Brezbrižnost staršev do otrokovega šolanja je lahko celo kaznivo dejanje

Osnovne šole morajo pred začetkom novembra dokončati obveznosti za prenovo svojega vzgojnega in varnostnega sistema po določbah zakona o osnovni šoli (ZOsn-L).

V notranjih pravilih in letnih delovnih načrtih je treba podrobneje opredeliti normativne podlage in procesne korake za zakonito in strokovno neoporečno uporabo vzgojnih in varnostnih ukrepov. V članku se glede tega navezujem na zakonodajno gradivo s komentarji o namenu zakonodajalca in določbah ZOsn-L.

Vzgojno-varnostni sistem je pojem operativne razlage. Uporabljam ga s praktičnim namenom, da lažje in pregledneje lahko ponazorim kompleksno celoto in korake vzgojno-varnostnega odziva šole na sistemski ravni ter v konkretnih primerih. Ko se šola z vzgojnimi in varnostnimi ukrepi v konkretnih primerih odziva na vedenjske izzive, tveganja in kršitve v šolskem prostoru, ta proces po naravi stvari poteka neprekinjeno.

Odziv šole na kazniva dejanja, ki so poleg naravnih in tehnoloških nesreč najhujša grožnja varnosti ljudi in skupnosti, urejajo drugi predpisi in protokoli. Za ta zunanji okvir varnosti so prvi pristojni državni organi in organi lokalne samouprave, od policije in drugih nadzornih organov države do organov in služb javne varnosti v lokalni skupnosti. Delujoč (operativen) vzgojno-varnostni sistem šole mora biti praviloma usklajen s tem zunanjim okvirom ali sistemom javne varnosti, varnosti pred nasiljem in kriminalom.      

Če uvodno razlago v kratkem primeru razširim še na novo ureditev razvojnega programa, ki je po zakonu o organizaciji ter financiranju vzgoje in izobraževanja triletni strateški dokument z vizijo, vrednotami in poslanstvom, je prenova vzgojno-varnostnega sistema šol tudi v tem pogledu lahko celovita ter smiselno bolj povezana z novimi standardi kakovosti in samoevalvacije (20.a, 48 in 49.člen ZOFVI; 31. člen ZOsn). »Roj muh na en mah« z enkratno priložnostjo, da se šole hkrati znebijo zajetnega kupa odvečnega administriranja s podvajanjem istih procesnih opravil.

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe. FOTO: Osebni Arhiv

Z izbranimi šolami smo se tega, kar za prenovo vzgojno-varnostnega sistema zahteva ZOsn-L, lotili s projektnim delom. Bilo mi je v veliko zadovoljstvo, da sem spet lahko hodil v osnovno šolo. Še bolj me je razveselilo, ko sta svet šole in svet staršev ob sprejemanju notranjih aktov pozitivno ocenila naš prostovoljski prispevek, tudi kot primer dobre šolske prakse pri vključevanju skupnosti in občanskega raziskovanja za varnost otrok.      

Med največjimi izzivi, s katerimi smo se ukvarjali, je spoznavna (epistemološka) in terminološka uskladitev, da so notranja pravila ob zahtevah pravne varnosti pedagoško sprejemljiva. S tem mislim na splošna načela ter določbe o vzgojnih in varnostnih ukrepih v pravilih šolskega reda. Zato smo morali z operativno razlago po korakih priti do rešitev, kako uravnotežiti vzgojno-varnostno oziroma nadzorno dejavnost šole z organizacijo vzgojno-izobraževalnega procesa.

To je namreč pravni standard, ki ga je prav s tem namenom izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. S terminološkimi uskladitvami smo si prizadevali, da je ločnica med vzgojno-varnostnim delovanjem šole ter policijskim in kazenskopravnim izrazjem čim bolj jasna.

Vzgojno delovanje je strokovno delo. V zakonodaji in drugih predpisih, notranjih aktih in programskih dokumentih, ne nazadnje v pedagoških učbenikih o kulturi, vrednotah, pravilih in etičnih standardih ali etosu šole je to stvar vzgojne avtonomije. Varnostno delovanje je v avtonomiji šole le posebna (specifična) oblika vzgojnega delovanja.

Ko z vzgojnim odzivom na vedenjske izzive, varnostna tveganja in kršitve skrbi za varnost in zdravje v šolskem prostoru, šola z vzgojnimi ukrepi (ZOsn, člen 60.f) hkrati in neizogibno mora uporabljati varnostne ukrepe. Te ukrepe šola uporablja tako, da z učenci, ki ogrožajo varnost ali zdravje sošolcev in drugih deležnikov v vzgojno-izobraževalnem procesu, deluje tudi vzgojno (ZOsn, členi 60.i–60.n).

V notranjih pravilih in letnih delovnih načrtih je treba opredeliti normativne podlage in procesne korake. Fotografija je simbolična. FOTO: Črt Piksi

Čeprav so vzgojni in varnostni ukrepi v zakonu formalno oddeljeni, so v praksi tako povezani, da so kot sklenjena veriga v vzgojni avtonomiji šole. Uporaba vzgojnih in varnostnih ukrepov v praksi potrjuje, da sistem vzgojnega in varnostnega delovanja ne moreta delovati vsak zase.

Zato pojem vzgojno-varnostni sistem v funkciji operativne razlage na vseh ravneh zagotavljanja varnosti v šolskem prostoru pomaga razumeti vso to dinamično krožnost in nedeljivost vzgojnih in varnostnih ukrepov. V konkretnih primerih je operativna razlaga strukturirana kot miselno-metodološka celota strategij za izvedbo zakonitega in z dokazi podprtega (ang. evidence-informed) postopka.

Tudi takrat, ko skupaj uporablja vzgojne in varnostne ukrepe, šola ne kaznuje. Šola učence vzgaja in izobražuje, jih ozavešča in usposobi za življenje v miroljubnem, varnem in spodbudnem okolju. Ni naključje, da se ta operativna razlaga vzgojno-varnostnega delovanja šole pedagoško, etično in pravno zgleduje po ustavnopravno ter moralno naravnani opredelitvi varnosti v tretjem odstavku 124. člena Ustave RS: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. Temu ob upoštevanju družbene vloge, poslanstva in vrednot šole lahko rečemo učna ura državljanske etike in pripadnosti temeljnim družbenim vrednotam.

Vezanost šole kot institucije na ustavo in zakone, pravne standarde in pravno presojo pomeni, da avtonomija šole ni absolutna, ampak relativna in funkcionalna.

Vzgojno-varnostni odziv šole na vedenjske izzive, tveganja in kršitve pri učencih pa ni tipičen pravni postopek. Šolska zakonodaja jasno ločuje, kdaj šola odloča v pravnem postopku. Z razmejitvijo vzgojno-varnostnega delovanja in pravnih postopkov je z namenom zakonodajalca jasno določena meja, kdaj in v katerih šolskih zadevah lahko sodelujejo pravni strokovnjaki, zagovorniki oziroma odvetniki.

Vzgojno-varnostni sistem je pojem operativne razlage za ponazoritev kompleksne celote. Fotografija je simbolična. FOTO: Tomi Lombar/Delo

Glede tega je namen zakonodajalca pri avtonomiji vzgojno-varnostnega delovanja šole pravno dejstvo in neizpodbitno merilo presoje: vzgojno-varnostna dejavnost je vzgojna avtonomija šole!

Ker vzgojno-varnostno delovanje ni pravno reševanje sporov in kaznovanje, ampak vzgoja in izobraževanje učencev, torej nimamo opravka s tipičnim pravnim postopkom. Zato zakon pri vzgojno-varnostnem delovanju šole izrecno zahteva vključevanje in odgovornost staršev z njihovo primarno vlogo in nadzorno skrbnostjo za vzgojo in izobraževanje svojega otroka.

Sodna praksa kazenskih sodišč opozarja, da je brezbrižnost staršev do otrokovega šolanja in izobraževanja lahko celo kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe. Nisem se še lotil poglobljene analize tega področja, a to, kar sem razbral in na tem mestu povzel, je pretehtan odgovor sodne prakse, kako naj pravna država disciplinira starše, ki zanemarjajo dolžno skrbnost za šolanje in izobraževanje svojih otrok.

Discipliniranje staršev seveda ni vzgojno-varnostna naloga šole, ampak funkcija prava in kaznovalne politike države, da v najboljšem interesu otroka brezbrižne starše, ko ne gre drugače, sankcionira. Zavedam se, da je to v sedanjih razmerah, ko vse več ljudi živi na robu revščine in socialne izključenosti, zelo poenostavljena trditev.

Svojo vlogo bi zato v primerih, ko se težave iz družinskega okolja prenašajo v šolski prostor, morali odigrati pristojni državni organi, predvsem resorno ministrstvo za delo in njegove socialne službe (Med pravicami otrok in policijskimi pooblastili v šoli, Delo, 3. 8. 2025).

Uravnotežiti je treba vzgojno-varnostno dejavnost šole z organizacijo vzgojno-izobraževalnega procesa. Fotografija je simbolična. FOTO: Leon Vidic/Delo

Odgovornost učiteljev prav tako ni stvar vzgojnega delovanja šole, ampak delovnih razmerij in delovnopravnih postopkov. V določenih primerih so učitelji odgovorni tudi po določbah kazenskega in odškodninskega prava.

To je spet poenostavljena ugotovitev, ki ne bi smela biti spodbuda za šikaniranje učiteljev in šolskega osebja z zlorabo prava in pravnih sredstev. Starši se večinoma zavedajo, kako je varnost učiteljev na delovnem mestu in v zvezi z njihovim delom zelo pomembna za delujoč vzgojno-varnostni sistem šole. Brez varnih učiteljev je ogrožena tudi varnosti učencev v šolskem prostoru.

S prenovljenim vzgojno-varnostnim sistemom v skladu z ZOsn je formalno zagotovljeno, da odzivi šole na vedenjske izzive, varnostna tveganja in kršitve potekajo v pravičnem in varnem postopku za vse deležnike v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Pod temi pogoji se učenci ob vzgojno-varnostnih odzivih šole in prevzemanju odgovornosti za svoje vedenje počutijo vključene, enakovredne in slišane. Tako šola z vzgojno-varnostno vlogo deluje kot vzgojno-izobraževalna ustanova in etična skupnost, ki učencev ne kaznuje, temveč jih vzgaja, varuje in opolnomoči za življenje.

Kako daleč smo v resnici od idealne podobe varnosti v naših šolah, je na očeh splošne javnosti. Medtem ko se v teh dneh s polno paro zaganja predvolilni propagandni stroj, bi veljalo s toliko večjo pozornostjo spremljati, kaj vam, dragi starši, za prihodnost in srečo vaših otrok ponujajo kandidati za čestitke na prihodnjih volitvah.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.