani postopek presoje ustavnosti zakona. Sodišče je z veliko večino (7 : 2) že brez tega odločilo, da »rezervni« upravni spor za take primere ni primerno in učinkovito pravno sredstvo, predvsem pa, kot je opozoril sodnik Zobec, v zakonu sploh ni procesne podlage za sklep v 4. točki izreka. Žal Zobca tu ni podprl nihče, čeprav je njegovo stališče »čisto kot solza« in procesno popolnoma neoporečno – tudi ta paradoks pripisujem naglici in stresnosti tega odločanja.

Ta sklep (v 4. točki) je torej procesno napačen, predvsem pa vsebinsko nepotreben. Prvo je sicer bolj stvar za procesne specialiste – tu drugo pa žal povzroča popolnoma nepotrebna napačna razumevanja sprejete odločitve kot celote. Zakaj? Ker sta se omenjeni sodnici potem pri glasovanju o 2. točki izreka pridružili drugima dvema (Korpič-Horvatovi in Pogačarjevi), ki sta začasni vrnitvi Janševega mandata edini vsebinsko nasprotovali, Sovdatova in Jadek-Pensova pa izključno iz formalnega (procesnega) razloga, ki je seveda popolnoma logičen: če si v 1. točki glasoval proti sprejetju ustavne pritožbe v obravnavo, potem ne moreš pri 2. točki glasovati za to, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži. Navidezno zelo tesno razmerje 5 : 4 pri glasovanju o zadržanju izvršitve (sicer nesprejetega!) sklepa DZ o prenehanju Janševega mandata torej nikakor ne pomeni napovedi, da bo tudi končna odločitev enaka, z enako tesnim razmerjem glasov. Kdor pazljivo prebere ločeno mnenje sodnice Sovdatove (še posebej opozarjam na 17. in 25. točko) in kdor pozna njeno doslednost pri zastopanju stališč, v katera je prepričana – ne glede na politično barvo zainteresiranih – lahko prej pričakuje tudi končno odločitev v razmerju 7 : 2 ali vsaj 6 : 3.

»Nagibanje« k spoštovanju ustave in zakona

Gornje se mi zdi primerno poudariti predvsem zato, ker so se že začeli skrajno škodljivi strankarski manevri za izpodbijanje avtoritete in rušenje kredibilnosti ustavnega sodišča. Najdlje je zaneslo predstavnika ravno tiste stranke, za katero sem (v pomanjkanju boljše izbire) sam glasoval na zadnjih volitvah, vodjo poslanske skupine Socialnih demokratov gospoda Hana, ki je sprejeto odločitev poskušal diskreditirati z izjavo, da se ustavno sodišče kot stolp v Pisi nagiba močno v desno. In gotovo ni edini, ki tako misli. Ta cinični odnos politikov do odločitev ustavnega sodišča, kadar jim te politično ne ustrezajo, je pa res zadnje, kar v tej krizi zaupanja v sodstvo država ta trenutek potrebuje.

Tudi če bi vseh pet, ki so glasovali »za Janšo«, šteli za nazorsko-politično desno usmerjene, a je to res znano samo za tri od njih (za Petriča in Klampferjevo prav nič), bi bilo to šele »najrahlejše« (5 : 4) »nagibanje v desno«, namreč po prej omenjeni cinični »logiki«, v resnici pa »nagibanje« k spoštovanju ustave in zakona ne glede na politične preference. (Mimogrede: kaj pa, če bi se sodišče enako nagnilo »v levo«, potem bi bilo pa vse v redu?) In če bo »močneje nagnjen« končni rezultat (7 : 2 ali 6 : 3), bo gospod Han takrat tudi sodnici Sovdatovo in Jadek-Pensovo uvrstil na desnico? Na podlagi česa pa?

In še neke temeljne lekcije iz demokracije mnogi »moji« levičarji očitno še niso »vzeli« in res razumeli: da sta v demokraciji leva ali desna politično-nazorska osebna opredelitev enako legitimni in spoštovanja vredni, sta ena od človekovih temeljnih pravic. Tudi pri sodnikih. Njihove sodbe je mogoče kritizirati po vsebini, ne pa po tem, ali so jih izrekli desno ali levo usmerjeni sodniki. Z ene strani tak odnos do sodb, ki nam politično niso všeč, z druge strani vsebinsko nereflektirano in že kar histerično vpitje o »krivosodju« ... Državljani seveda tudi o sodstvu lahko (v mejah spodobnosti) rečejo, kar tisti trenutek mislijo – poslanci in drugi politiki bi pa morali precej bolj odgovorno tehtati svoje besede o sodni veji oblasti. Če zaupanje vanjo z obeh strani do kraja porušimo, kdo bo potem sploh še lahko razsojal o naših sporih?

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik