Pretrgani jezik komunikacije

Danes in jutri univerze pripravljajo informativne dneve za študijsko leto 2014–2015. Univerzitetni študij naj bi vseboval živo vesolje znanja, liberalni (vsestranski) pristop, raziskovalno vnemo in kolegialnost. Sodobna univerza raste iz Humboldtove ideje o univerzi kot raziskovalni ustanovi s polno avtonomijo ter iz ideje svobodnega raziskovanja in učenja. Ideja univerzitetne skupnosti študentov in učiteljev ter vseh, ki delajo na univerzi, prihaja iz oxfordskega izročila iz sredine 19. stoletja. Univerza je ena najbolj trdoživih ustanov v zahodni civilizaciji. Clark Kerr je med 85 ustanovami, ki delujejo neprekinjeno od leta 1520 do zdaj (knjigo The uses of tje university je objavil 1963), našel 70 univerz. Kerr je knjigo napisal na predvečer obsežnih reform, ki so jih v šestdesetih letih doživele britanske univerze. Za izhodišče je vzel leto 1520 kot eno najobčutljivejših let v evropski preteklosti. Kot da bi hotel napovedati, da se bo nekaj podobnega zgodilo z reformnimi predlogi tako imenovanega bolonjskega procesa konec stoletja.

V nedavni preteklosti se je vpis na univerze zelo povečal. Študij je postal množičen. V manj kot tridesetih letih se je odstotek vpisanih na univerze povečal za več kot dvajsetkrat. Na začetku sta študij spodbujala gospodarstvo in politika. Izobrazba je obljubljala vsestransko prosperiteto. Že sredi osemdesetih let se je študij začel spreminjati v socialno vprašanje. Leta 1988 je ob devetstoletnici Univerze v Bologni več kot 400 rektorjev evropskih univerz podpisalo bolonjsko listino (Magna Charta Universitatum) in se z njo zavezalo k reformi študija. Pobudo je pozneje prevzela politika. Leta 1999 je 29 ministrov za izobraževanje držav tako imenovane bolonjske cone sprejelo bolonjsko deklaracijo, ki je idejo reforme študija nadomestila s procesom institucionalne prilagoditve univerz in študija na lizbonsko strategijo. V prvem desetletju tega stoletja so se univerze institucionalno prilagodile ciljem bolonjskega procesa. Že med tem prilagajanjem se je pokazalo, da so bili visoki cilji iluzorni. Politike se niso zaračunale le glede dejstva, da je študij še vedno – ali posebno šele zdaj – postal odvisen od gospodarske prosperitete. Gospodarska kriza je prenovo študija vklenila v ledeni dež. Zasuk v ekonomskih politikah je študij spet začel spreminjati v privilegij. Čeprav je diploma skoraj pogoj za vključitev v aktivno družbo, se povečuje število tistih, ki jih diploma ali kak višji akademski naslov celo ovira pri iskanju zaposlitve. To dejstvo je za univerze neprijetno predvsem zaradi dejstva, da s ponujanjem množice programov tudi same rešujejo svoj obstoj.

Kljub velikemu trudu in vloženim sredstvom ter razočaranjem nad procesom preobrazbe študija se v sistemu ponudbe in izvajanja študija ni veliko spremenilo. Smo dediči kategorialnega znanja. Svetovni nazor univerz je podoben snopu med seboj povezanih disciplin, ki jih povezuje zgolj institucionalno dejstvo in težko sodelujejo. Sintetično razmišljanje je pretežko. Sodobna znanost še vedno temelji na analizi in kategorizaciji znanj. Zgodovinsko se povezuje z aristotelsko-sholastičnim izročilom objektivnosti ter z uporom racionalistov z Descartesom na čelu, ki so si prizadevali zgodovinski razvoj znanosti preusmeriti k redukcionizmu – sklepanju od splošnega k posameznemu. Descartes je začel z metodološkim dvomom ter nato celo popolnoma zanikal možnost odnosa med kognitivno sfero in objektivnim svetom. Edina povezava, ki je ostala, je bila asociacija med mentalnimi dogodki. Po tej logiki so univerze postale bolj multiverze kot kraji vsestranskega učenja in izmenjave znanja.

Znanje v ne prav dobro urejeni družbi

Največji problem »dobro urejenih znanosti« (Philip Kitcher) kot aduta proceduralne demokracije je »ne prav dobro urejena družba« (Huub Dijstelbloem). Leta 1913 je, na primer, trditev Fredericka Gowlanda Hopkinsa, da ima biokemija dovolj znanj, da sama pojasni življenjske pojave, in da ne potrebuje nikakršnih sugestij drugih disciplin, simbolizirala vznesenost ene discipline, biokemije. Lawrence Joseph Henderson je istega leta trdil nasprotno, da »ideje o naravi in živih bitjih ostajajo nerazločne in slabo opredeljene«, tako da je »navadno nemogoče razlikovati med prilagoditvijo organizma okolju in pripravljenostjo okolja za življenje« (The fitness of the environment, str. 36). Problem »dobro urejenih znanosti« je, kot jih zdaj vidi P. Kitcher, da vse panoge hočejo na neki način sodelovati, da pa je to ciljna interdisciplinarnost, ne interdisciplinarnost kot metoda. Razmere v znanosti so zrcalo razmer v družbi.

Na ta vidik problema sta pred več kot štiridesetimi leti pokazala Humberto Maturana in Francisco Varela z objavo teorije o življenju kot kognitivnem procesu. Gre za simbiozo dveh disciplin. Pod razpravo Biologija spoznanja (Biology of cognition) se je leta 1970 podpisal Maturana, pod Avtopoetičnost (Autopoiesis: Organisation of the living) sta se leta 1973 podpisala oba (leta 1980 sta bili razpravi objavljeni v Boston studies in the philosophy of science pod naslovom Autopoiesis and cognition). Avtorja sta drzno, izzivalno in odlično delo opremila z radikalno spremembo stališč, ko sta v biologijo uvedla teorijo igre. To je bil pogoj, da sta žive sisteme lahko opisala na način, ki interdisciplinarnost predstavi kot metodo, namreč zunaj objektivno opisljivega. Življenje (živih bitij) ni bilo več objekt opazovanja in opisovanja, ampak subjektiviteta samozadostnih bitij, katerih edini določujoči odnos je njihov odnos do njih samih. S tem sta se znašla v položaju, ko sta med seboj lahko povezala raziskovalno delo, medsebojni odnos raziskovalcev in vpliv njihovega socialnega življenja na raziskovalne rezultate.

Železna srajca

Kategorizacija znanja in hierarhičnost odnosov oklepata visokošolski prostor kot železna srajca. Mnogim ta delitev ustreza. Klasifikacija znanj preskrbuje znanost z nekakšno suverenostjo, zato filozofija znanosti nima možnosti za ustvarjalnejši izziv. Zaradi političnih in ekonomskih pritiskov zato znanosti ogrožajo, kar naj bi razumele oziroma pojasnjevale. Razmislek o interdisciplinarnosti ali o sistemskem pristopu razumejo kot motnjo gotovosti panožnega znanja. Kategorizirano znanje in prednost nekaterih panog pred drugimi preglasijo družbeno pomembnost znanja bodisi kot povezovanja disciplin bodisi kot oblikovanja akademske skupnosti. Znanje se povečuje, razumevanje sveta pa ne. Ko si posamezne panoge v znanostih še utrjujejo svoj položaj, se svet spreminja z eksponentno stopnjo v drugo smer. Ne trdim, da ni nobene interdisciplinarnosti, ampak da univerze še zdaj trdijo, da bi moral vsak študent najprej pridobiti bazično znanje discipline. Tako ni nič nenavadnega, da je interdisciplinarnost sestavljena iz panožnih skupin, ki si podajajo roke, niso pa dovolj pozorne, da jim zaradi vneme po obvladovanju znanj na ozkem področju polzi med prsti razumevanje širše stvarnosti in družbenosti znanja. V bistvu ni nobene interdisciplirnosti, nobenega brezpogojnega soglasja, da se bo ozke panožne kvalifikacije preverjalo v kontekstu družbenosti.

Zaznava prostora-časa

Številčnost programov, s katerimi vabijo univerze, nekatera vprašanja med znanjem in odnosom tistih, ki znanje ustvarjajo in si ga med seboj delijo, postavljajo v preozek okvir. Morda ni presenetljivo, da je kljub bogati literaturi o okoljskih vprašanjih zanemarljivo malo take, ki si prizadeva razumeti razmerje med človekovo zaznavo prostora in njegovim počutjem v tem prostoru ter načinom, s katerim abstraktni prostor spreminja v prostor prebivanja in družbenosti. Ta vidik je precej prezrt v načrtovanju bivalne kulture in okoljskega stika med delovnim okoljem in okoljem, ki izkušenjski svet odpira verbalizaciji. Je ne nazadnje tudi razlog, zakaj se človek v abstraktnem prostoru ne počuti dobro, zakaj postaja aktivist (homo faber), interpretira prostor le v smislu potrebe po delu in se ne zna umiriti ter prostora zaznati kot prostora-časa, v katerem neposredna lahko zaznava pride do besede. Polna interdisciplinarnost ne vprašuje le po odnosu med panogami, temveč o preseganju panožnosti, ko drugi strani priznava subjektiviteto (Arne Naess) in jezik informacije spreminja v jezik komunikacije.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Izr. prof. dr. Anton Mlinar, Znanstvenoraziskovalno središče Univerze na Primorskem