Privilegiji zdravniškega paternalizma

Cenim zdravniški poklic in zelo spoštujem vse zdravnike, ki v pomoči bolnikom vidijo svoje življenjsko poslanstvo. Zdravnik je seveda človek, ki skrbi za zdravje bolnikov. V zadnjih desetletjih se je pojem zdravja močno razširil. To ni več samo odsotnost bolezni, ampak predvsem bolnikovo dobro počutje. Bitke za bolnikovo življenje niso več v ospredju. Kot pravi Komisija RS za medicinsko etiko (KME), temeljno načelo medicinske etike sedaj zapoveduje ohranjanje in obnavljanje zdravja ter preprečevanje in lajšanje trpljenja. S tem v skladu je tudi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), ki preprečuje neznosno trpljenje ob koncu življenja, ki ga ni mogoče olajšati z drugimi sredstvi ali načini. Kljub temu je vodstveni in hkrati glasni del slovenskih zdravnikov odločno proti uzakonitvi PPKŽ. Utemeljitve njihovega nasprotovanja so neoprijemljive in nedokazljive, predvsem pa niso medicinske, kajti še nihče ni dokazal, da trpljenje prispeva k bolnikovemu dobremu počutju.

Kaj se v resnici skriva za leporečno kuliso nasprotovanja? Krščanski svetovni nazor? Pravni vidik? Izguba avtonomije odločanja? Še nekaj več?

Andrej Pleterski, soavtor zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. FOTO: Voranc Vogel

S temi vprašanji se bodem že sedem let in pol, in vsakič ko se mi zazdi, da sem našel pravi odgovor, se izkaže, da pojasni samo del nasprotovanja, ne pa celote. Del nasprotovanja pojasni krščanski svetovni nazor, ki nasprotuje pomoči pri samousmrtitvi. Toda vsi zdravniki, ki nasprotujejo PPKŽ, niso člani ali simpatizerji Združenja katoliških zdravnikov. Opazno pa je, da vse nasprotnike druži paternalistični, pokroviteljski odnos do bolnikov. Prepričani so, da bolniki niso sposobni odgovorno odločati o svoji zdravstveni usodi. Zato jih morajo zavarovati pred njihovimi nespametnimi odločitvami tako, da sami odločajo namesto njih. Kajti samo oni vedo, kaj je najboljše za bolnike. Tako samovoljno odločanje je sicer v nasprotju z zakonom o pacientovih pravicah, a so si ustvarili svoj pravilnik ravnanja – kodeks zdravniške etike (KZE), za katerega trdijo, da je neodvisen, vzporeden pravnemu sistemu, po katerem živimo vsi drugi državljani in državljanke. Še več, prepričani so, da se mora v primerih, ko sta si zakon in KZE v nasprotju, zakon prilagoditi kodeksu. Slišali smo celo trditev, da je KZE nad ustavo. Vsekakor uveljavitev zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) pomeni njegovo nasprotovanje KZE. A to je le pravni vidik nasprotovanja.

http://Možgani liberalcev in konservativcev: politika nas programira že pri 4 letih

Za izvedbo postopka PPKŽ je odločilna bolnikova volja, zdravnik nastopa kot strokovnjak, ne pa kot odločevalec. Zato paternalistični zdravniki jadikujejo, da jim ZPPKŽ jemlje avtonomijo. Tudi to je mogoče razumeti. Nekomu, ki je navajen ukazovati, je težko, ko izgubi komando. Ampak, ali je to lahko temeljni vzrok srditega nasprotovanja ZPPKŽ?

Izjavi Radka Komadine in Sama Zvera

Ob vsem navedenem je bila nekako izstopajoča osamljena izjava predsednika Slovenskega zdravniškega društva Radka Komadine, da zakonu nasprotujejo, ker skruni njihovo samopodobo. Te izjave ni nikoli pojasnil in trditev, da gre preprosto za samovšečnost, bi bila močno pomanjkljiva. Slutnja, da gre za vrh ledene gore, je visela v zraku.

Spletni portal N1 je 21. septembra objavil intervju z zdravnikom Samom Zverom. Ta je pod vtisom nedavne materine smrti opustil vse običajne zadržke in omejitve ter opravil javno spoved pred kamerami. Povedal je, da je zlorabil sistem javnega zdravstva, ko je mamo s težko obliko demence, za katero ni več mogel skrbeti sam, (brezplačno?) namestil na svojem bolniškem oddelku, da so zanjo skrbele tamkajšnje medicinske sestre, ki jih sicer močno primanjkuje za nego bolnikov. In mama je umrla kot gospa. Temu je dodal, da je ponosen na svojo odločitev in da ima tako možnost (namestitve) vsakdo na oddelku, ki je tam zaposlen, in jo bo vedno imel.

Zverova presunljiva odkritosrčnost je vzpostavila povezavo s 46. členom KZE in z nenavadno izjavo Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) v odgovoru na javno prijavo diskriminatornosti KZE zagovorniku načela enakosti, ki jo je poslalo društvo Srebrna nit.

46. člen KZE

»Zdravnik kolegialno skrbi za obolelega kolega, za obolele zdravstvene delavce in študente zdravstvenih poklicev.« Kolegialna skrb ni običajna skrb. Kako zdravnik skrbi za vse druge bolnike, člen ne pove. Člen na ta način razvršča vse obolele v dve osnovni skupini, vse naštete v prvo skupino in vse neomenjene v drugo. Bolnikom prve skupine dodeli posebno »kolegialno skrb«, ki je drugim ne zagotovi, kar jih neupravičeno diskriminira glede na osebno okoliščino njihovega družbenega položaja. Da je prva skupina privilegirana, ker si zasluži posebno pozornost in prednostno obravnavo, potrjujejo tudi avtorji KZE. V svojem komentarju kodeksa so zapisali: »Solidarnost med zdravniki je od Hipokrata dalje zapisana v vseh etičnih dokumentih, zato se ji tudi v prenovljenem kodeksu nismo izognili. Zdravniki bomo svojim kolegom, pa tudi drugim zdravstvenim delavcem in študentom medicine namenili posebno pozornost in prednostno obravnavo. Tudi tu sta si zakonodaja in etični kodeks navzkriž in samo upamo lahko, da se ne bo kakšen nadzornik spotaknil ob domneven privilegij našega poklica. Spomnili ga bomo, da je tako že več kot dva tisoč let; in povedali mu bomo, da si zdravniki vzamemo manj kot polovico bolniškega staleža, kot bi ga pri isti bolezni odobrili svojim bolnikom.«

Pojasnilo zdravniške zbornice

Prijava zagovorniku načela enakosti ni ušla pozornosti ZZS. V svojem biltenu je objavila enigmatično pojasnilo, zakaj naj bi bilo s 46. členom KZE vse v najlepšem redu: »Očitki o privilegiranju zdravnikov so prav tako brez osnove. Določba kodeksa, ki govori o skrbi za obolele kolege, izraža zgolj načelo solidarnosti, ki je del etične in socialne drže, in ne ustvarja privilegijev. Kolegialna skrb zunaj kroga kolegov pomensko ni možna in je dopustna toliko, kolikor jo kolega išče, ni stalna ali formalizirana in ni del javnopravnih razmerij. Na drugi strani so pravila javnega zdravstvenega sistema, vključno s čakalnimi vrstami, enaka za vse paciente. Izkušnje kažejo, da zdravniki koristijo bolniške odsotnosti redkeje kot splošna populacija, kar pomeni, da v praksi manj in ne več dostopajo do pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Verjamemo, da je kolegialnost tudi vrlina drugih poklicev.«

Hommage medicinskim sestram: Nevidne delavke, ki so nenehno v bitki s časom

Na tem mestu bom komentiral predvsem poved: »Kolegialna skrb zunaj kroga kolegov pomensko ni možna in je dopustna toliko, kolikor jo kolega išče, ni stalna ali formalizirana in ni del javnopravnih razmerij.« Priznam, da ne razumem, kaj v tej zvezi pomeni, da je ali ni nekaj pomensko možno. Ampak razumem, da kolegialna skrb znotraj kroga kolegov obstaja in da je dopustna tudi zunaj (ožjega) kroga kolegov, če jo kolega išče. Razumljivo pa je, da to ni formalizirano zapisano v neki akt javnopravnega razmerja. Praktično uporabo določajo samo ustni dogovori in brez osebnega pričanja o tem ne vemo ničesar. Po ZZS so pravila javnega zdravstvenega sistema, vključno s čakalnimi vrstami, enaka za vse paciente. Kaj pa za zdravnike, druge zdravstvene delavce in študente medicine? Po zgornjem pojasnilu avtorjev KZE naštetim ne pripada le posebna pozornost, ampak tudi prednostna obravnava. To potrjuje tudi pripoved Sama Zvera.

Kolegialna skrb v praksi

Ko sestavimo 46. člen KZE, zgornji avtorski komentar KZE, spoved Sama Zvera in pojasnilo ZZS, se pojavi osupljiva slika. Zdravnik, če to potrebuje, dobi prednostno in skrbnejšo obravnavo. In ker ima rad svojce, so take obravnave deležni tudi ti. S tem sodelavci v zdravstvenem timu solidarnostno presegajo okvir, ki ga določa 46. člen KZE. Nimamo pa še odgovora na vprašanje, kako je z obravnavo najboljših prijateljev. Prednostna obravnava je utemeljena s predano skrbjo za bolnike: krajše bolniške odsotnosti, vsa leta dela (Samo Zver), neumoren boj za življenja bolnikov (stalni vzklik nasprotnikov ZPPKŽ). To so temelji samopodobe zdravnikov, ki jim daje pogum, da zahtevajo privilegije. Obstaja pa tudi povsem človeška plat, ki jo je prav tako predstavil Samo Zver: »Do bolečine drugih smo brezbrižni, ko pa gre za tvojo rit, pa si rečeš, dajmo narediti vse za nekoga, ki ga imaš rad, pa čeprav ni prav.« Rakavih bolnikov in drugih nevarno bolnih, ki jim prednostna obravnava privilegiranih oseb zamika zdravljenje in s tem možnost (kakovostnega) preživetja, v vseh pojasnilih nihče ne omenja.

Kako pa gasilci

Zdravniška zbornica v kolegialni prednostni obravnavi vidi celo vrlino svojega poklica, kar pomeni, da je nanjo ponosna. Verjame, da tako vrlino negujejo tudi drugi. Te misli ni težko preveriti. Ne bom preverjal vseh poklicnih skupin, ki skrbijo za naše dobro počutje in tudi življenja, samo gasilce. Ti so tisti, ki 24 ur na dan in vse dni v letu dežurajo in rešujejo naše premoženje, zdravje, življenja. Ko jih pokličemo, pridejo v najkrajšem času k nam na dom in rešijo našo zagato. Ni potrebno naročanje, ni čakalnih vrst, ni nobene papirologije. Si tudi gasilci za poplačilo jemljejo pravico do prednostne obravnave, ki bi bila zapisana v njihov etični kodeks? Ne. Prostovoljni gasilci pa so v svoj kodeks etike celo izrecno zapisali: »Prostovoljni gasilec ne sme izkoriščati svojega položaja za svoj zasebni interes.« Se še spomnimo gasilca, ki je predlani v Mengšu reševal iz deroče vode otroke v vrtcu, medtem ko je poplava zalivala njegovo hišo? Za kar je dobro vedel. In ni popeljal svojih kolegov najprej k sebi domov. Za sorodne situacije imamo torej različne etične rešitve. Kdo bi moral popraviti svoj kodeks, gasilci ali zdravniki? Za obravnavana etična vprašanja imajo zdravniki na voljo dve strokovni telesi. Eno je odbor za pravno-etična vprašanja pri ZZS, ki je očitno pripravil zgornje mnenje zbornice in se s tem že izrekel. Preostane torej drugo telo, to pa je komisija za medicinsko etiko v okviru ministrstva za zdravje.

Komisija za medicinsko etiko

To je posvetovalno telo ministrice za zdravje, ki ima možnost tudi samostojnega dajanja mnenj. Ker gre za mnenja o etičnih vprašanjih izvajanja zdravstvene dejavnosti, kakršna KME sicer daje, so njeni člani nedvomno ne samo pristojni, da se izrečejo o etični ustreznosti 46. člena KZE, temveč javnost to od njih tudi upravičeno pričakuje. Doslej KME o tem ni povedala ničesar. Ali potem sploh lahko pričakujemo, da bi morda celo predlagala črtanje 46. člena KZE? To je ob njeni sedanji sestavi povsem neverjetno. Skoraj vsi številni člani KME so zdravniki, kar je v nasprotju s priporočilom Unesca, naj imajo vsi deležniki javnega zdravstva možnost vplivati na sprejemanje mnenj. Samo tako se je mogoče izogniti prevladi stanovskega interesa zdravnikov. V sestavi KME skorajda ni predstavnikov nezdravniških poklicnih skupin zdravstvenih delavcev, prav tako ni nobenega zastopnika organizacij pacientov. Sedanja nepluralna sestava omogoča, da KME odloča enoumno, v prid stanovskim interesom.

Vest in marmelada

Kdor službeno namaka prste v skupno marmelado, je v skušnjavi, da prste oblizne. Ali jih bo sploh obliznil, in če jih bo, kolikokrat jih bo obliznil, je odvisno od njegove vesti. Če bo imel čisto vest, jih bo obliznil večkrat. Če pa bo imel slabo vest, jih bo obliznil manjkrat ali celo sploh ne. Čista vest je del dobre samopodobe. Za dobro samopodobo in s tem za čisto vest zdravnikov skrbijo številni členi KZE, tu sem izpostavil 46. člen. K slabi vesti in s tem k slabi samopodobi zdravnikov pa lahko pomembno prispeva ZPPKŽ, ko bo uveljavljen.

Nekoč je obstajala preprosta kontrola pri skupni pripravi potice. Tisti, ki je trl orehe in izbiral jedrca, je moral ves čas opravila žvižgati. Zaupanje je dobro, kontrola je še boljša.

***

Andrej Pleterski, soavtor zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.