Preveč dobrega

Predstava o kirurški ločljivosti med dobrim in zlim je znamenje slabotne demokratične kulture.

Objavljeno
18. januar 2016 17.11
Rok Svetlič
Rok Svetlič

Poreferendumska Slovenija predstavlja nakakšno vrnitev na začetek, saj ponovno velja ureditev, kakršna je veljala prej. Toda vrnitev na točko nič ne pomeni, da je tudi bilanca celotnega dogajanja na pozitivni ničli. Vsaka prehojena pot je priložnost, da se česa novega naučimo in lahko, četudi se ne konča na želenem cilju, pomeni simbolni korak naprej. Redko se zgodi, da je taka pot korak nazaj, čista izguba. Zdi se, da se je nam zgodilo prav to. Nasprotne strani so še bolj vsaksebi, število volivcev, ki nasprotujejo posegu v družinsko zakonodajo se je povečalo. Nekaj je šlo hudo narobe.

Kakor sta bili sprti strani nepopustljivi v medsebojnih obtožbah, tako sta tudi nasprotujoči si razlagi referendumskega neuspeha. Eni so prepričani, da je bil potrjen njihov »prav«, drugi, da za njihov »prav« družba še ni zrela. Dejansko so bili zagovorniki novega zakonika v slabšem položaju. Kdor nekaj spreminja, mora podati razloge za to. Sedanja ureditev ima zgodovinsko pravico, in če je neka sila ne preusmeri, preprosto nadaljuje svojo pot. V naslednjih vrsticah bomo zagovarjali tezo, da je vzrok za neuspeh v sistemski težavi naše demokratične kulture. Obe strani sta zato bili že vnaprej poraženki, ujetnici situacije, v kateri se izida – pa kakršen koli bi že bil – ne da šteti za zmago.

Morala in pravo

Verjetno že omemba teh dveh besed pri bralcu sproži Pavlov pogojni refleks zehanja. Napletanje o pravu, etiki, morali, demokraciji itd. je dolgočasna konstanta vse od osamosvojitve in zguljena bolj kot beračev podplat. Toda če hočemo zlesti iz spirale ponižujočih prestav, v katere se kot skupnost zapletemo pri prav vsakem izzivu, ki ni čistilna akcija, moramo govoriti prav o tem. Med vzroke za napačno razumetje temeljnih pojmov demokracije lahko naštejemo tri okoliščine: katoliško tradicijo preteklih stoletij, travmatično epizodo srečanja z marksizmom in predvsem našo majhnost. Vse troje skupaj je sooblikovalo naše razumetje prava in morale: pravo je »slabo«, morala je »dobra«.

Pravo so pravila, ki jih piše država. Država pa je nekaj tujega, v vseh pogledih. Katolicizem – pred drugim vatikanskim koncilom – jo je videl kot nezdružljivo z božjo resnico, marksizem jo je razložil kot prevaro vladajočega razreda, majhen narod pa je v državi zrl le hegemonijo tujega naroda: Dunaj, Beograd itd. Zato je Slovenec svojo predstavo o vrednotah, načelih, najsvetejšem, na kratko, o prav-in-narobe, potegnil v notrino: v svoje mišljenje, občutenje, prepričanje. Ta notrina je tisto, kar navadno imenujemo morala in jo zoperstavljamo tistemu, kar je zunaj, to je pravu. Toda ta beg v notrino je recept za katastrofo.

Kraljevati v puščavi

Čeprav je od Luthra svoboda vesti vsakega posameznika nepogrešljivi del njegovega dostojanstva, prinaša polaganje poslednjega razsodišča o pravici in resnici v roke posameznika veliko past. S tem ima sicer vso možnost, da se odpravi tja, kamor spada: v svet. Demokracija, ki podeli volilno pravico sleherniku, ni nič drugega kot izraz prepričanja, da sodba o prav-in-narobe ne more biti privilegij izbrancev: cerkve, komiteja ali stroke. Toda posameznik se lahko obrne tudi v drugo smer, vase, in v moralnih nebesih začne graditi svojo zasebno idealno državo.

Tako življenje s samim seboj ne spozna tistega, kar je za presojanje od prav-in-narobe ključno: to je trdo delo. Kot pri vsakem delu je tudi pri presojanju neizogibna izkušnja, da se material upira orodju. Kot se kamen dletu. Situacija, ko je treba konkretno – tukaj in zdaj – presoditi odnose med ljudmi v vsej njihovi kompleksnosti, nas hitro pouči, da je imeti svobodo vesti pravzaprav težka naloga. In velika odgovornost.

Nekaj čisto drugega je zamahovanje po zraku z visokoletečimi zaprisegami o »dobrem«, »vrednotah«, »strpnosti«, »družini« itd. Tam duh izkusi prelahke zmage, postane domišljav in se poleni. Predvsem pa si ustvari iluzijo o tem, da je svet sestavljen iz med seboj lepo ločljivih enot, nekakšnih moralnih legokock. To se zgodi z aplikacijo svojega zasebnega prav-in-narobe v prazno abstraktnega sveta: v puščavi zlahka potegneš črto in prostor na eni razglasiš za dobro, tistega na drugi za zlo. Predstava o kirurški ločljivosti med dobrim in zlim je znamenje slabotne demokratične kulture.

Ko smo soočeni s konkretnim odločanjem, je treba kaj hitro opustiti predstavo, da je glavni izziv varovanja neke pravice njena zlonamerna kršitev. Svet je jasno razdeljen na dobro in zlo le v pravljicah, v smislu, »nekoč so živeli hudobni ljudje, ki so kršili pravice …«. Prava mora za kulturo človekovih pravic je bilo spoznanje, da se človekovih pravic ne krši le v imenu zavrženih stališč, denimo fašizma. Zlahka jih kršimo tudi v imenu (človekovih) pravic samih: če preveč poudarimo svobodo, bomo zaigrali varnost. Če vse stavimo na varnost, teptamo svobodo.

Preveč dobrega

Ko rečemo, da je človekove pravice dopustno omejiti le z drugimi (človekovimi) pravicami, se ne zavedamo, da to ni izjemna situacija, ampak način življenja pravice. Vselej in povsod. Kaj je to »svoboda«? Tako, na sploh? Obstaja le kot na primer svoboda izražanja, s čimer začne takoj mejiti z drugimi pravicami. Dostojanstvo človeka, pravica so zasebnosti, varnost države in tako dalje zahtevajo, da se ne sme govoriti o čemerkoli. In prav te meje opredelijo pojem svobode (izražanja, gibanja, združevanja itd.).

Pomembno je, kako te omejitve razumemo. Ne gre za zunanji konflikt, ampak za notranji prehod od ene pravice do druge. Vzemimo omenjeni primer, svobodo in varnost, ki ju ponavadi srdito zoperstavljamo. V resnici sestavljata eno celoto, dve plati enega kovanca. Koliko je vredna svoboda brez varnosti? Ali varnost, ki zaduši svobodo? Ne le drugo pravico, vidimo, da ima ena in ista pravica sama v sebi mehanizem, da uniči sebe (eksces svobode vodi v anarhijo, to je v nesvobodo; v ekscesu varnosti pa državljane začne ogrožati kar policija).

Kako daleč je to spoznanje od udobnega ločevanja med dobrim in zlim, ki si ga lahko privošči nekdo, dokler ne stopi na tla institucionalne izkušnje! Živi v popreproščenem svetu, kjer do zariplosti lahko zagovarja svobodo (ali varnost) in jo ima za nekaj »dobrega«. Nasprotnike, ki zagovarjajo varnost (ali svobodo) pa demonizira kot »zle«, zagovornike kršitve »dobrega«.

Zdi se, da smo v referendumskem teatru v celoti spregledali prav to: pravice mejijo na druge pravice in ne na sprevrženo voljo zlobnih ljudi, ki bi jih radi poteptali. In te pravice so le hrbtna stran prve pravice. Če se tega ne zavedamo, smo na dobri poti, da ogrozimo tisto, kar sami zagovarjamo. Morda se sliši nenavadno, toda ne odločamo med dobrim in zlim, pač pa kamorkoli upremo pogled, najdemo dobro. Včasih celo, ko gre za zločin: storilec ima vselej razlog zanj in pravo ta razlog pogosto pripozna, v obliki olajševalnih okoliščin (na primer če lačni ukrade).

Pravo in morala še enkrat

Osnovni model presojanja, značilen za demokracijo, najdemo v pravu. In ne v morali. Da bi se izognili nesporazumom: zavračanje morale ni zagovarjanje nemoralnih dejanj, ampak zgolj poziv k preizkusu zasebnega prav-in-narobe na situaciji v vsej njeni kompleksnosti. In napotilo na pravo ni elitistično prepuščanje sodb izbranemu poklicu, ampak le opozorilo na pomen modela sodnega presojanja za verodostojnost sleherne sodbe.

O. Höffe pokaže razloge, zakaj zgolj tako presojanje privede do nepristranskega in veljavnega rezultata. Če je nekdo tožnik in sodnik v isti sapi, če nasprotni strani ne damo niti možnosti, je »zmagovalec« takega premisleka vnaprej znan. Poleg tega se bo le tako, to je če podelimo nasprotnemu stališču advokata – lahko zgolj v mislih –, situacija razvila v vsej svoji kompleksnosti. Brez hudičevega odvetnika, s čimer damo nasprotnemu stališču (pa naj ga še tako preziramo) vso možnost za zmago, je sodba neverodostojna. Kakšna zmaga je tista zmaga, ko nasprotnik niti spregovoriti ni mogel ali je vnaprej veljal za tepca? Prav imam lahko le tako, da ima prav tudi nasprotnik.

Če bi to vsaj malo vzeli resno, bi nam tisto znamenito spopadanje zagovornikov in nasprotnikov družinskega zakonika po TV prihranilo vsaj najhujše bizarnosti. Ne bi poslušali »prošenj«, da naj država ne vzame družinam »očeta« in »mame«. Kot tudi »pomirjajočih« pojasnil, da se spreminja le »nekaj besed« v zakonu, ne. No, ali število besed priča o pomenu spremembe, lahko preizkusimo z zamenjavo za začetek zgolj eno: »Slovenija je/ni pravna država«, »življenje je/ni nedotakljivo« itd.

Trdo delo namesto vpitja. Spoštljivost namesto jurišništva. Zadržanost namesto razglašanja, da je »vse jasno«. Če nekdo trdi, da homoseksualnost ni »naravna«, mora svojo trditev izpeljati do konca. »Narava« namreč ne potrebuje zakonske regulacije, zlasti pa pozna homoseksualnost. Torej gre le za stališče o prav-in-narobe, ki si poskuša pomagati z opazovanjem narave. Za stališče, ki je veljavno le kolikor privzame, da so stališča veljavna nasploh. To je od vseh, tudi od nasprotnikov. Enako je treba razviti do konca zahtevo po pripoznanju homoseksualne zveze v zakonu. Če gre za upoštevanje nečesa kar v družbi obstaja in kar je vrednota za mnoge, je prav, da velja enako tudi za tiste, ki cenijo heteroseksualno zvezo.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Rok Svetlič
Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem