Pristop »treznih ljudi«
Kako se s koronavirusom sooča Nizozemska? Mehki nasveti in pozivi ne delujejo.
Odpri galerijo
Prizor iz nizozemskega mesta Uden. Zasebne bolnišnice se otepajo pacientov, ki so zboleli za covidom 19. FOTO: Piroschka Van De Wouw / Reuters
Zadnje tedne spremljam dvojno dogajanje: eno na Nizozemskem in drugo v Sloveniji. Opažam dva zelo različna pristopa k obvladovanju trenutne pandemije. Na eni strani, na Nizozemskem, opažam mehak pristop ‘nasvetov’ in ‘pozivov’ vlade državljanom, kjer se časopisi le tu in tam sprašujejo, če se je vlada nekoliko prepozno in nekoliko premilo odzvala na krizo. Na drugi strani, v Sloveniji, opažam bistveno strožji pristop, kjer je (že prejšnja) vlada strogo omejila nekatere temeljne človekove pravice, in kjer (vsaj nekateri) časopisi razpravljajo o vprašanju demokracije v času pandemije. Kot Slovenki živeči na Nizozemskem me nizozemski mehki pristop straši in mi vzbuja nezaupanje do vlade. Želim si vlade, ki bi sprejela jasne in strožje ukrepe proti širjenju virusa, in kritične javnosti, ki bi diskutirala o pravi meri omejitve temeljnih človekovih pravic. Zanašati se na dobrovoljno upoštevanje nasvetov s strani državljanov, kot se trenutno dogaja na Nizozemskem, enostavno ne deluje.
Kaj torej opažam na Nizozemskem?
Vsak dan z balkona vidim številne ljudi na ulicah predela Rotterdama, kjer živim. Tukaj namreč ni prepovedi gibanja v javnem prostoru. Je samo poziv državljanom, da naj delajo od doma in med seboj držijo 1,5m razdaljo. Ljudje se torej zunaj sprehajajo, razgibavajo in se družijo pred lokalnim kulturnim centrom. To niso otroci ali mladostniki, to so v veliki večini odrasli državljani. V časopisih in na Facebooku gledam fotografije z različnih plaž na Nizozemskem, na katerih se je med vikendom gnetla množica Nizozemcev, ki je poskušala užiti tukaj res redke sončne žarke. V bližnji trgovini ni nobenih ukrepov za ohranjanje razdalje med kupci. Ljudje mirno nakupujejo tesno drug ob drugem; panično nakupovanje oziroma ‘hamsteren’ (tj. nabiranje zalog kot pri hrčkih) je že večinoma minilo. Do tega trenutka se je samo občina Amsterdam, na lastno pobudo, odločila, da bo sprejela dodatna pravila o ohranjanju razdalje med ljudi, ki nakupujejo na zunanjih tržnicah. Sosedje prirejajo zabave, obiski družine ali prijateljev so pogosti. Tudi vlada pravi: ‘Skodelica kave pri prijatelju ali prijateljici? To lahko.’ Omenja se skupinska imuniteta. Javni prevoz deluje, četudi manj pogosto (recimo enkrat ali dvakrat namesto štirikrat na uro).
Vsak dan, večkrat na dan, v stanovanju slišim rešilce, ki vozijo mimo po bližnji večji cesti. Čeprav ne morem vedeti, ali so ti nujni primeri zares povezani s koronavirusom, si predstavljam, da jih večina je. Rešilci na tej cesti sicer niti približno niso tako pogosti. Na Nizozemskem je do tega trenutka umrlo že 434 ljudi (petek ob 12.00, op. ur.). Umrljivost naj bi se trenutno podvojila vsake tri dni. Velika večina teh ne umre v bolnišnici na oddelku za intenzivno nego. Te številke na Nizozemskem visoko odstopajo od drugih držav. Ljudi, ki nimajo visokih možnosti za preživetje (na primer, osebe starejše od 80 let), se namreč sploh ne sprejme na intezivno nego in priklopi na respirator. Sprašujem, če to lahko razumemo kot dostojanstveno postopanje z ljudmi? V izrednih razmerah kot so trenutno v Italiji, res ne gre drugače, a na Nizozemskem se takšne odločitve sprejemajo še preden so zmožnosti v državi sploh presežene. Hkrati je tukajšnje zdravstvo skoraj popolnoma privatizirano. Ni povsem jasno, če so zasebne bolnišnice sploh primorane prevzeti presežne ‘korona paciente’ od drugih bolnišnic, ki so že polne. Nekatere že zavračajo pomoč. Zaradi privatizacije zdravstva, ki je usmerjeno predvsem v višanje profita, nižanje stroškov in učinkovitost, je na Nizozemskem tudi precej nizko število postelj za intenzivno nego: 1150 v državi, kjer živi okrog 17 milijonov ljudi. Vendar za razliko od Nemčije, Nizozemska vse do sedaj – tako rekoč do zadnjega trenutka – ni pripravljala dodatnih postelj za intenzivno nego ali iskala nadomestnih prostorov v hotelih in nerabljenih javnih stavbah. Ne zdi se torej več tako čudno, da je potrebno že vnaprej določiti, koga ima smisel priklopiti na respirator in koga ne.
Veliko raje bi trenutno torej bila v Sloveniji. Ali v kateri izmed drugih evropskih držav, ki so uvedle stroga pravila. Razumem, da se marsikomu prepoved gibanja in zbiranja v javnih prostorih ali ukrepi, ki strogo omejujejo število kupcev v trgovini, zdijo izredni in morda pretirani. In tudi so izredni. Vendar so takšni začasni ukrepi, ki stremijo k visoki omejitvi medčloveških stikov, sodeč po bolj ali manj enotnem mnenju zdravstvene skupnosti, tudi potrebni. Četudi smo vsi odgovorni drug za drugega, se veliko ljudi vseeno ni sposobnih izolirati doma ali, ko je potrebno v trgovino ali s psom na sprehod, ohranjati 1,5m razdaljo od ostalih. Tako vsaj sodim po trenutni izkušnji na Nizozemskem. Enostavno ni dovolj, da vlada pravi: ‘Teči ali kolesariti s prijatelji? To lahko, če med seboj le držite 1,5 metra razdalje.’
Nizozemski premier Rutte je v svojem nagovoru državljanov, Nizozemce označil za ‘trezne ljudi’ (nuchter volk). A ljudje – ja, tudi Nizozemci – se večinoma ne obnašamo tako zelo trezno. Ljudje v praksi pač nismo tisti racionalni homo oeconomicus, ki ga tako pogosto najdemo v teoriji. Marsikdo namreč ne razume ali noče razumeti, kako resna je trenutna situacija. O vseh sprejetih omejitvah pravice do svobodnega gibanja in ostalih temeljnih človekovih pravic pa je seveda potrebno javno razpravljati in paziti, da te ne bi ušle iz rok. Sploh v primeru trenutne populistične desne vlade v Sloveniji. Kot je opozoril že italijanski filozof Agamben, so ‘izjemna stanja’ nagnjena k zlorabam, zato jih je potrebno nadrobno spremljati in kritizirati. Ne vidim, na primer, nobenega razloga, da bi se na slovenske ulice spustilo vojsko; v trenutnih razmerah je policija povsem dovolj. Ali pa kakšnega uvajanja lokacijskega nadzora državljanov preko mobilnih telefonov, kot ga je uvedel Netanjahu v Izrealu.
Epidemija na Nizozemskem naj bi za Italijo zaostajala dva tedna. Samo svoji starosti in bolj ali manj dobro delujočemu imunskemu sistemu se imam zahvaliti, da ni potrebno, da me zase preveč skrbi. Vsekakor pa me zelo skrbi za vse ostale ljudi tukaj, stare in mlade, ki spadajo med rizično prebivalstvo. Zdi se, da je bolj ali manj kratkotrajen lockdown najboljša možnost, da se ta pandemija čim bolj omeji. Tudi Nizozemska vlada je prejšnjo nedeljo – po javno izpostavljeni gneči na obali in v mestnih parkih – le pričela govoriti o lockdownu. A tega ukrepa zatem ni sprejela. Namesto tega se je ponovno odločila predvsem za samoregulacijo – trgovci, ki ne bodo uspeli ohranjati 1,5-metrske razdalje med kupci, bodo lahko prejeli globo do 4000 evrov.
Marsikateri (predvsem majhni) trgovec je zaradi tega zaprl poslovalnico. Veliki pa vseeno ne. Prihodnji ponedeljek bo vlada ponovno razpravljala o morebitnih dodatnih potrebnih ukrepih. Takšna zmedena zbirka odzivov vsekakor ne zagotavlja enotne reakcije po državi, zaradi česar marsikateri Nizozemec trenutno več ne ve, kaj je dovoljeno, kaj pa ni. Hkrati tudi ne zagotavlja – kot razmišljajo nekateri – bolj demokratičnega obvladovanja krize.
Skrbi me, da bo takšen krpast pristop k obvladovanju pandemije imel hude posledice za nadaljnje širjenje virusa in njegovih žrtev. Tudi preko nizozemskih meja.
Dr. Maša Galič je predavateljica na Pravni fakulteti v Tilburgu na Nizozemskem.
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva.
Kaj torej opažam na Nizozemskem?
Vsak dan z balkona vidim številne ljudi na ulicah predela Rotterdama, kjer živim. Tukaj namreč ni prepovedi gibanja v javnem prostoru. Je samo poziv državljanom, da naj delajo od doma in med seboj držijo 1,5m razdaljo. Ljudje se torej zunaj sprehajajo, razgibavajo in se družijo pred lokalnim kulturnim centrom. To niso otroci ali mladostniki, to so v veliki večini odrasli državljani. V časopisih in na Facebooku gledam fotografije z različnih plaž na Nizozemskem, na katerih se je med vikendom gnetla množica Nizozemcev, ki je poskušala užiti tukaj res redke sončne žarke. V bližnji trgovini ni nobenih ukrepov za ohranjanje razdalje med kupci. Ljudje mirno nakupujejo tesno drug ob drugem; panično nakupovanje oziroma ‘hamsteren’ (tj. nabiranje zalog kot pri hrčkih) je že večinoma minilo. Do tega trenutka se je samo občina Amsterdam, na lastno pobudo, odločila, da bo sprejela dodatna pravila o ohranjanju razdalje med ljudi, ki nakupujejo na zunanjih tržnicah. Sosedje prirejajo zabave, obiski družine ali prijateljev so pogosti. Tudi vlada pravi: ‘Skodelica kave pri prijatelju ali prijateljici? To lahko.’ Omenja se skupinska imuniteta. Javni prevoz deluje, četudi manj pogosto (recimo enkrat ali dvakrat namesto štirikrat na uro).
Želim si vlade, ki bi sprejela jasne in strožje ukrepe proti širjenju virusa, in kritične javnosti, ki bi diskutirala o pravi meri omejitve temeljnih človekovih pravic. Zanašati se na dobrovoljno upoštevanje nasvetov s strani državljanov, kot se trenutno dogaja na Nizozemskem, enostavno ne deluje.
Vsak dan, večkrat na dan, v stanovanju slišim rešilce, ki vozijo mimo po bližnji večji cesti. Čeprav ne morem vedeti, ali so ti nujni primeri zares povezani s koronavirusom, si predstavljam, da jih večina je. Rešilci na tej cesti sicer niti približno niso tako pogosti. Na Nizozemskem je do tega trenutka umrlo že 434 ljudi (petek ob 12.00, op. ur.). Umrljivost naj bi se trenutno podvojila vsake tri dni. Velika večina teh ne umre v bolnišnici na oddelku za intenzivno nego. Te številke na Nizozemskem visoko odstopajo od drugih držav. Ljudi, ki nimajo visokih možnosti za preživetje (na primer, osebe starejše od 80 let), se namreč sploh ne sprejme na intezivno nego in priklopi na respirator. Sprašujem, če to lahko razumemo kot dostojanstveno postopanje z ljudmi? V izrednih razmerah kot so trenutno v Italiji, res ne gre drugače, a na Nizozemskem se takšne odločitve sprejemajo še preden so zmožnosti v državi sploh presežene. Hkrati je tukajšnje zdravstvo skoraj popolnoma privatizirano. Ni povsem jasno, če so zasebne bolnišnice sploh primorane prevzeti presežne ‘korona paciente’ od drugih bolnišnic, ki so že polne. Nekatere že zavračajo pomoč. Zaradi privatizacije zdravstva, ki je usmerjeno predvsem v višanje profita, nižanje stroškov in učinkovitost, je na Nizozemskem tudi precej nizko število postelj za intenzivno nego: 1150 v državi, kjer živi okrog 17 milijonov ljudi. Vendar za razliko od Nemčije, Nizozemska vse do sedaj – tako rekoč do zadnjega trenutka – ni pripravljala dodatnih postelj za intenzivno nego ali iskala nadomestnih prostorov v hotelih in nerabljenih javnih stavbah. Ne zdi se torej več tako čudno, da je potrebno že vnaprej določiti, koga ima smisel priklopiti na respirator in koga ne.
Veliko raje bi trenutno torej bila v Sloveniji. Ali v kateri izmed drugih evropskih držav, ki so uvedle stroga pravila. Razumem, da se marsikomu prepoved gibanja in zbiranja v javnih prostorih ali ukrepi, ki strogo omejujejo število kupcev v trgovini, zdijo izredni in morda pretirani. In tudi so izredni. Vendar so takšni začasni ukrepi, ki stremijo k visoki omejitvi medčloveških stikov, sodeč po bolj ali manj enotnem mnenju zdravstvene skupnosti, tudi potrebni. Četudi smo vsi odgovorni drug za drugega, se veliko ljudi vseeno ni sposobnih izolirati doma ali, ko je potrebno v trgovino ali s psom na sprehod, ohranjati 1,5m razdaljo od ostalih. Tako vsaj sodim po trenutni izkušnji na Nizozemskem. Enostavno ni dovolj, da vlada pravi: ‘Teči ali kolesariti s prijatelji? To lahko, če med seboj le držite 1,5 metra razdalje.’
Nizozemski premier Rutte je v svojem nagovoru državljanov, Nizozemce označil za ‘trezne ljudi’ (nuchter volk). A ljudje – ja, tudi Nizozemci – se večinoma ne obnašamo tako zelo trezno. Ljudje v praksi pač nismo tisti racionalni homo oeconomicus, ki ga tako pogosto najdemo v teoriji. Marsikdo namreč ne razume ali noče razumeti, kako resna je trenutna situacija. O vseh sprejetih omejitvah pravice do svobodnega gibanja in ostalih temeljnih človekovih pravic pa je seveda potrebno javno razpravljati in paziti, da te ne bi ušle iz rok. Sploh v primeru trenutne populistične desne vlade v Sloveniji. Kot je opozoril že italijanski filozof Agamben, so ‘izjemna stanja’ nagnjena k zlorabam, zato jih je potrebno nadrobno spremljati in kritizirati. Ne vidim, na primer, nobenega razloga, da bi se na slovenske ulice spustilo vojsko; v trenutnih razmerah je policija povsem dovolj. Ali pa kakšnega uvajanja lokacijskega nadzora državljanov preko mobilnih telefonov, kot ga je uvedel Netanjahu v Izrealu.
Epidemija na Nizozemskem naj bi za Italijo zaostajala dva tedna. Samo svoji starosti in bolj ali manj dobro delujočemu imunskemu sistemu se imam zahvaliti, da ni potrebno, da me zase preveč skrbi. Vsekakor pa me zelo skrbi za vse ostale ljudi tukaj, stare in mlade, ki spadajo med rizično prebivalstvo. Zdi se, da je bolj ali manj kratkotrajen lockdown najboljša možnost, da se ta pandemija čim bolj omeji. Tudi Nizozemska vlada je prejšnjo nedeljo – po javno izpostavljeni gneči na obali in v mestnih parkih – le pričela govoriti o lockdownu. A tega ukrepa zatem ni sprejela. Namesto tega se je ponovno odločila predvsem za samoregulacijo – trgovci, ki ne bodo uspeli ohranjati 1,5-metrske razdalje med kupci, bodo lahko prejeli globo do 4000 evrov.
Marsikateri (predvsem majhni) trgovec je zaradi tega zaprl poslovalnico. Veliki pa vseeno ne. Prihodnji ponedeljek bo vlada ponovno razpravljala o morebitnih dodatnih potrebnih ukrepih. Takšna zmedena zbirka odzivov vsekakor ne zagotavlja enotne reakcije po državi, zaradi česar marsikateri Nizozemec trenutno več ne ve, kaj je dovoljeno, kaj pa ni. Hkrati tudi ne zagotavlja – kot razmišljajo nekateri – bolj demokratičnega obvladovanja krize.
Skrbi me, da bo takšen krpast pristop k obvladovanju pandemije imel hude posledice za nadaljnje širjenje virusa in njegovih žrtev. Tudi preko nizozemskih meja.
Dr. Maša Galič je predavateljica na Pravni fakulteti v Tilburgu na Nizozemskem.
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva.
