Prejeli smo odziv Blaža Zgage: Ni bila »pomoč«, temveč trgovina z orožjem

Ni bila »pomoč«, temveč trgovina z orožjem

Odgovor na odziv Andreja Lovšina

V svojem odzivu na komentar Milana Kučana in intervju Antona Peinkiherja (Delo, 26. julija 2014) je nekdanji pomočnik obrambnega ministra Janeza Janše in vodja varnostnega organa Ministrstva za obrambo (Vomo) Andrej Lovšin navedel nekaj trditev, ki jih je treba podrobneje pojasniti.

»Z vojaško pomočjo Hrvaški ter Bosni in Hercegovini se ni oslabila obrambna moč Slovenije, kvečjemu nasprotno. S tem orožjem se je na drugih bojiščih lomila in zlomila napadalna moč takratne JLA oziroma vojska, ki so z njenim razpadom nastajale,« je zapisal.

Dejstvo, da je več tisoč ton orožja in streliva, ki je bilo z ozemlja Slovenije ali čezenj poslano na jugoslovanska bojišča, pripomoglo k ustavitvi napredovanja takrat že odkrito prosrbske JLA, ni vprašljivo. Prve večje količine orožja za lastno obrambo sta Hrvaška in BiH prejeli prav od Slovenije.

Pomembneje pa je, da pri tem ni šlo za »pomoč«, kakor navajajo Lovšin in drugi takrat vpleteni, temveč za dobičkonosno prodajo orožja, ki so ga ogroženi Hrvati in Bošnjaki plačevali z gotovino in blagom. Po pripovedovanju nekdanjih pripadnikov Voma je bilo v pisarni Andreja Lovšina shranjenih za več deset milijonov evrov gotovine, ki je pozneje izginila neznano kam. Pri tem so pripadniki državnih organov kršili mednarodno pravo, embargo OZN na izvoz orožja, kakor tudi več slovenskih zakonov.

Za svoje početje so imeli odobritev najvišjih državnih organov, saj je iz javno dostopnih dokumentov razvidno, da je prodajo orožja iz zaseženih skladišč JLA odobril svet za obrambo pri predsedstvu republike, ki ga je vodil vrhovni poveljnik in predsednik Milan Kučan. To tudi pojasnjuje, zakaj kljub več kriminalističnim preiskavam nikoli ni bila vložena nobena obtožnica proti vpletenim v nezakonito trgovino z orožjem. Po poveljniški odgovornosti bi namreč poleg ministrov Janeza Janše in Igorja Bavčarja ter drugih podrejenih moral odgovarjati tudi vrhovni poveljnik, ki je odobril to nezakonito početje.

V Argentini so zaradi nedovoljene prodaje orožja Hrvaški na večletno zaporno kazen obsodili takratnega predsednika Carlosa Menema in celoten vojaški vrh. Podobno je bilo v Čilu, kjer pa je diktator in vrhovni vojaški poveljnik Augusto Pinochet preminul pred izrekom sodbe.

Nezakonito in neustavno delovanje državnega vrha in celotnega varnostnega sistema pri prodaji orožja je zasadilo seme korupcije v novi državi, katere posledice danes občutijo številni njeni prebivalci. »Osamosvojitelji« Janez Janša, Igor Bavčar in Anton Krkovič so danes obsojeni zaradi drugih kaznivih dejanj, proti Andreju Lovšinu je vložena obtožnica zaradi gospodarskega kriminala.

Glede ozadja »osamosvajanja« Slovenije, ki je bila v resnici odcepitev od Jugoslavije, je razlago za takratne dogodke mogoče najti v dogovoru slovenskega in srbskega vodstva. Srbski vodja Slobodan Milošević in predsednik predsedstva Milan Kučan sta se namreč 24. januarja 1991 v Beogradu dogovorila, da Slovenija lahko mirno odide iz Jugoslavije, Slovenija pa je Srbiji priznala pravico, da vsi Srbi živijo v eni državi oziroma do Velike Srbije. (Več v: http://www.cpns.si/aktualno/kdo-je-pomagal-odpreti-vrata-pekla-in-pri-tem-se-zasluzil) Šlo je za dogovor Srbije in Slovenije v škodo Hrvaške in BiH, ki so ju pozneje napadle JLA in srbske paravojaške formacije, Slovenija pa jima je prodajala orožje po oderuških cenah.

Generali JLA, razcepljeni med prosrbsko in projugoslovansko strujo, takrat dogovora med Slovenijo in Srbijo še niso hoteli sprejeti, zato so junija 1991 poskušali preprečiti slovensko odcepitev z omejeno policijsko-vojaško operacijo. Poznejši umik enot 14. ljubljanskega korpusa in 31. mariborskega korpusa v BiH in Zahodno Srbijo dokazuje, da so že takrat pripravljali ofenzivo na BiH in vojaško uresničitev zamisli o Veliki Srbiji.

Dejstvo, da pripadnikov Teritorialne obrambe 27. junija 1991 zjutraj ni bilo na bojnih položajih, s katerih bi morali preprečiti izpad JLA iz vojašnic, in da so mnogi v vodstvu Slovenije verjeli, da JLA ne bo posredovala, zato niso resno jemali informacij obveščevalnega oddelka Voma, potrjuje obstoj dogovora med slovenskim in srbskim vodstvom. Dodatno ga dokazuje glasovanje na seji predsedstva SFRJ 30. junija 1991, kjer je generalštab JLA predlagal vsesplošen vojaški napad na Slovenijo. A napad je na presenečenje mnogih preprečil srbski član predsedstva in najožji Miloševićev sodelavec Borisav Jović.

Tudi umik JLA iz Slovenije, ki ga je 18. julija 1991 sprejelo predsedstvo SFRJ, za katerega Lovšin v svojem odzivu pripisuje zasluge pokojnemu dr. Janezu Drnovšku, je bil vnaprej dogovorjen. Prosrbski generali JLA in Slobodan Milošević so namreč hoteli ohraniti vojaške potenciale in jih uporabiti proti Hrvaški in BiH, kar se je pozneje tudi uresničilo.

Ta dejstva so podrobno raziskana in opisana v številnih tujih delih, toda večina prebivalcev Slovenije po 23 letih še vedno ne ve, kako je v resnici nastala njihova država, in se ne zaveda številnih negativnih posledic, ki so sledile spornim odločitvam pripadnikov takratnega državnega vodstva. Ti so si pozneje podelili kopico odlikovanj, oplenili premoženje, ki so ga ustvarjale mnoge generacije, in mladim uničili prihodnost. Resnica se zelo razlikuje od nacionalnega mita o »osamosvojitvi«, ki so ga ustvarili v zadnjih dveh desetletjih.

O dejanskem dogajanju v času desetdnevnih spopadov, pred njimi in pozneje, v Sloveniji ni veliko strokovnih in nepristranskih analiz. Obstajajo pa mnogi panegiriki, ki so jih pisali sami akterji. Izpoved vodje obveščevalnega oddelka Voma Antona Peinkiherja, takrat neposredno podrejenega Andreju Lovšinu, je pomemben prispevek k odstiranju resnice. Dobro bi bilo, da bi o takratnih dogodkih govorili tudi drugi akterji.

Novejšo zgodovino bo očitno treba napisati na novo. Za številne »junake« bo precej neprijetna in boleča. Za prebivalce Slovenije pa bo gotovo koristna, saj lahko prinese očiščenje in pomlajenje.

Blaž Zgaga, samostojni novinar